Tomaž Kralj

Tudi tokrat imamo na naši strani zanimivega sogovornika. To je Tomaž Kralj, direktor podjetja EVJ Elektroprom. Prepričana sem, da vam bodo njegovi odgovori všeč.


Trenutno z družino živite v Krašnji. Je to vaš rojstni kraj?
Ne, rodil sem se v Trbovljah kot večina zasavskih otrok, svojo mladost pa sem preživel na Spodnjih Izlakah. V vasi nas je bilo kakšnih deset fantov, ki smo se veliko družili. Poleti smo igrali nogomet in košarko, hodili po gozdu, kjer smo nabirali gobe in gradili ute na drevesih. Pozimi smo smučali, saj smo s pomočjo staršev kupili manjšo vlečnico in tako, kadar je le bilo možno, smučali na bližnjem pobočju. Ni nam bilo dolgčas. Seveda smo se včasih tudi med seboj sprli, vendar smo bili že čez nekaj ur spet najboljši prijatelji. Zelo rad se spominjam teh let, ki sem jih kot osnovnošolec preživel v domačem okolju. Z odhodom v srednjo šolo so se povečale obveznosti, zato je bilo manj časa za druženje s prijatelji iz domače vasi, s katerimi sem se takrat družil predvsem ob koncu tedna. e manj časa za druženje pa je bilo, ko sem odšel študirat.
Z družino živim v Krašnji pri Lukovici že 18 let. Najstarejša hčerka Anja hodi v 8., sin Miha v 4. razred, najmlajša hčerka Ema pa je prvošolka. Vsi trije obiskujejo O Janka Kersnika na Brdu pri Lukovici.

Kako je potekalo vaše šolanje in kasneje poslovna kariera?
Po osnovni šoli, katero sem obiskoval na Izlakah, sem se vpisal na Srednjo elektrotehnično šolo v Trbovljah. Pred zaključkom srednje šole, so se pojavili prvi računalniki, nad katerimi sem se tudi sam navdušil. To je bil glavni razlog, da sem se odločil za študij računalništva, ki sem ga zaključil leta 1988 na Tehnični fakulteti za računalništvo in informatiko v Mariboru.
Med študijem sem občasno delal v ETI-ju na Izlakah, kjer sem imel štipendijo. Po končanem študiju sem se pri njih redno zaposlil kot programer.
V začetku leta 1992 sem se zaposlil v podjetju EVJ Elektroprom, kjer sem opravljal delo informatika. Moja naloga je bila informatizacija poslovanja v celotnem podjetju, saj je že takrat obstajalo kar nekaj dejavnosti s katerimi se je podjetje ukvarjalo. Največ dela je bilo na področju trgovine, ker se je celotno poslovanje izvajalo z ročnimi evidencami. S širjenjem dejavnosti so poslovni procesi postajali vse bolj kompleksni, zato je bilo potrebno uvesti elektronske evidence, ki so omogočale hitrejši dostop do potrebnih informacij. Istočasno sem spoznaval, kako poteka poslovni proces v samem podjetju in pridobival izkušnje glede samega poslovanja. Te izkušnje sem s pridom uporabljal, ko sem bil imenovan za pomočnika direktorja, saj sem poslovanje podjetja zelo podrobno poznal.
Na začetku leta 2011 mi je lastnik in takratni direktor, Janez Vidmar, ponudil mesto direktorja. Po tehtnem premisleku sem to funkcijo sprejel in jo opravljam še danes.

