Simon Omahne

Če ste zadnje čase bili radovedni kaj se dogaja v in okrog zdaj že obnovljenega Rudarskega muzeja, ste lahko opazili visoko in vitko mladeniško postavo, ki pomaga delavcem pri obnovi ali pa skrbno pregleduje tisto, kar je že dokončano. To je mladenič Simon, kot boste lahko spodaj prebrali, ki bo odslej skrbel za ta spomenik knapovščini v Zasavju.

Nekako je v navadi, da se naši sogovorniki na začetku kar sami predstavijo …
Ne vem, kje naj začnem. Letos bom dopolnil 29 let. Obiskoval sem Osnovno šolo Toneta Okrogarja v Zagorju, končal Ekonomsko gimnazijo v Trbovljah in nato Fakulteto za upravo v Ljubljani. Nekaj delovnih izkušenj sem si nabral že preko študenta, saj sem že kot srednješolec opravljal različna dela. Bil sem poštar, skladiščnik, tudi v likanju sem se preizkusil, vrtnar pa tudi pisarniški delavec. Moja prva zaposlitev je bila na Okrožnem sodišču v Ljubljani, kjer sem opravljal različna dela, največ na izvršilnem oddelku kot samostojni sodniški pomočnik ter na oddelku brezplačne pravne pomoči. Po nekaj letih se mi je ponudila priložnost, da predstavim svoje ideje za razvoj turizma v Zasavju. Zaposlil sem se v Zasavski turistični organizaciji na delovnem mestu svetovalca v turizmu. V okviru Zasavske turistične organizacije sem sodeloval pri različnih projektih, ki so bili sofinancirani iz EU sredstev. Aktivno sem sodeloval pri pripravi Strategije razvoja turizma do leta 2020 v Zasavju, ki je združila turistične ideje Zasavja in jih nekako umestila v tri stebre (športni turizem, kulturni turizem ter zeleno podeželje, vse skupaj pa nekako povezuje značilna zasavska kulinarika). Eden zadnjih projektov, pri katerem sem aktivno sodeloval v okviru Zasavske turistične organizacije je bil projekt LAS Vse drugačne vse krasne, v okviru katerega, je zasnovana tudi tematska pot Vse drugačne vse krasne Na kmete v Zasavje. Ta pot povezuje kmetije Zasavja, ki ponujajo različne domače izdelke-vse drugačne ter zelo okusne.
V času delovanja v Zasavski turistični organizaciji mi je v spominu ostal eden najlepših trenutkov v moji karieri - Dnevnikova izvidnica, ki me je aktivno povezala z obiskom dveh naključnih obiskovalcev-tujcev in tako občino Zagorje ob Savi povzpela na prvo mesto v izboru najbolj prijaznega turističnega mesta v Sloveniji. Najbolj sem ponosen na zapisane besede gospoda profesorja dr. Janeza Bogataja, etnologa, ki mi bodo vedno ostale v spominu. Citiram »Čeprav nisem zagovornik posploševanj na osnovi le nekaj primerov, je vse videti tako, da je največ kakovosti v paleti turistične ponudbe prav tam, kjer bi to najmanj pričakoval. 'Mladenič Simon' je odlično poskrbel za tokratna gosta, odlično je govoril angleško, podaril jima je turistične brošure in jima navedel vrsto koristnih informacij. Ali je ob tem treba še kaj zapisati?...«. V okviru delovanja v lokalnem okolju sem kar precej časa posvetil zanimivi rudarski dediščini naših dolin, ki me je privlačila že od nekdaj in tako spoznal veliko novih ljudi in tudi sam postal član Rudarsko muzejsko etnološkega društva Srečno Zagorje. V septembru sem zamenjal službo in se zaposlil v Kulturnem centru Delavski dom Zagorje, kot samostojni strokovni svetovalec. Moje naloge v okviru Kulturnega centra Delavski dom Zagorje so vodenje rudarskega muzeja Zagorje in ostala dela povezana z njim. Upam, da bom s svojim delom v muzeju prispeval k večjemu številu obiskovalcev z različnih koncev Slovenije, ne samo muzeja temveč tudi regije.
Muzej, ki si ga omenil, je pred kratkim odprt po temeljiti prenovi. Glede na tvojo vlogo v muzeju, te prosim za kratko predstavitev.

