Tadeja Bučar

Srečate jo lahko povsod, kjer je v Zasavju kaj novega, kreativnega, izzivalnega, pozitivnega. Z nasmehom, ki pleni vam bo z veseljem pripovedovala o PUNKTU, o težavah mladih, predstavljala nove ideje ali preprosto obujala spomine. Predstavljamo vam Tadejo Bučar iz Trbovelj (ali iz Luknje, kot pravi), malo drugače, kot ste je vajeni.


Ste pristna Trboveljčanka. Nam zaupate vaše prve spomine na otroštvo v Luknji ☺?
Limberk in Kešetovo. Plezanje na češnjo ob hiši, ki jo je zgradil praded. Gor je šlo z lahkoto, dol pa nikakor. Imela sem 8 let in takrat me je rešila sestra Darja (mimogrede, ona mi je izbrala ime), da ni bilo treba klicati gasilcev. Pa koze, ki sta jih imela stari ata in oči, te sem včasih peljala na pašo. Pravi slovenski socialni realizem. To je bil Limberk. Neskončna sreča, neizmerna svoboda. Kešetovo pa neskončni dnevi na dvorišču, do mraka ali starševskega žvižga skozi okno, ki je zaukazal, da je treba domov. Plezanje na staro lokomotivo, simbol Kešetovega. Pa smučanje na tistem njenem hribčku, kjer se danes gnete nepregledna količina konjske pločevine. Male ulične vojne med Kešetovim in Dom in vrtom ter hoja čez Graben po ceveh. Tudi plovba po Grabnu s sosedom v stiroporni embalaži od bojlerja. Oh, in podgane na vhodu bloka ter na vrvici viseč kos špeha, s katerim soseda iz pritličja hrani podgane. In te se veselo guncajo … Košarka na Rudarju, preganjanje s pony kolesom, ter mami, ki prihaja iz službe in me zagleda sredi poletnega naliva, stoječo pod deročo vodo, ki lije iz zarjavelega žleba. Ultimativna svoboda! Enkrat tudi policisti na vratih stanovanja, ker me je 5-letnico prijavil sosed, ko sem si naredila tobogan po sprednji šipi našega avtomobila. Kakšna krivica! Bel Ford Escort. Klasika.

Skušate v življenju večinoma početi tisto, kar želite ali pogosto popuščate standardnim zahtevam vsakdanjika?
Dostikrat ne vem točno, kaj želim. Zato odkar pomnim svojo odraslo dobo, sledim idejam in svobodi. Težko sprejmem, da je tudi rutina sestavni del življenja in kaj so standardne zahteve vsakdanjika tudi ne vem točno. Tu in tam popustim kakšnemu projektu zaradi potrebe po materialnih dobrinah in goli eksistenci. Takrat se navidezno streljam v kolena. Največkrat zaradi arogance in/ali ignorance naročnikov. Seveda bi rajši ustrelila njih. Ne nazadnje sem zasavska prvakinja v streljanju z zračno puško leta 1989, hehe.

No, življenje vas je odneslo tudi drugam, pridobili ste številne nove izkušnje. Kako bi ocenili vse, kar ste pridobili s selitvami?
S selitvami in potovanji. Pomirjeno dušo, da je oblik bivanja neskončno mnogo. In da v vsakem novem, neznanem okolju najdem pot, ki jo morda osvetlim tudi drugim. Pa četudi je ta luč zgolj čajna svečka v zadnjih izdihljajih. Hja, in tudi to, da kjerkoli si, svoje sence nosiš s sabo. Menjava okolja, predvsem pa okoliščin, nad katerimi nimamo kontrole, je nujna za centriranje notranjega kompasa. Potovanja so pomembna in potrebna. Uzakonila bi jih kot obvezo za vse mlade. Namesto obveznega vojaškega roka, obvezno enoletno potovanje po svetu, najbolje z biciklom ali peš, pa z vlakom in ko je treba z letalom, nujno pa z vključevanjem v tam lokalne projekte ter z vsaj dvemi tedni rituala tišine v kakšnem budističnem templju. Slednje me še čaka, vabi.

Ko pa se (vedno se ☺) vrnete v Trbovlje, kakšni so občutki? Ste polni novih zamisli?
Trenutno me ob Trbovljah preveva apatija. Čeprav me je zadnjič prijatelj spomnil, da je glavna noviteta - kolesarska pot - zagotovo tudi plod zavzemanj, ki smo jih s Punktom začeli pred petimi leti z akcijo Trbovlje na kolo. To me poboža. Nove zamisli pa so pravzaprav že stare. Še vedno me intrigira - sploh v tem predvolilnem času - ideja o Zasavju kot eni občini. Tudi vidim kdo bi bil župan, kdo glavni lobist ter ambasadorji športa, kulture, gospodarstva in inovativnosti.
To ste lepo zaobjeli. Vedno se vračam in vedno se bom. Nekoč sem bežala iz Luknje, počutila sem se pregnano. A vedno znova v križiščih uberem pot, ki me vodi tja in ne v Rim. Zato tudi verjamem, da ima trenutna apatija na drugi strani obraz refleksije zadnje petletke, sledila bo inkubacija. In najbrž potem tudi akcija, kaj pa.
Trbovlje za vedno ostanejo v vsakomur, ki je prestopil njihov prag. Nek nerazložljiv magnetizem tiči v njih.