Kaj imate pri svojem delu najraje in zakaj?
Najbolj mi je všeč, ko se s sodelavci pogovarjam o konkretnih problemih in vidim, da z veseljem in zavzeto sodelujejo in s tem prispevajo k našemu skupnemu uspehu.
Všeč mi je tudi, kadar s sodelavci kakšen zahteven projekt uspešno zaključimo. Eden takšnih je bila izvedba elektro in strojnih instalaciji v Franciji. Pred samim odhodom na objekt smo imeli številne sestanke z naročnikom, projektanti, dobavitelji opreme in izvajalci ostalih del. Potrebno je bilo uskladiti prevoz orodja in opreme na objekt ter organizirati bivanje in vso dokumentacijo za delavce, ki jo zahteva francoska delovna zakonodaja. Tudi med samim izvajanjem se je moralo veliko usklajevati. S pomočjo vseh sodelavcev, ki so kakorkoli sodelovali na tem projektu, smo ga na zadovoljstvo vseh, zelo uspešno zaključili. Po tako uspešno končanem delu se z veseljem ozreš nazaj in si rečeš. »To smo pa res dobro opravili.«

So izkušnje v službi na vas pustile močan pečat?
Glede na to, da v službi preživim vsak dan vsaj 8 ur, pogosto tudi kakšno uro več, včasih pa še doma opravim kakšne obveznosti, je prav gotovo služba pustila name kar močan pečat. Srečujem se s poslovnimi partnerji, sodelavci, zadovoljnimi in tudi nezadovoljnimi strankami. Vsako takšno srečanje predstavlja določeno izkušnjo iz katere se lahko kaj naučim.

Katere oddaje na ETV najraje gledate? Če bi bili urednik - bi v programski šemi kaj dodali, spremenili?
Najraje gledam pogovorne oddaje z gosti v studiu, bodisi da so to gospodarstveniki, kulturniki, politiki ali kakšne druge zanimive osebe.
Mislim, da je programska shema ETV-ja zelo pestra in pokriva vse kotičke našega življenja, zato v njej ne bi delal velikih sprememb. Je pa res, da nikoli ni nobena stvar tako dobra, da ne bi mogla biti še boljša.


Kadar je težko in želite, da vam nekdo prisluhne - komu najbolj zaupate?
Če gre za osebne probleme, je seveda prva družina, potem so tukaj tudi prijatelji. Če pa so to službeni problemi, se pogovorim s sodelavci, za katere ocenim, da jim lahko zaupam. V teh dveh letih in pol, odkar sem direktor, sem si ustvaril krog sodelavcev, katerim zaupam in se z njimi tudi veliko posvetujem. Mislim, da so tudi sami sodelavci to začutili in mi to na isti način vračajo.

Kaj je tisto, kar pri ljudeh najbolj cenite?
Pri ljudeh najbolj cenim poštenje in odkritosrčnost. Na žalost pa je danes vse premalo teh vrlin, zato tudi preživljamo najhujšo krizo moralnih vrednot. Mislim, da je tudi današnja ekonomska kriza posledica krize moralnih vrednot, ker so nekateri brez kakršnih koli moralnih zadržkov bogateli na tuj račun. Seveda pa ne smemo metati vseh v isti koš, poznamo kar nekaj uspešnih podjetnikov, ki so s trdim in poštenim delom prišli do večjega premoženja. Svojim zaposlenim so redno izplačevali plače in plačevali prispevke, kar pa težko trdimo za tajkune, ki so zaradi vez in poznanstev prišli do velikega premoženja.