Rudarski muzej Zagorja, je z obnovo postal aktivni muzej, ki ima urejen delovni čas in ga je mogoče obiskati tudi brez predhodne najave. Delovni čas muzeja je od torka do sobote od 9. do 17. ure. Ostala dva dneva je muzej mogoče obiskati samo ob predhodni najavi. Menim, da je občina Zagorje z obnovljenim muzejem pridobila točko vredno ogleda, ki obiskovalce popelje v preteklost naših krajev in naših prednikov, Zagorjanov, Zasavčanov. Rudarski muzej Zagorje je dejansko sestavljen iz treh delov- improvizirani jamski rov, osrednja strojnica v kateri so panoji, ki prikazujejo zgodbo rudarjenja v občini Zagorje ter razna orodja in oprema rudarjev. Zadnji sklop muzeja pa predstavlja prikaz jamskega transporta na ploščadi pred muzejem. Obiskovalcem je na ogled tudi video predstavitev, ki vsekakor predstavlja veliko pridobitev za muzej, kajti tu se Zagorjani vsekakor zavemo svojih rudarskih korenin. V koraku s tehnološkim razvojem je obiskovalcem na voljo mobilna aplikacija, ki v kombinaciji s QR kodami obiskovalcem prikaže dodatne vsebine in opise. Za najmlajše je na voljo tudi igrica za pametne telefone, kjer rudar Felix premika težke jamske vozičke oziroma hunte. Za celotno doživetje se po predhodni najavi obiskovalcem ponudi tudi tipična rudarska malica (funšterc ali “konci”-kranjska klobasa). V cilju promocije muzeja je zaživela tudi spletna stran ter Facebook profil. Na voljo imamo promocijsko gradivo, ki bo poneslo glas o muzeju širom Slovenije. Upam, da bodo vse naštete ponudbe ter promocije pripomogle dobremu obisku muzeja. Sam bom v muzeju deloval kot vodič, skrbel bom za promocijo, spletno stran, sodeloval pri pripravi raznih prireditev, sodeloval s šolami, skratka skrbel, da bo muzej zaživel. Občina Zagorje ob Savi je s pridobitvijo evropskih sredstev za sam projekt obnove muzeja poskrbela za spoštovanje naše preteklosti, ki si to vsekakor zasluži.
Se še spomniš, kdaj si ta muzej prvič obiskal in kakšni so bili vtisi?
Ta muzej sem obiskal prvič, ko sem obiskoval osnovno šolo. Muzej se mi je takrat zdel zanimiv, a majhen, saj sem si s starši ogledal tudi druge muzeje rudarstva v Sloveniji in Avstriji. Zdaj vem, da je lahko, čeprav majhen, vseeno zanimiv in vreden ogleda. Posebej zanimiva za mlajše obiskovalce je mobilna aplikacija, ki je še nisem zasledil v nobenem rudarskem muzeju v Sloveniji.
Je kdo od tvojih sorodnikov bil rudar?
V rudniku v Zagorju je bil zaposlen moj stari oče, ki pa je umrl zelo mlad, ko je bil moj oče star komaj 15 let. Velikokrat mi je pripovedoval o njem in o delu rudarjev. Oče je bil kot univ. profesor zgodovine in sociologije, še preden je zašel v politiko, avtor kar nekaj člankov in brošur na temo rudarstva. Ena izmed njih je tudi 240 let rudnika Zagorje. Spoštoval in cenil je delo rudarjev.
Si aktiven član Občinskega sveta in stranke Zagorje gre naprej …
Moram priznati, da mi je pri tem vzornik moj oče. Občudoval sem ga in cenil. Druženje z njim mi je bilo vedno zanimivo in poučno. Pomagal mi je, da lažje razumem celotno dogajanje in kompleksnost vseh političnih procesov. Kmalu po njegovi smrti sem se odločil, da se aktivno priključim stranki Zagorje gre naprej in v njej želim tudi aktivno sodelovati.
Obstaja odločitev, za katero si vesel, da si jo sprejel?
Vsekakor lahko rečem, da je to odločitev, da si s partnerko Andrejo ustvariva družino. Ta korak se mi zdi zelo pomemben za vsakogar. Popolnoma odrasteš šele takrat, ko si pripravljen prevzeti odgovornost za družino.
Katera je bila tvoja največja želja v otroštvu in katera je danes?
Moja želja v otroštvu je bila, da uspešno končam šolanje in si pridobim službo, v kateri bom uspešen. Trenutna moja največja želja pa je čim hitrejše izboljšanje zdravstvenega stanja moje hčerke ter vrnitev v ustaljene ritme življenja.

