Simona Solina

Naša tokratna sogovornica je Simona Solina, univ. dipl. geografinja in prof. zgodovine, od leta 1999 zaposlena v Knjižnici Toneta Seliškarja v Trbovljah. Pod njenim vodstvom je knjižnica doživela novi zagon. Številna srečanja in kulturne prireditve privabljajo tako Trboveljčane kot tudi goste iz drugih krajev.


Najprej vas prosim za kratek oris vaše dosedanje življenjske poti.
Rojena Trboveljčanka, s koroškimi in štajerskimi koreninami. Po srednji šoli, gimnaziji, ki smo ji v mojih časih morali reči usmerjeno izobraževanje, smer naravoslovno matematični tehnik, sem študirala zgodovino in geografijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bila sem profesorica geografije in nato knjižničarka. Še vedno sem knjižničarka. In še vedno rada stopim v razred, izziv pa je delo v pilotnem projektu izobraževanja v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig v sodelovanju z Zavodom MiT za širšo družbeno sprejemljivost in sprejetost.

Pred kratkim ste sodelovali v pripravi in izvedbi večera Beseda-ples. Od kod črpate vse te ideje in zagnanost?
Beseda-ples je izviren projekt, ki nastaja v sodelovanju Knjižnice Toneta Seliškarja Trbovlje in Glasbene šole Trbovlje. Ideja zanj se mi je porodila pred leti, ko je hčerka obiskovala oddelek sodobnega plesa. Takrat se mi je zdelo, da bi morali plesni potencial učenk in učencev pokazati vsem in naprosila sem tedanjo plesno učiteljico, Daliborko Podboj ter ravnateljico Glasbene šole Trbovlje, Katjo Mikula, za sodelovanje. Od prvega nastopa v knjižnici smo zdaj prišli na odrske deske. Za ta korak, preskok, sem se odločila ob lanski izvedbi dogodka Beseda-ples takoj, prvi trenutek, ko sem videla, da je predavalnica DDT popolnoma premajhen in neprimeren prostor in da smo knjižnični prostor že zdavnaj prerasli. Plesalke si pač zaslužijo več. Prav tako naše delo, delo knjižničarjev, ki skrbimo v večji meri za izbor literarne podlage in odlično delo sedanje plesne učiteljice, Kim Kern, ki pripravlja koreografije. Želela sem, da se na odru pokažejo tudi nekdanje plesalke Glasbene šole Trbovlje in nagovorila dekleta k sodelovanju. Kaj je nastalo, ste lahko videli sami in neizmerno me veseli, da imajo ljudje občutek za to, kar počnemo. Beseda-ples je v takšni obliki v Sloveniji izjemna prireditev. Takšne drugje ni. Po Feriju Lainščku, letošnjem gostu, je to dogodek s presežkom. Trimesečno delo, oblikovanje idej in zamisli v scenarij, izdelava scenosleda, povezava koreografij z vsem ostalim, kar se je potem na odru odvilo, je obsegalo skoraj ves moj »prosti« čas. Tega pač ne morem početi v službi. Je pa res tudi to, da je meja med mojo službo in prostim časom že popolnoma zabrisana. Eno in drugo je postalo eno in polje, kjer rastejo nove ideje. Teh je včasih toliko, da me od njih dobesedno tišči v glavi. Dan ima premalo ur za vse, kar želim početi. Zagnanost prihaja morda od zvezd.

Trboveljska knjižnica je pomemben steber kulture v Trbovljah. Žal, pa še vedno ni vse tako, kot bi moralo biti. Ena od težav je tudi prostorska stiska. Kako kaže?
Če bi bilo vse, kot bi moralo biti po standardih in normativih za splošne knjižnice, s prostorom in zaposlitvijo vred, bi imeli nadpovprečno krasno knjižnico in resnično zadosten kader. Oboje bi nam delo olajšalo in prav gotovo bi iznašli še nekaj projektov in dogodkov poleg teh, ki jih izvajamo zdaj. Ampak mi smo vztrajni, vsak od nas zagotovo s svojim entuziazmom prispeva k temu, da je knjižnica dejavna tako in toliko, kot je. In je več, kakor so v povprečju slovenske splošne knjižnice. Poseben poudarek dajem na to, da za vsakim dogodkom stoji strokovno in poglobljeno delo. Takrat so šele lahko dogodki odlični. Takrat lahko spreminjaš bralce v odlične bralce, dvigaš splošno razgledanost, izobražuješ in kulturno zabavaš. Naša ekipa zaposlenih je ekipa na mestu, želje zaposlenih po dobrem delu pa so izjemne.
Zato menim, da bomo slej ko prej prišli tudi do potrebnega prostora, ki si ga želimo. Želimo pa si ga zaradi ljudi, uporabnikov knjižnice. Želimo si ga zaradi smotrnega izvajanja knjižnične dejavnosti, zaradi približevanja knjižnice ljudem.

