ROMAN ROZINA


Z delom Romana Rozine sem se prvič srečala pred 15 leti, ko sem se po dolgem času vrnila v domače kraje. Najprej sem prebirala njegovo kroniko Zagorja, sledili so letopisi, monografije, tudi vodnik po Zasavju. Od leta 2008 pa so na vrsti lepopisna dela. Roman Rozina je novinar in publicist, na katerega smo Zasavci lahko upravičeno ponosni. Nagrade, ki jih je prejel to potrjujejo. S kratko zgodbo Zasuj me z besedami, je zmagal na natečaju Slovenskih dnevov knjige za najboljšo kratko zgodbo 2009. Leta 2011 je z romanom Galerija na izviru Sončne ulice nominiran za nagrado Kresnik, tri leta kasneje pa je prejel nagrado Modra ptica za roman Županski kandidat Gams. Lani septembra je pri založbi Modrijan izšel njegov najnovejši roman Zločin in ljubezen. Je skromen, prijazen in zanimiv sogovornik, ki je na naši televiziji dobrodošel gost.


Precej pozno ste se začeli ukvarjati z leposlovjem. Glede na to, da vam pisana beseda tudi prej ni bila tuja, verjetno to za vas ni predstavljalo težavo ...

Novinarstvo in publicistika sta vezani na konkretno dejanskost in se že v tem precej razlikujeta od literarnega pisanja, ki se običajno giblje po polju izmišljenega. Pri prvem sta osnovni zahtevi smiselno in jezikovno pravilno pisanje, v leposlovju je več poudarka na iskanju lastne govorice, na načinu pripovedovanju, razvijanju značajev, na literarnih podobah in primerah. Seveda pa so tudi podobnosti, ki olajšajo prehod, za oboje je potrebna pisalna kondicija.


Očitno vam te kondicije ne manjka. Kako se pripravljate na pisanje knjige? So daljše priprave ali samo pisanje?

Kratke zgodbe so bolj spontane, velikokrat so stvar navdiha ali posledica razmišljanja o nečem. Roman z bolj zapleteno strukturo, praviloma več liki in daljšim časovnim razponom, pa potrebuje vsaj minimalno načrtovanje. Običajno pred pisanjem grobo domislim zgodbo in vem, kaj bi rad povedal, redko pa so ti načrti zelo natančni. Moja pisateljska izkušnja je, da se veliko začetnih zamisli ne uresniči: med pisanjem pogosto najdem drugačne zgodbene poti, ki se mi zdijo bolj prepričljive, nekaterih dejanj liki preprosto ne morejo izvesti.


Prva knjiga, ki ste jo prebrali (če se spomnite seveda).

Ne vem, verjetno so bile kakšne pravljice. Zdi se mi, da so me v zelo zgodnjih letih, tam na začetku osnovne šole, privlačile pustolovske knjige, požiral sem Karla Maya, četudi je bil vsak njegov alter ego neznosno postavljaški, rad sem imel knjige, ki so poveličevale otroško tovarištvo in heroizem, spominjam se Dečkov Pavlove ulice, Bratovščine Sinjega galeba, Tajnega društva PGC, Emila in detektivov …


Nam lahko zaupate, kateri pisci so vplivali na vas?
To bi pa tudi mene zelo zanimalo. Zavestno nikoli nisem posnemal drugih avtorjev, jih je pa precej, ki so me navduševali in to še vedno počno. Zagotovo branje pušča sledi – nekateri pisatelji te začarajo z zgodbami, drugi z ubesedovalno dovršenostjo, tretji odstirajo nove poglede in predstavljajo drugačne možnosti pripovedovanja –, ki, premešane z lastnimi izkušnjami in védenji, izoblikujejo tvojo literarno govorico.tvojo literarno govorico.

Med tem, ko pišete, na kakšnega bralca mislite? (Imate ciljno skupino?)

Nikoli ne pišem za določenega bralca ali bralce, ne razmišljam o tem, s katerimi zgodbami in načini pripovedovanja bi bila moja dela opaznejša. Pišem o tem, kar me zanima in se me dotika, kar opažam in o čemer razmišljam. Omenjeno zvežem v zgodbo, kar dela moje knjige bolj berljive, ne iščem pa kompromisov o načinu in toku pripovedovanja, zgradbi zgodbe, jeziku in stilu ter podobnem, da bi morda komu več ugajal.