Pa tudi sicer, od kod vam ta neizčrpni vir idej? Sta vam že ob rojstvu podarjeni, ta radovednost in inovativnost?
Radovednost sem podedovala po mami, po očetu to, da stvar pač narediš in inovativnost po obeh starših. Neizčrpen vir idej pa je v vseh in vsakomur izmed nas. Idejam je samo treba dati prostor. One so. One so tu že od nastanka vesolja, samo jemljemo jih iz prostora in časa. Hkrati pa ustvarjalno razmišljanje lahko vadimo, tako kot vadimo nogomet ali učenje tujega jezika. S tem se treniramo povezovati ideje v nove forme. V tem je mojstrstvo inovativnosti. Ideja je organizacijski princip, tako pride do inovacij. Mora pa okolje to razumeti in spodbujati ter podpirati negotovost in tveganje, kaos, neznano - le tako lahko pride do preboja. Za kar pa je potreben pogum, tudi umik in predvsem zavestna odpoved pozicije moči v korist kolektivne participacije in z njo skupnostne sinergije.


Priljubljeni kotiček v Trbovljah, Zasavju …
Pot iz Kleka na Planino. Najvišje nadstropje Ipoza. Stojišče tik ob elektrarniškem dimniku, s pogledom zazrtim v njegov vrh. Vašhava. Na Kum čez Čebulovo dolino. Kipe, kot so nekoč bile. Pokopališče. V zadnjih letih, ko sem živela na Trgu revolucije pa me je povsem zasvojil Špicberg.

Prosti čas, kam, kdaj, kako, s kom …
Z mojim Tomom na jadrnici in pa vsakič zjutraj, ko se pred deseto namenoma ne spraviva iz postelje. Z mojo celotno družino na najinem novem domovanju ali na vikendu mojih staršev. S Punktovci kjerkoli in kadarkoli. Z ljubimi prijateljicami nekje na hrvaških otokih, na skalcah, kjer si naredimo svojo nudistično plažo. Ali z vsako posebej na večurnem klepetu kjerkoli. V družbi prijateljev pri nekomu doma. S sosedi igrajoč karte. Sama s sabo v gozdu ali nekje na hribu s pogledom odprtim na še več hribov in zelenja. Lahko tudi sedim, ure in ure, novembra na ankaranski obali, v megli gledajoč koprsko pristanišče, ko zgolj po spominu slutiš njegove silhuete. Najboljši prosti čas je zame prav zares tisti, ki se zgodi spontano, recimo nekega brezveznega torkovega popoldneva, pač nekje, nekako. Da sploh ne veš, da je bil prosti čas. Mega!

Pravkar je bil v Zagorju kulinarični dogodek Južna, južna, vaši vtisi, ocena?
Ocena: s kruhom pomazano. :) Držim pesti, da se strukturam, ki imajo moč delitve javnih sredstev ne bo zareklo kruha in bo ta dogodek lahko postal tradicionalno popoldansko druženje ob tej slastni hrani, ki je na multikulturnih zasavskih krožnikih za štirimi stenami vsak dan. Punktovci smo bili ob uspehu dogodka presrečni. Ni prav, da je ta slastna hrana ujetnica štirih sten. Ona mora na ulico, med ljudi! To nas združuje, to nam govori, da smo vsi eno. Nihče ni sam. To je TO. Sicer pa pa je najboljša ocena dogodka pri ljudeh, ki so ga soustvarjali in obiskali.