Knjižica v mestu povezuje številna društva in institucije. Ste zadovoljni s sodelovanjem?
Da, zelo smo zadovoljni. Od leta 2010 smo sodelovanje z drugimi institucijami in posamezniki tako okrepili, da prežema skoraj vse naše delo. Povabili smo in še vabimo posameznike, da sodelujejo pri naših dogodkih, da so del skupin, ki se oblikujejo, kot npr. literarni krožek, Buklžur, domoznanska skupina, da se predstavijo s svojim znanjem ali delom, dejavnostmi na različne načine. Sodelovanje z vrtcem in šolami poteka tako intenzivno, da skoraj ni tedna, ko bi bili v knjižnici brez obiska skupine, razreda. Sodelujemo z drugimi zavodi in ustanovami, vsake ideje smo veseli in jo vedno skušamo uresničiti.

Kaj imate pri svojem delu najraje in zakaj?
Najraje imam srečanja z literati in predavatelji. Razlogi so trije. Prvi je ta, da so taka srečanja v veselje ljudem in tudi gostom, ki pridejo v Trbovlje in vidijo, da imamo odlično knjižnico in zainteresirane, vedoželjne in razgledane obiskovalce. Drugi je, da se iz teh srečanj velikokrat stkejo nova poznanstva in včasih tudi prijateljstva. Tretji razlog pa je ta, da ob pripravah na taka srečanja raste moje znanje, vedenje, poznavanje tega, kar predstavljamo.
Ko Miro Cerar še ni bil predsednik vlade, je obiskal trboveljsko knjižnico. Pavlihizmi, Marko Pavliha, recenzija SS. S Karlom Gržanom. Klepet z Matevžem Lenarčičem.
Tina Mahkota, Simona Solina in Mateja Sužnik. Tonček Knjigoljub 2010. S sodelavci na potepu.

Priljubljena knjiga in pisatelj?
Joj, tole ni pravo vprašanje zame. Moralo bi biti postavljeno v množini. Knjige in pisatelji. In potem ne bi bilo ne konca ne kraja. Lestvice najbolj branih, najbolj prodajanih in vse, kar si lahko izmislite, mi niso ljube. In če bi zdaj tukaj navedla dva ali tri pisatelje, bi zagotovo komu naredila krivico. Ali pa bi se jutri spomnila na koga, ki bi ga izpustila in bi imela sama slabo vest. Ko preberem dobro knjigo, jo rada priporočam na portalu Dobreknjige.si.

Kaj pa 50 odtenkov sive, trenutno hvaljen in hkrati kritiziran hit? Vaš komentar?
Nisem brala, nisem gledala filma in sem v bistvu brez komentarja.

Po vašem mnenju, iz prve roke, ali Trboveljčani radi berejo? Katera knjiga je trenutno najbolj iskana?
Da, radi berejo. Pravzaprav so čedalje bolj izjemni bralci. To si upam trditi zato, ker vem, da iščejo kakovostno literaturo. Seveda berejo tudi tisto za sprostitev, a vedno več je takih, ki jim lahka literatura ne zadošča. V naši knjižnici je trenutno največ povpraševanja po romanu Ni je več, po knjigi o Stalinu Na dvoru rdečega carja in po kolumnah Mene ne bo noben jebo.