Mislite, da naš jezik s tujkami in raznimi izmi izgublja avtentičnost?
Nisem ksenofob, nasprotno, prepričan sem, da raznorodnost bogati, da je multikulturnost, ki izhaja iz strpnosti in vzajemnega spoštovanja, prava pot. Na jezikovnem področju pa sem zmerni purist. Zdi se mi nepotrebno, ko v modnih valovih prejemamo pošiljke tujk, ki naj bi bile boljša izbira od izrazov, ki so v našem jeziku živi in pomensko utrjeni. Čemu birokratske implementacija, evalvacija in diseminacija, če pa lahko iste stvari izvedemo, ovrednotimo in razširimo?

Kaj berete, in kaj počnete takrat, ko ne pišete?

Večinoma berem leposlovje, v zadnjem času praviloma novejše izdaje. Med njimi je več tujih avtorjev kot domačih, ki pa se jim ne izogibam. Redkeje berem esejistične in dokumentarne naslove ali humanistične razprave, še redkeje naravoslovne zadeve, ki me tudi privlačijo, seveda pa morajo biti dovolj poljudne. Marsikaterega branja pa se lotim kot priprave na pisanje – brez pravih predstav in dobrega poznavanja, kako določena stvar deluje, težko o njej pišem dovolj prepričljivo.

Si knjige za branje izposojate ali kupite?

Večinoma jih kupujem, precej jih tudi dobim kot darilo. Moji bližnji in prijatelji vedo, kaj je najboljše darilo, nekako se prebijejo tudi do podatkov, kaj se nahaja na mojem bralnem seznamu.

Berete tudi e-knjige?

Ne, z računalniških zaslonov berem le zelo kratke stvari. Že par strani dolga besedila si navadno natisnem, knjige pa morajo biti klasične, natisnjene in zvezane.

Vaše mnenje o današnjem slovenskem literarnem prizorišču?

Precej zmedeno se zdi, saj se dogaja ogromno stvari, zato jim je težko kolikor toliko slediti. Širok zagon je v hudem nasprotju z materialnim stanjem, ki se slabša. Realnost je velika množina knjig, nizke naklade in malo bralcev, velik kakovosten razpon natisnjenih del, vznikanje založb brez resnih programov in urednikov. Najbolj boleče pa je, da se izgublja dojemanje knjige kot dragocene in pomembne.


Nekje sem zasledila, da ste tudi scenarist?

Ne, bolj spoznavam to področje, se učim. Resda sem lani napisal scenarij za celovečerni film, nisem pa prepričan, da se bo kdaj res prelevil v film. V Sloveniji se posname relativno malo celovečernih filmov, veliko režiserjev je tudi scenaristov … Scenaristika mi je zanimiva, je pa zelo drugačna od literarnega pisanja: potrebnega je veliko več razmišljanja v slikah, ritem je hitrejši, tok bolj linearen, pripovedovanje se mora umakniti dogajanju, jezikovne bravure so prej motnja kot presežek.


Kaj za vas pomeni uspeti v življenju?

Ne vem, zadovoljstvo in miren spanec sta že najbrž zunanja pokazatelja tega. Če svoje bivanje napolniš s smiselnimi zadevami, če si lahko vzameš čas za stvari, ki so tega vredne, če te imajo radi tisti, katerih ljubezni in naklonjenosti si želiš.


Zasavje dobro poznate, tudi slogan v tri krasne je vaš. Imate svoj kotiček, kamor radi zahajate?

Ne hodim veliko naokrog, kamor pa grem, me običajno ne zvabi določeni kraj, ampak ljudje, s katerimi se tam srečam. Za sprehod pa mi je najljubši gozd – imam srečo in privilegij, da sem dobesedno obkoljen z visokimi drevesi.


Bi dali še kakšen napotek mladim (bodočim) piscem?

Pravzaprav je precej enostavno: če bi radi pisali, pišite. To je bolj produktivno kot brskanje po internetu (iskalno geslo how to become a writer vrne 145 milijonov zadetkov).
Mladim avtorjem, ki so zelo željni bralskih odzivov, je lahko v precejšnjo pomoč druženje s sorodnimi dušami. Ena izmed takšnih priložnosti je neformalna skupina Pisanice, ki so jo ustanovile udeleženke tečaja kreativnega pisanja, ki smo ga lani izvedli v Mladinskem centru Trbovlje. Skupina je odprta za vse, ki pišejo, sestajamo pa se enkrat mesečno. Mladinski center Trbovlje prav zdaj vabi mlade, naj se vključijo tudi v delavnice kreativnega pisanja, ki bodo potekale letos.
Pripravila Stanislava Radunovič
Fotografiji Lovro Rozina