Kako si zamišljate Trbovlje čez recimo 10 let?
Utopično, distopično ali realno? Piše se leto 2028. Utopično je ena občina - Zasavje. Ekipa MTB Trbowle tisto leto v Zasavju gosti svetovno prvenstvo v downhillu. Festival Speculum Artium skupaj z Dewesoftom prereže otvoritveni trak nove inštitucije, ki nato v naslednjih desetih letih postane osrednja evropska utrdba aplikativne uporabe visoke tehnologije za novo družbeno ureditev. Punkt skrbi za komuniciranje in povezavo med ljudmi, ki prihajajo v Luknjo ter lokalnim prebivalstvom. Med drugim tudi moderira treninge za lokalno prebivalstvo, skupaj z zasavskimi mladinskimi centri, z namenom spoznavanja in navajanja na novo družbeno ureditev in njenih neslutenih možnosti. Društvo Rast ponese funšterc do svetovne slave in nihče več na svetu ne naroča pice. Ampak funšterc, z dodatki. Rotarijci in Lionisti skupaj uspešno lobirajo za črpanje evropskih sredstev in svetovnih fundacij za podporo projektom, ki nenehno vznikajo. Eko krog je v sklepni fazi vzpostavitve globalnega Ministrstva za Zemljo in prihodnje rodove. Na Kalu in Kumu pa poteka simpozij kvantnih voditeljev. Dogajanju primerno je usklajena tudi vsebina predmetov in programov osnovnih ter srednjih šol v zasavski občini, imamo pa tudi Univerzo za nova znanja in njihovo uporabo. Vsak prvošolček zna šteti do deset v kitajščini in v tretjem razredu spisati algoritem za temeljito umivanje zob, namesto pivnika z zajčkom. Prirast prebivalstva je 2,7%, merjenje BDP-ja je spremenilo elemntarne parametre. Osnovna merska enota je inspiracija. Elon Musk javno pove, da si želi biti pokopan v Zasavju in opusti projekt kolonizacije Marsa. Distopično - elektrarniški dimnik se podre na popolnoma nabit vlak, ki pelje med Beogradom in Minhnom. Država ne prevzame odgovornosti, družine žrtev s skupno civilno tožbo uspejo na Vrhovnem sodišču za človekove pravice iztožiti Občino Trbovlje za 300-milijardno odškodnino. Nihče ne prevzame odgovornosti. Kdor ne umre, se izseli. V naslednjih dveh letih se v Luknjo vozijo nešteti kamioni vse možne nesnage iz Evrope, na koncu se ta gomila zalije z betonom iz cementarniškega cementa, uvoženega iz Bosne. Na novonastali ploščadi ima Laibach svoj zadnji koncert, po katerem se zaradi razrasta kapitalizma v Severni Koreji, samoukine z razpadom na osnovne delce. Realno pa - isto bo. Kakšna pekarna manj ali več, nova kitajska družina bo prevzela restavracijo in zagotovo se bo vsako leto ali dve trlo ljudi pred novimi odprtji bleščečega novega supermarketa, medtem ko bo v razpadajočem Tušu zaskvotan skejtpark, s samozasejanimi Luštovimi paradižniki, kjer bodo mulci snapchatali do onemoglosti. Spremembe se ne zgodijo s ponavljanjem istih stvari. To nas je naučil že Einstein, če ne že kdo prej. Najbrž da. Ah, zagotovo.

Je res, da se trenutno ukvarjate tudi s kmetijstvom?
Hehe, to pa ste naredili temeljito poizvedbo. :) Torej, če se moje misli trenutno ukvarjajo s košnjo trave, žaganjem suhih vej na drevesih, s paradižniki, ki jim manjka klorofila in z blitvo, ki je šla v cvet, pa s pobiranjem češenj, privezovanjem trte in z načrtovanjem pobiranja marelic - potem da, se ukvarjam tudi s kmetijstvom. Spoznavam odnos med romantično podobo o njem in njegovo realno časovno okupacijo. Ter predvsem s popolnoma novim področjem, o katerem nimam pojma. No, imam pa ideje. :)

Načrti, želje
Da bo letina marelic ravno pravšnja, da jo bova s Tomom sfolgala. In da bi ljudje spoznali in sprejeli, da ne glede na to, koga volijo, to ne pomeni, da je odgovornost za prihodnost in vsakdan na izvoljenih. Ti, ki so izvoljeni, imajo zgolj privilegij, da nas zastopajo. Želim si tudi, da mi znova uspe umestiti meditacijo v svoj vsak dan. Seveda želja ni dovolj … Želim se tudi naučiti kuhati svoje žganje in variti svoj cider. Ter mali nasad sivke bi imela … Izziv, ki ga imava s Tomom trenutno, je tudi organizacija življenja in razmerje časa med malo kmetijo, jadranjem, aktivizmom in potovanji ter delom in projekti za denar. Vedno tleča in žuboreča želja pa je enoletno potovanje okrog sveta, začenši s transibirsko železnico iz Sankt Petersburga do Mongolije.

Imate svoj moto?
Imam. Mnogo njih. Odvisno od konteksta, časa, potrebe, da privežem dušo. Življenja ne gre jemati preveč resno, ker se iz njega tako ali tako ne izvlečeš živ. Razmišljam tudi o tatuju z napisom Keep moving. Moj ego pa ima že od nekdaj izziv s tem, ko ne vem, ali temu lahko rečemo moto: Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da spoznam razliko. (Sv. Frančišek Asiški) Pa mimo Gandhija tudi ne morem: Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu. Nato je ta, ki bi ga v navalu sentimentalnosti izrekel moj oče: Vse še bo, samo nas ne bo. Mamin oče pa je govoril: Imam toliko dela, da ne vem, kje bi začel, grem kar v Kantino na dva deci. Ne nazadnje med dobrimi prijatelji sem bila znana po motu, da upanje umre zadnje. Potem pa sem nekje prebrala, da zadnji umre človek, upanje vedno ostane. Od takrat tega mota ne mantram več. Ego, pač. Nadomestil ga je: Vdih, izdih. Kaj pa vem, vse modrosti življenja so tu, na dlani, ves čas. Odvisno je od nas samih, katero si kdaj za kratek ali daljši čas izposodimo iz večnosti.

Hvala za sodelovanje! ☺
Hvala za povabilo. Srečno! ;)

Pripravila Stanislava Radunovič
Fotografije: Polona Siter Drnovšek in arhiv TB