Severina Trošt Šprogar

¨Severina Trošt Šprogar, rojena 1963 v Celju, diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer vizualne komunikacije pri prof. mag. Zdravku Papiču in dr. Stanetu Berniku.
Nadaljevala je študij na Visoki šoli za risanje in slikanje v Ljubljani, na temo France Jelovšek, slikar religioznega – duhovnega izraza.
Ustvarja na področju kulture kot samostojna slikarka in mentorica likovnih tečajev in delavnic. Živi v Trbovljah

Tako piše na njeni spletni strani http://www.severina-severa.com/?Reference
O sebi, nagradah in priznanjih nerada govori.
Glede na to, da je marec mesec žensk, lepote in pomladi mislimo, da je prav, da vam predstavimo osebo, kot je Severina. Ljubeznivo se je odzvala našemu povabilu, odgovore pa nam je poslala z za njo tako priljubljenega otoka Cresa.


Se še spomnite, kdaj ste začutili talent za slikanje?

Rišem od malega, nisem imela veliko igrač, tudi posebno zanimive se mi niso zdele, sem si pa zato vse lahko narisala. Risala in barvala sem na neskončno dolge role bankpost papirja, ki so se našle doma kot odpadni material iz tovarne papirja. Nikoli nisem mislila, da imam talent, ne spomnim se, da bi se o tem kdo doma pogovarjal, jaz sem samo vedno risala in barvala, to je bil moj moj svet. V osnovni šoli je bilo drugače, učiteljice so me opazile, in posebno profesorici za slovenščino se imam zahvaliti, ko mi je v osmem razredu med pregledovanjem nalog povedala, da se moram vpisati na Šolo za oblikovanje. Kar mi je tudi uspelo.

Kakšen pomen ima za vas ustvarjanje?

To je moj način življenja. Je zavestna udeležba v vseobsežnem neprecenljivem učenju, dojemanje in doživljanje svet(ov)a, to so pogovori z Bogom, komunikacija z Vsem v Vsem.

Udeležujete se številnih slikarskih kolonij. Kaj tam pridobite, kakšne so
vaše izkušnje?
Pred leti sem se večkrat udeležila slikarskih kolonij. Zdaj se zaradi pomanjkanja časa udeležim vsaj ene na leto. Kolonije so odličen način, da se srečaš s “sorodnimi dušami”, izmenjuješ mnenja, poglede, spoznavaš nove likovne tehnike. Slikarske kolonije navadno trajajo od enega tedna do deset dni. V tem času se ustvarja na določeno ali svobodno temo, ki ti jo predlagajo organizatorji kolonije. Ti tudi poskrbijo za nastanitev in vse pogoje za nemoteno delo, kot tudi za spoznavanje okolice kraja in njegove značilnosti. Tukaj moram omeniti Slikarsko kolonijo Izlake, ki je najstarejša pri nas in v srednji Evropi in tudi organizacijsko med prvimi v Sloveniji.

Vaše slike so zgovorne. Verjetno one predstavljajo vaš odnos do vsakdanjika in kraja, kjer živite?

Moje slike so odsev mojega razmišljanja in dojemanja bistva obstoja. Na njih “pripovedujem”, o svojih zaznavah, o tistem, česar verbalno ne zmorem sporočiti. V njih je veliko simbolike. "V simbole se inkarnira Presežno in skozi simbole potem večinsko nagovarja v Nezavedno. Simbol je kodirano božje Sporočilo za Čas in Prostor ..."Likovne tehnike kot take mi služijo le kot medij.

Svoje likovne sposobnosti, občutek za estetiko in izvirne ideje, ste prenesli tudi v uporabnost – izdelujete izvirne mozaike, nakit, tiffany izdelke, kape, šale, ilustrirate, dizajnirate, ustvarjate v delavnicah ...

To je “Moj plan B” J. Ustvarjalnost se želi pojavljati na vsakem koraku, ni rezervirana za neko določeno območje. Ko kreativnost živiš, jo prelivaš na vsa področja svojega delovanja, jo odkrivaš, sooblikuješ in doživljaš. In predvsem neizmerno uživaš v vseh polnostih, ki so ti s tem ponujene. In jih seveda iskreno želiš deliti z drugimi.

Po kakšnem ključu izbirate kraje, kjer razstavljate? Vas povabijo ali sami izrazite željo, da bi v določenem kraju predstavili svoja dela?

Če me povabijo, da razstavljam v nekem kraju, skoraj vedno sprejmem. Drugače pa mislim, da je ena razstava na leto dovolj, da pokažem svoja nova dela, ker ne želim razstavljati že pokazanih slik. Razen, če je to v kraju, kjer razstavljam prvič.

Uvrstili ste se med najbolj uspešne slikarje v Zasavju in drugje. Kako vam je uspelo?

Moje delo je način mojega življenja s prevladujočo željo, da ga kontinuirano izvajam, da sem neprestano “v njem.” Ne želim ga spreminjati in ga hvaležno sprejemam kot veliko darilo Stvarstva. To je proces osebne rasti, je molitev in pot, ki mi je znana in na kateri neizmerno uživam. Zato naredim vse, da sem konstantno v tem “območju”. Od tega potem pridejo tudi vidni rezultati, ki so opaženi.

Menite, da je domači kulturni prostor dovolj velik za kakovostno delovanje?

Mislim, da za kakovostno delovanje ni glavnega pomena kulturni prostor. Z mojega zornega kota je za kreativnost najpomembnejše osveščen stik s samim seboj v času in prostoru in potem iskanje, pravih odgovorov na prava vprašanja. Katera so to? Tista lastna, ki jih nosi vsak posameznik v svoji duši in so prepletena ne samo s kulturnimi vsebinami, ampak in predvsem z vprašanjem družbenega in socialnega življenja, ekologijo z dojemanjem stvarnosti … in se šele nato manifestirajo po svojem prikazu, kot kultura človeka ali nekega naroda.


Najdete čas še za kaj drugega?
Najdem. Za potovanja. Ali pa za na Cres, kjer je moj drugi dom. Vendar, je tudi to samo del popotovanj, kjer nastajajo ideje. Najraje pa sem v svojih dveh ateljejih, kjer ustvarjam.

Rojeni ste v Celju. Zasavje vas je kar prisvojilo. Kaj pa vi Zasavje?
V Zasavju sem 30 let. Če se me je Zasavje prisvojilo, sem na to res ponosna. Spoštujem ljudi in življenje v revirjih. In rada imam prijatelje, ki so me sprejeli in delijo z menoj del svojega življenja.

Še beseda ali dve o zasavskih likovnih talentih …
Zasavje je prežeto s talenti na vseh področjih. Predvsem z likovno dejavnostjo se ukvarja veliko število ustvarjalcev vseh starosti. Sama imam zelo dobre izkušnje predvsem z odraslo populacijo. Obiskovalci likovnih tečajev, ki jih vodim, so po večini osebe, ki so sklenile, da bodo raziskale svoje kreativne sposobnosti tudi na slikarskem področju in vedno znova sem skupaj z njimi hvaležna, kako jim to vsakemu posebej tudi uspeva.
Fotografije arhiv STŠ
Pripravila Stanislava Radunovič