Sanela Neli Bećirović

Naša nova pridobitev je Sanela Neli Bećirovič. K nam je prišla z veliko dobre volje. Skromna je in iskrena. Upam, da ji bo življenje kmalu prineslo pozitivne premike.


Našim gledalcem in bralcem bi te rada predstavila kot našo mlado sodelavko. Nam lahko zaupaš svoj življenjepis?
Rojena sem v Trbovljah, 11. maja, 27 let nazaj. Imam starejšo sestro Aliso in mlajšega brata Dina. V Zagorju smo, odkar pomnim. Za srednjo šolo sem si izbrala STPŠ Trbovlje, Tehniška gimnazija, elektro smer, kjer sem bila ena izmed redkih deklet, vendar so bila to zame krasna leta, med krasnimi profesorji. Vmes sem šla sama živet v Koper, kjer sem najprej tri leta študirala in diplomirala na Fakulteti za humanistične študije, iz smeri Medijski študiji. Potem sem se poročila z državljanom BiH, Mustafo, s katerim sva živela še dve leti – v času mojega podiplomskega študija, v Kopru. Ko pa sem bila v devetem mesecu nosečnosti, sva se na vrat na nos preselila nazaj v Zagorje, ker sem želela, da bi sin odraščal v bližini domačih in prijateljev.

Kako si postala naša sodelavka in kakšna je tvoje delo?
Ker sem vedno hrepenela po delu v medijih, se za ta poklic izobraževala in, ker sem bila končno spet nazaj doma, med ljudmi, ki me poznajo in se je obdobje moje porodniške zaključevalo, sem na Facebooku malo povprašala, ali kdo ve za kakšno službo. Pripravljena sem bila poprijeti za kakršnokoli delo. In tako so prihajali predlogi, med drugim tudi, da naj pokličem odgovornega urednika ETV, Igorja Gošteta. Niti sanjalo se mi ni, da bi lahko delala za lokalno televizijo. Preveč nerealno in nedosegljivo zame. Pa sem vseeno zbrala pogum in ga poklicala. Naključje ali usoda, ne vem, ampak ravno v tistem obdobju je iskal sodelavca in tako sva se dobila na kavi, pogovorila in sklenila sodelovati. Vedno mu bom hvaležna, da me je vzel pod okrilje, ko me nihče drug ni.
Moja naloga je, da kontaktiram z osebami, s katerimi bi rada pripravila prispevek, da komuniciram s snemalcem, s katerim greva potem na teren in tam posnameva izjave ljudi, ki so po navadi odgovorni za kakšen dogodek, ali pa se mi zdi prav, da gledalkam in gledalcem povedo svoje stališče. Včasih dobim priložnost vodenja informativne oddaje, kar je super. Poskušam biti vsakič boljša in popraviti predhodne napake. Včasih pa lahko vodim celo oddajo, kjer imam gosta, ki si ga izberem, preučim njegovo delo in življenjepis in potem izpeljem pogovorno oddajo. Moje delo na ETV je fantastično.

Si že spoznala vse kolege na ETV? Imaš o njih (nas) že kakšno mnenje?
Žal mi še ni uspelo spoznati vseh kolegov na ETV, vendar lahko za tiste, s katerimi sem imela priložnost sodelovati, povem, da je vsak zase edinstven. Vas poznam na videz že dlje časa in se mi zdite uglajena gospa, prisrčna. (Hvala, Neli!) Boštjan pa je velik šaljivec in pozitivec. Če sem v njegovi družbi, nikakor ne morem biti slabe volje. Goran je umetnik. Zelo zanimiva in dobra duša. Snema filme in obljubil mi je, da si jih bom lahko tudi ogledala, kar komaj čakam. S Simonom sva prijatelja že od malih nog, kar že dosti pove o njem – ko toliko let poznaš nekoga in med vama nikdar ni bilo slabih izkušenj, je tako osebo vredno obdržati v svojem življenju. S Sašo sva se tudi lepo ujela, žal sva sodelovala le enkrat in ga še nisem dobro spoznala. Igor mi predstavlja mentorja, svoje izkušnje deli z menoj in večkrat me usmeri in mi svetuje in potem vidim, kako je prav in da potrebujem še leta izkušenj, da bom znala predvideti korake vnaprej, kakor to on mojstrsko počne. Dal mi je priložnost, kar ne bom nikdar pozabila in tudi sicer je humanitarec in dobričina. Nekako najbolj sta me pa presenetila Zoran in Anja. Zoran bi kar delil svoje znanje z menoj. To je nekaj, česar ne doživiš pogosto. On bi me naučil vsega, kar zna in takih ljudi je v današnjem času malo, to je dragocenost za človeštvo. Podobne izkušnje imam z Anjo, tudi njej ni težko odgovoriti na kakršnakoli vprašanja, predvsem pa z njene strani ni čutiti niti kančka tipičnega ženskega ljubosumja. Običajno, če v kolektiv pride še ena ženska, jo druga težko spusti blizu, tu pa se je zgodilo ravno obratno – ona ti da občutek, da si super in da si lepa. Ja, res ne vem, s čim sem si zaslužila tako edinstveno in krasno ekipo. Moram pohvaliti Igorja pri izbiri - sami diamanti. In ponosna sem, da sem del tega kolektiva.