Pravijo, da je ženskam v 21. stoletju še vedno težko uspeti. Je res?
Tako je to postavljeno v naši družbi. Ampak to vodi tudi v smer, ko svoje področje obvladaš tako dobro, da se dokažeš z znanjem, širšim poznavanjem. Ob tem moraš preskočiti vsa hecna namigovanja, vse strupene puščice, verjeti moraš v to, da delaš dobre stvari za ljudi in da bo to delo slej ko prej imelo tudi pozitiven učinek. Pomembno je, da se ne ženemo na silo za nekim ciljem, uspehom. Je pa pomembno, da se poznamo, da znamo reagirati trezno in realno, kadar situacija tako zahteva … saj ženske to čutimo. In če se tega zavedamo, lahko naredimo veliko dobrega. Uspeh sploh ni moja prva osebna misel, želja. O uspehu pripovedujejo drugi. Jaz pa še vedno mislim, da še nisem naredila dovolj.

Menite, da so bile naše babice pametnejše od nas, današnjih žensk?
Imele so staro modrost, ki se sedaj vrača. Če bo ta modrost zajela mlade v poglobljenem smislu, bo še vse v redu. Če pa govorimo o instant duhovnosti, modrovanju kar tako, da si všečen, da se imaš za nekaj več, potem pa to zagotovo ni prava pot. Taki zagotovo ne znajo prisluhniti svojim babicam in iz njihovih stavkov izluščiti modro besedo. Moramo jo namreč tudi uporabiti, ne o njej samo govoriti. Jaz vsekakor stavim na zdravo kmečko pamet in razumevanje, razlago, dojemanje sveta z ženske plati. Moja koroška babica je bila izjemna. Vedela je vse o zdravilnih zeliščih, imela je krasen star domač kmečki vrt, kuhala je domačo hrano, o vsem je veliko vedela. In znala je imeti rada svoje otroke ne glede na to, kam jih je odneslo življenje. Te pameti si želim za vse nas, današnje ženske.

Kaj vas spravlja v obup in kaj vas osrečuje?
V obup ravno ne, se pa čudim temu, kako veliko ljudi ne želi ali pa ne zmore napredovati v sebi. Osrečujejo me iskrice v hčerinih očeh, dihanje morja, zmožnost, da napredujem v iskanju smisla življenja, marsikatera knjiga in srečanja z ljudmi, ki jim ni vseeno za nas in naš planet, za prihodnost naših otrok.

Pomembne osebe v vašem življenju?
Hči in mama.

Radi kuhate? Katero jed najraje pripravite in zakaj?
Pa še kako rada kuham! Jedilnik je vegetarijanski, vse bolj je tudi veganski. Zelenjavna mineštra in polenta sta že dolgo nekaj, čemur bi se težko odrekla. Veganski čokoladni tortici z višnjami tudi. Ali veliki skledi solate, krompirju iz pečice z rožmarinom, rižoti s šampinjoni …

Prostega časa je vedno premalo, pa vendar - kako in kje si najraje nabirate novih moči?
Včasih je sedežna s knjigo ves moj svet. Drugič je to gledališka ali plesna predstava. En konec sveta na tem planetu pa je, ki mi daje krila. Tam sem lahko sama v svoji samosti, ki še zdaleč ni osamljenost. Takrat se zavem, da imam neizmerno srečo, da sem, kdor sem. In če se zadnji dve leti nisem uspela niti enkrat potopiti v morske globine, prav gotovo obstaja za to tehten razlog. Ko bom spet tam, v modrem morju, pa bom najsrečnejši človek na svetu.
Trenutki, ki napolnijo dušo.

Verjamem, da imate še kakšne ambicije, neizpolnjene želje?
Ambicije pri meni ne obstajajo. Tudi želje v klasičnem pomenu ne. Sploh pa ne materialne. Nekje v moji glavi pluje le mala barka, morda pripluje k meni v pristan. No, morda imam v tem trenutku res eno željo. Da bi Beseda-ples gostoval še na kakšnem od odrov po Sloveniji.

Mislim, da je vse to, kar ste lahko zgoraj prebrali tehten razlog, da obiščete trboveljsko knjižnico, se udeležite katere od njihovih prireditev ali pa samo poklepetate s Simono Solina in njenimi sodelavci. Odšli boste bogatejši za številna spoznanja.
Kulture ni nikoli dovolj!
Pripravila Stanislava Radunovič
Slike: arhiv SS