Vid Šteh

Vsi, ki redno spremljate naš televizijski program, poznate našega mladega sodelavca Vida Šteha. Vid je tudi v uredništvu naše televizije, sicer pa je še pesnik, filmski ustvarjalec, učitelj ... Pred kratkim je izdal svojo drugo zbirko pesmi Prelomnica, ki je tematsko razdeljena na dva dela: intimna ljubezenska poezija in pesmi o mladih za mlade. Ko pa je pred leti izdal prvo zbirko Nepopolni konec sveta, je v pesmi Romantika po slovensko, sebe opisal takole: Moje ime je Vid./ Star sem 26 let, / v prostem času pišem pesmi,/ne hodim na žurke, /ne pijem alkohola, /za žgane pijače nimam želodca,/ ne kadim, /se ne drogiram, / ne posedam po gostilnah ...


Najprej za uvod – malo življenjepisa ...
Rojen sem 21. oktobra 1984 v Trbovljah, kjer sem obiskoval osnovno in srednjo šolo. Po uspešno opravljeni maturi sem se vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, smer primerjalna književnost in slovaški jezik. Študij sem uspešno zaključil leta 2010 z diplomsko nalogo o nadrealizmu v slovaški literaturi. Od takrat naprej pa sem zamenjal že kar nekaj služb: od pomočnika sekretarke v Društvu prijateljev mladine Trbovlje, dela v kulturnih ustanovah in knjižnicah pa vse do trenutne zaposlitve na Osnovni šoli Tončke Čeč.

Pa ste zadovoljni z novo službo?
Zelo. Preko nudenja učne pomoči sem uspel spoznati razmišljanja mladi ljudi, ki večkrat hrepenijo po pozornosti in izražanju svojega iskrenega mnenja. Biti učitelj, inštruktor ali vzgojitelj je zelo odgovorno in zahtevno delo, ki pa ob koncu dneva v tebi prebudi občutek, da si s širjenjem koristnega znanja premaknil svet na bolje za nekaj milimetrov. Ne gre za veliko korake, ampak brez malih se prvi ne dosežejo.

Je težko razumeti mlade, ustvariti avtoriteto?
Vse je odvisno od pristopa, ki ga izbereš pri komunikaciji z mladimi. Kot prvo bi se vsakdo moral znebiti krivičnega posploševanja, da je današnja generacija mladih razpuščena, neodgovorna in naivna. Če se že na samem začetku odločiš imeti tako negativen odnos do mladih, ne moreš pričakovati, da te bodo sprejeli odprtih rok in z nasmehom na ustih. Včasih jim moraš malce popustiti in jim dovoliti, da izrazijo svoja razmišljanja, pa naj bodo ta še tako sporna, seveda pa jim moraš še vedno dati na znanje, da si avtoriteta in da se morajo do tebe obnašati temu primerno. Iskanje ravnovesja med avtoriteto in razumevanjem je zahtevno delo, vendar se ga da z dobršno mero truda in volje tudi doseči.

Kako vpliva vaše razmišljanje na stvari, ki jih delate?
Vsa moja razmišljanja so prisotna v tem, kar delam. Tako preprosto je to.

Vaši filmi so prav posebni. Imate tudi temu primerno občinstvo?
Moji filmi so odslikava resničnosti, kot jo vidim sam. Dandanes živimo v časih, ko ljudje vidijo rešitev zgolj v sklepanju radikalnih in nepremišljenih odločitev, ne da bi ob tem pomislili na morebitne posledice. Sklepanje kompromisov, spodbujanje razumnega dialoga in konstruktivnost so praktično neobstoječi in lahko bi rekli, da moji filmi prikazujejo svet, v katerem ni več prostora za zdrav razum.

Kje najdete ideje (teme) za film?
Vsakdanje življenje oz. tisto, kar doživim ali pa interpretiran na svoj način. Pomaga tudi redno gledanje filmov, ki te naučijo, kako že stokrat viden zaplet predstaviti na izviren in domiseln način. Pri meni pa že od samega začetka vlada žanrska raznolikost, čeprav se največkrat gibljem v žanrih psihološkega trilerja, kriminalke in grozljivke.

Je težko biti hkrati režiser, scenarist, igralec in še kaj?
Vsekakor je zahtevno, vendar mi trenutno takšen način dela najbolj odgovarja, moji projekti pa še niso tako zahtevni, da bi ga moral spreminjati. Vedno sem živel po principu »manj je več« in ne vidim razloga v tem, da bi gledalcu čisto vsako stvar ponudil na pladnju. Treba je spodbujati njegovo inteligenco in mu pustiti dihati, da pride tudi sam do bistva sporočila posameznega filma.

Pred kratkim ste javnosti predstavili vašo drugo pesniško zbirko Prelomnica. Poleg pesmi je vaša tudi naslovnica, zato bi lahko rekli, da ste tudi fotograf. Torej vsestranska oseba J
Sicer se ne vidim kot fotografa, ker nimam primerne opreme za takšen poklic, večina mojih fotografij pa nastane predvsem kot del osebnostne terapije, da na simboličen način predstavim svoja občutja oz. kako sam vidim svet, v katerem se nahajam. Naslovnica pesniške zbirke Prelomnica je dober primer tega; na njem so razvidni obrisi angelčkov, obdani s sivino, kar na simbolični ravni predstavlja mlade ljudi, soočene s kruto resničnostjo, zaradi katere morajo prehitro odrasti.

Se kdaj počutite posebnega?
Večino časa, če ne kar vedno. Že kot otrok sem veljal za samosvojo in trmoglavo osebnost, ki se ni želela pod nobenim pogojem podrediti mnenju večine. V obdobju pubertete sem sicer večkrat popustil pritiskom vrstnikov in zanemaril svoj »pravi jaz«, vendar sem čez leta spoznal, da je biti podoben drugim že vnaprej izgubljena bitka in, da je najbolje, da svoje posebnosti ne obravnavam kot nekaj nepotrebnega, ampak kot nekaj, kar me ločuje od drugih. Sram je sčasoma zamenjal ponos.

Kaj počnete, ko ste srečni?
Na to vprašanje vam lahko odgovorim šele takrat, ko bom ugotovil, kaj je to sreča.

Česa pa na sebi ne morete spremeniti, a bi?
Zamerljivost. Sem človek, ki nekomu zelo redko ponudi možnost popravnega izpita. Verjetno gre za posledico slabih izkušenj iz preteklosti, ko sem vztrajno odpuščal ljudem, ki pa so me na koncu vedno znova razočarali. Mogoče se mi bo na tem področju nekoč uspelo spremeniti.

Poleg številnih aktivnosti je prostega časa verjetno bolj malo. Kaj najraje počnete in s kom?
Vsi zgoraj našteti interesi so pravzaprav moj prosti čas, ki ga najraje preživljam sam ali pa v manjši skupini ljudi, ob katerih se lahko počutim sproščeno.

Priljubljeni kotički v Zasavju? Kam se radi umaknete?
Po pravici povedano, sem najraje doma, ker tam lahko ustvarjam v miru in tišini.

Pogled v prihodnost (vašo seveda!) ...
Ostajam optimističen. Navkljub pričakovanjem me življenje znova preseneča, zato si ne upam napovedati lastne prihodnosti. Položaj, v katerem je svet, je vse prej kot rožnat, vendar v meni prebiva košček upanja, da bomo z majhnimi koraki začeli spreminjati svet na bolje.

Pripravila Stanislava Radunovič
Slike arhiv (FB)VŠ