Družina je seveda osnova vsega … Pri vas pa ste tudi glasbeno usmerjeni?
Ja, res mi družina zelo veliko pomeni. Oba z ženo se trudiva, da čim več časa preživimo skupaj, vendar je včasih težko uskladiti vse obveznosti. Kot družina se zelo radi s kolesom odpeljemo na krajše izlete do okoliških krajev, se odpravimo v hribe na enodnevne izlete, pozimi pa skupaj na smučanje. Poleti gremo na morje, kjer otroci zelo uživajo. Sami ali pa s prijatelji radi za nekaj dni odpotujemo v druge države, kjer si ogledujemo znamenitosti in zanimivosti tujih dežel. Sedaj ko so otroci malo večji, je takšna potovanja precej lažje izvesti.
Kot ste že omenili je naša družina zelo povezana z glasbo, jaz sicer samo kot poslušalec. Najstarejša hčerka Anja že deveto leto obiskuje glasbeno šolo in igra violino. V lanskem šolskem letu je na glasbeni olimpijadi, ki jo organizira Glasbena mladina Slovenije in Glasbena akademija, osvojila prvo mesto. Miha v glasbeni šoli obiskuje tretji razred kitare. Letos se je udeležil mednarodnega tekmovanja kitaristov v Krškem, ker je osvojil zlato priznanje. Najmlajša Ema pa je letos začela obiskovati glasbeno šolo in se še ni odločila kateri inštrument bo igrala. Kar nekaj mojih in ženinih sorodnikov se profesionalno ali pa ljubiteljsko ukvarja z glasbo.


Koliko vašim otrokom pomeni vaša podpora?
Zanesljivo je podpora staršev otrokom za njihov razvoj zelo pomembna, zato se z ženo trudiva, da jim nudiva čim boljšo podporo, za vse kar meniva, da je za najine otroke pomembno. V današnjem času najmlajšim nudimo preveč materialnih dobrin, premalo pa moralne podpore v tem smislu, da smo jim dober zgled. Otroci so odlični opazovalci in tudi posnemovalci, zato je dober zgled zelo pomemben.


Za nami je Evropsko prvenstvo v košarki. Se s športom ukvarjate aktivno, rekreativno ali le kot navijač?
S športom se ukvarjam rekreativno. V toplejših mesecih kolesarim ali pa grem na pohod v hribe. V zimskih mescih zelo rad smučam, hodim pa tudi na rekreacijo v telovadnico, kjer igramo košarko. V mlajših letih sem veliko kolesaril in se udeleževal rekreativnih maratonov.
Kot navijač pa zelo rad gledam nogomet, košarko, smučanje, smučarske skoke in hokej. Seveda sem spremljal tudi Evropsko prvenstvo v košarki, ki se je igralo v Sloveniji. Dve tekmi sem šel s starejšima otrokoma gledat tudi v živo, v Stožice. Na žalost našim fantom ni uspelo priti do medalje, čeprav so se odlično odrezali in so prikazali dobro košarko.


Kašen bi bil idealen vikend po vaši meri?
Vsekakor bi idealen vikend preživel z družino, sorodniki in prijatelji. Bil bi precej športno obarvan, našel bi se pa tudi čas za druženje ob dobri hrani in pijači. Na seznamu imam preveč stvari, ki bi jih rad počel, da bi vse prišle na vrsto v samo enem vikendu. Ena izmed njih je tudi jadranje, za katerega pa je običajno premalo časa, zato je na vrsti samo enkrat na leto.


Neizpolnjena želja in največji uspeh?
Kakšnih večjih neizpolnjenih želja nimam, saj tudi nisem takšen človek, da bi si zastavljal velike cilje, za katere sam ocenim, da se ne dajo doseči. Ko sem zaključil študij računalništva, sem se želel vpisati še na dvoletni študij ekonomije, vendar se žal nisem. Sedaj, ko opravljam funkcijo direktorja, bi mi znanja, ki bi si jih pridobil s študijem ekonomije, prišla zelo prav. To je zagotovo želja, ki se mi ni uresničila. Se bi pa našle še kakšne manjše neizpolnjene želje.
Gotovo je eden največjih uspehov imeti družino v kateri se odlično počutiš, kjer veš, da boš vedno našel varno zatočišče.
Prav tako lahko med večje uspehe štejem tudi uspešno zaključen študij in dejstvo, da sem postal direktor uspešnega podjetja z več kot 40 letno tradicijo in 100 zaposlenimi.

V besedah Tomaža Kralja lahko začutimo izpolnjenost in zadovoljstvo življenja. Ko bi le med nami bilo več takšnih ljudi!

Pripravila Stanislava Radunovič