Kdo je v tvojem življenju imel nate največji vpliv?
Nekako sem si v različnih obdobjih življenja, izbirala različne vzornike. Pa saj to se mi zdi nekako naravno. Skozi odraščanje dozorevaš in dojemaš, da nekdo, ki ti je bil nekoč vzornik, morda ni ravno tako velik in dober, kakor je bil videti v tvojih otroških očeh. So pa to konstantno, ne glede na obdobje, bili moji starši. Vsekakor. Vsak od njiju na drugačen način. Od obeh sem jemala najboljše, za slabe stvari pa sem se trudila, da jih ne bi prevzela. Pa sem tudi kakšno. V obdobju študija mi je vzor predstavljala tudi Emina Hadžić, direktorica nevladne humanitarne organizacije. Ona me je nekako vključila v svoje projekte in menim, da je tudi ena tistih, ki je prispevala k temu, da v študijskih letih nisem zašla s poti, saj sem se usmerjala predvsem v humanitarnost in nisem imela časa za bedarije. Vzor sem videla tudi v gospe Beli iz Črne gore, mami samohranilki štirih otrok, od tega dveh invalidov. Ko vidiš tako močno žensko, se lahko samo klanjaš in si želiš, da tudi v tebi tiči toliko energije in moči. Moja študijska mamica – tako ji rečem, Doc. Dr. Sandra Bašić Hrvatin, predstojnica medijskih študijev na FHŠ mi je tudi predstavljala in mi še vedno predstavlja vzor. Ona je bdela nad nami. Študentje zanjo nismo bili številke, ampak je skrbno opazovala in spoznala vsakega od nas. Vedno se bom spominjala njene topline neverjetnega in močnega značaja. Takšna ženska je lahko vzor marsikomu. Vmes pa sem celo življenje pobirala vzorce tudi pri prijateljih in ljudeh, ki sem jih spoznala v tujini. Vsak je nekako vtisnil del sebe v moje srce in menim, da je vsak posledično tudi postal delček moje identitete.
Kakšne ljudi imaš rada?
Rada imam iskrene ljudi. Ljudi, ki jim je mar. Predvsem to. Ljudi, ki jim je mar za sočloveka, ki jim je mar za živalco, ki jim je mar za naravo. Če pri človeku zaslutim kanček hladnokrvnosti in brezbrižnosti, obrnem pete in zbežim. Ne želim takšnih ljudi v svojem življenju. To ne pomeni, da zadržani in nekomunikativni ljudje spadajo v isti koš – takšni so mi še posebej zanimivi. Pri takšnih vztrajam in si jim želim približati. Eden takšnih je tudi moj soprog. Lahko rečem, da začutim energijo človeka in znam zlesti pod kožo še najbolj nedostopnim. Kadar začutim zlobo, škodoželjnost, tega preprosto ne razumem in ne vidim odnosa s tako osebo. Rada imam skrbne, pozitivne, take, ki tudi iz mene izvlečejo podobno. Si odraz ljudi okoli sebe, pravijo.

Kaj te skrbi in česa se veseliš?
Joj, marsikaj me skrbi, da bi seznam lahko pisala več dni skupaj, pa še tega ne vem, če je optimalni čas. Skrbi me predvsem vsak dan za mojega sina. Če je vse v redu, če je srečen, ali je sit. Potem me skrbi za odnos s partnerjem. Pa če se imava lepo, ali ne. Skrbi me vedno, da bi se zaradi tempa današnjega življenja odtujila in zato vsak dan narediva kaj za krepitev odnosa. Skrbi me za prihodnost. Pa za mamo. Pa sestro in seveda brata. Za vse bi si želela lepo in mirno življenje. Skrbi me, če bom dokončala izpite, pa če bom dobila zaposlitev. Pa včasih me skrbi, kako se finančno prebiti čez mesec. Sem mlada mamica, študentka. Skrbi me, kje bom jutri živela, saj sem v podnajemniškem stanovanju, v Zagorju pa je stanovanjska stiska ogromna in nihče nima posluha zame. Skrbi me stanje v državi. Pa stanje v svetu. Skrbi me, da ne bomo vedno živeli v miru, da ljudje postajamo nehvaležni in grabežljivi. In se ne zavedamo, kako lepo nam je, če pogledamo malo bolj proti vzhodu ali pa zahodu. Smo neka oaza miru. In želela bi si, da tako ostane. Skrbijo me odnosi med ljudmi, ki čedalje bolj postajajo odtujeni. Ah, saj pravim – preveč vsega me skrbi. Veselim pa se tega, da bi s soprogom živela Adijevo pesem, Daleč je za naju pomlad. Nekako se vedno raznežim ob besedilu in se veselim skupne prihodnosti. Pa veselim se vsakega novega jutra ob njem in sinu. Onadva sta moj svet in veselim se vseh slabih in dobrih izkušenj z obema. Sta hkrati moje veselje in smisel. Veselim se tega, da bom enkrat zaposlena ženska, ki bo delala v dobro družbe.