Kakšne ljudi imaš rad?
Rad imam odkrite, prijazne in razumne ljudi, ki ne rešujejo problemov z aroganco in prepirom, ampak s pogovorom in znajo sprejemati kompromise.

Kaj te skrbi in česa se veseliš?
Pravi pomen rudarskega pozdrava »SREČNO« sem spoznal kmalu po rojstvu hčerke Iris, ko sem jo iz njene bolniške sobe na Pediatrični kliniki v Ljubljani odnesel v operacijsko sobo kirurškega bloka UKC. Namreč vse osebje oddelka mi je ob odhodu na njeno operacijo reklo »SREČNO«. Hči Iris se je rodila z zelo redko okvaro jeter, s katero se rodi vsak 20.000 otrok. Po neuspešni prvi operaciji so nam povedali, da bo morala čim prej na transplantacijo jeter v transplantacijski center v Italijo. To je bil za nas vse velik šok, kajti vsak namreč pričakuje, da se bo njegov otrok rodil zdrav ter da bo vse v redu. Vsi upamo na najboljše. Veliko časa z mamico Andrejo preživita na Pediatrični kliniki v Ljubljani, najhujše nas pa še čaka v naslednjih tednih, ko bo Iris odšla v Italijo najprej na pregled in potem na presaditev. Po vseh dogodkih, ki so se mi začeli odvijati sem se začel zavedati dobrote ter srčnosti ljudi, ki se odločijo, da bodo po svoji smrti svoje organe namenili bolnim in jim tako podarili novo življenje. Že danes sem nadvse hvaležen darovalcu, ki bo rešil življenje moji hčeri in ji tako podaril novo priložnost.
Veselim se vseh stvari v življenju, ki jih ne moreš kupiti z denarjem in so neprecenljivi - trenutki s hčerkico in partnerko, družino.

Kje in kako preživljaš prosti čas?
Prosti čas sem v preteklosti preživljal na raznih športnih igriščih (tenis, košarka) ter v fitnesu. Povedati moram, da se je preživljanje prostega časa v zadnjem letu zelo spremenilo. Največkrat ga preživim z družino na sprehodu, na obisku pri mami, stari mami in bratu.
Sem tudi tajnik in ustanovni član Športnega društva Fitnes Zagorje. Društvo deluje na principu socialno orientiranega fitnesa in je v dobrem letu delovanja privabil že okoli 180 članov iz vseh občin Zasavja in obiskovalcem ponuja fitnes vadbo za 10 EUR na mesec. Vsa zbrana sredstva so namenjena izključno razvoju društva ter izboljšavam v fitnesu, skratka vsak član prispeva k skupnim ciljem društva. Društvo deluje na principu prostovoljstva ter sodelovanja med vsemi člani, kajti vsak član lahko predlaga kakšno izboljšavo, ki jo potem poskušamo realizirati.

Tvoja vizija Zasavja čez 20 let.
Glede na to, da sem in še delujem na turističnem področju menim, da ima Zasavje dober potencial, da čez 20 let tudi v Zasavju po ulicah srečali večje število tujcev, ki bi v naše kraje hodili na dopust, kolesarjenje v naravi ter pohodništvo in s tem prispevali h gospodarski rasti regije. Upam tudi na prihod večjih investitorjev, ki bi odprli delovna mesta za domačine ter prav tako na razvoj manjših podjetij in samostojnih podjetnikov, ki bi uspešno poslovali tako na domačem kot tujem trgu.

Simon je, kot verjetno že veste sin Braneta Omahneta, v čigar spomin smo letos že devetič objavili naj športnika, naj športnico in naj športnega delavca.
Naj se Simonove želje uresničijo. Najprej bomo držali pesti za drobceno Iris, potem pa še za Zasavje – za nas.
Pripravila Stanislava Radunovič
Fotografije arhiv SO