Pred kratkim je tvoja družinica uživala na morju. Kako pa sicer preživljaš prosti čas?
Na morju je bilo čudovito, bili smo v Dalmaciji, Murter. Kjer je morje, ne more niti biti drugače zame. Za vse tri. Smo kar Primorci po duši. Svoj prosti čas pa preživljamo na različne načine. Če ga imamo več, gremo do Bosne, k tašči in tastu in sorodnikom obeh. Ali pa na izlet do Kopra, kjer sva za seboj pustila odlične prijatelje in so nas vedno veseli. Če pa je časa manj, pa organiziramo kakšen piknik na vikendu ali pa gremo na sprehod. Če je slabo vreme, tičimo pred TV-jem in se crkljamo. Liam, sin, je najbolj crkljiv otrok, kar jih je. Midva pa se prav nič ne pritožujeva.
Se najde čas tudi za konjičke?
Iskreno, ne. Materinstvo, študij, priložnostne službe, skrb za družino in dom mi trenutno vzamejo preveč časa. Želim prebrati kakšno dobro knjigo, pa jo imam po navadi na polici do izteka izposoje in jo potem vrnem neprebrano. Kupila sem si šivalni stroj, da bom šivala, pa preprosto ne znese. No, pred kratkim je Liam začel obiskovati vrtec, tako da si bom lahko kdaj kakšno dopoldne vzela samo zase.

Kaj pa želje in cilji, se jih je veliko nabralo?
Čeprav sem skrajno realna in skromna oseba, nekje v srcu tičijo cilji za prihodnost. Prvo, česar si resnično želim, je služba. Neka sigurnost zame in mojo družino. Drugo je pridobitev pravic za občinsko stanovanje, saj bi nam to finančno in prostorsko omogočilo boljše pogoje življenja. Potem pa so dolgoročni cilji, tisti, o katerih potiho razmišljam, ko sem sama. Želela bi družino z več otrok. Pa hiško. Nekje ob vodi. Lahko je tudi potok, samo da je voda. Voda me pomirja. Pa srčno si želim kužka. Že vse življenje. Tako tipično ameriško življenje iz filmov, najbrž. Ampak ja, to bi bilo lepo. Družina, hiša, kuža.
Obstaja zate najljubše mesto na svetu? Bi trenutno bila rada kje drugje?
Obstaja. Kar dve mesti. To sta moj Koper in Plav. Prvi na Obali pri nas je del mojega srca in vedno bo. Drugi je malo mesto v Črni gori, kjer sem bivala med projektom. To je mestece, ki ima visoke planine orisane s snegom, pod njimi pa zeleno modro jezero. Wau. Tako lepega mesta res nisem videla do takrat. Tam bi lahko živela, če bi bili gospodarski in ekonomski pogoji boljši.
Ja, žal moram na drugo vprašanje odgovoriti pritrdilno. Želela bi si biti drugje. Kakor sem se veselila družinskega življenja v Zagorju, tako me je tudi razočaralo in postavilo na trdna tla. Priložnosti ni. Lahko delam le v gostinstvu. Pa vem in verjamem, da sem sposobna za več. V Kopru so me cenili in spoštovali. Tukaj lahko zgolj pomivam krožnike. V dveh letih, kar smo spet nazaj, me nekako tišči v prsih. Ljudje so postali škodoželjni. Radi se pogovarjajo o drugih. Čenčajo. Niso več tisti, ki se jih spominjam iz otroških dni. Zdaj vidim malo bolj realno sliko. Večina zamenjuje prijaznost z naivnostjo. Delodajalci želijo, da delaš prostovoljno, jaz pa od zraka ne morem nahraniti otroka. Dokler sem bila sama, sem veliko delala zastonj. Z veseljem. Zdaj ne morem. In če ne bi imela družine in nekaj prijateljev, pa če ne bi vsak dan srečala na poti do trgovine kakšne nasmejane babice, ki me prijazno ogovori ali simpatičnega otroka, ki mi pomaha v pozdrav, predvsem pa – če me ne bi pod okrilje vzeli na lokalni televiziji ETV, bi bilo zame tukaj nevzdržno. Tako pa mi to delo vsak dan daje motivacijo, vsak dan se zaradi tega dobro počutim, hkrati pa poskušam iskati pozitivne reči v našem mestu in naših občanih, čeprav sem zelo razočarana nad dejanskim sistemom in stanjem v občini.
Pripravila Stanislava Radunovič
Slike arhiv SNB