Robert Friškovec

Robert Friškovec je v Sloveniji prepoznavno ime zaradi pomembnosti in specifičnosti dela, ki ga opravlja in ker je človek s karizmo. Potrpežljiv, razumevajoč, tudi kritičen. Gre za slovenskega zaporniškega duhovnika, ki v slovenskih zaporih opravlja zaporniško pastoralo, skrbi za duhovno oskrbo zaporniških oseb, se pogovarja z žrtvami kaznivih dejanj in družinami obeh. Želeli smo vam ga predstaviti v studiu, pa je prišlo do težav zaradi časovnih omejitev. Vsekakor pa povabilo ostane odprto.

Iz vas veje veliko pozitivne energije. Od kod jo črpate? Se kdaj zgodi, da jo potrebujete tudi sami …
Predvsem se učim, da ohranjam v sebi življenje. Dejstvo je, da želim slišati samega sebe, tudi kako se počutim, koliko je v meni še vsebine, kaj je tisto, kar bi me lahko v določeni situaciji napolnilo. Ljudje vse prevečkrat pustimo, da nas vsakdanji trenutki življenja, stiki z drugimi izpraznijo, pozabljamo pa, da se je potrebno tudi polniti z vsebino. Pri sebi ugotavljam, da sem jezen, užaljen, zamerljiv … takrat, ko sem izpraznjen, kadar se v moji posodi pokaže dno ali pa če rečem suša. Ni samoumevno, da se napolnim z vsebino, energijo ali pa kot sem rekel na začetku z življenjem. Polnijo me trenutki, da sem lahko sam s seboj, običajno je to na začetku dneva, ko me obdaja tišina, običajno še tema. Polni me tudi odnos do Boga, ki je zame prav tako vsebina.

Na strani Centra ECCE HOMO sem zasledila osem različnih programov. Kaj lahko vpliva na sestavljanje ali spremembo programov?
Pravzaprav gre za sedem skupin ljudi in osmi program, ki se imenuje obnavljalna oz. restorativna pravičnost. Ta program oblikujejo pravzaprav odgovorne osebe (obsojenci), kot oškodovane osebe (žrtve) in člani skupnosti. Vsi ostali programi so vezani na skupine, ki se jih beseda zapor dotika na tak ali drugačen način: zaprte osebe, žrtve kaznivih dejanj, zaposleni v zaporih, družinski člani, Slovenci zaprti po svetu in prostovoljci. Vsebina vsakega programov ima s svojim imenom osrednjo nit, določeni odtenki vsake skupine se menjajo predvsem glede na potrebe, ki se kažejo pri vsaki skupini in glede nagovarjanja teh potreb.

V novembru je tudi mednarodni teden zaporov. Razen molitev, katere se še dejavnosti izvajajo v tem času?
Letos smo se v Sloveniji štirinajstič pridružili mednarodnemu tednu zaporov, ki ga po svetu obhajajo različne krščanske cerkve in skupnosti, pri nas je teden organiziran znotraj Katoliške Cerkve in je vedno tretji teden v mesecu novembru, pred nedeljo Kristusa kralja vesoljstva. V prvi vrsti ima teden namen, da med kristjani budi zavest, da so ljudje, mogoče celo v njihovi okolici, zaradi storjenega hudodelstva pristali v zaporu, utrpeli določene posledice ali se s temi ljudmi srečujejo dnevno preko svojega poklica. S tednom zaporov želimo pravzaprav prebujati kristjane, da je smiselna občutljivost za sočloveka zaradi potreb, ki jih ima v življenju, da lahko s svojo držo stojimo ob strani. Molitev je tista pot, ki nas povezuje med seboj in z Bogom, obenem pa nas tudi vabi k osebni rasti in spreminjanju. Nimamo kakšnih posebnih dejavnosti, razen da vsako leto oblikujemo plakat, ki prinaša vsebino za vsak dan posebej. V vsakem dnevu se v molitvi spomnimo ene skupine, ki so bile omenjene že zgoraj. Plakati so poslani po vseh župnijah in upamo, da pridejo v občestvo, da jih ljudje vidijo na oglasni deski pred cerkvijo ali župniščem.

Smo na pragu decembrskih praznikov. To je za vse, ki so v zaporu še posebno težko obdobje. Se takrat tudi več zapornikov in svojcev zateka k vam za tolažbo, pogovor …
Dejstvo je, da so božično novoletni prazniki nekaj posebnega tako zunaj kot tudi znotraj. Imajo en poseben čar, ki pa lahko v posamezniku zbuja tudi osamljenost, bolečino, spomine … V zaporu je teža ravno v tem, da ne moreš s prijatelji ali družino oditi na sprehod v neko praznično vzdušje. Mnogo je spominov na mladost in otroštvo, na doživljanje božiča, tudi zaradi medijskega oznanjevanja, da so to družinski prazniki, ki nas vabijo v toplino doma. Pojavi se bolečina, trenutki zamišljenosti, ki so lahko zelo tečni in težki. Sicer se to ne pozna v nekem iskanju tolažbe, se pa pozna v čisto vsakdanjem pogovoru, ko spregovoriš s človekom v zaporu in ga povprašaš, kako se kaj ima…

Kaj jim svetujete?
Že to, da jim dam prostor, da spregovorijo, da podelijo svojo zgodbo je zelo smiselno. Odvisno od poteka pogovora, ampak kdaj jih tudi nagovorim, kaj so kljub danim okoliščinam pripravljeni v teh momentih storiti. Kakšne možnosti vidijo? Na prvo žogo mi marsikdo reče, da ne ve ali pa da kaj dosti možnosti nima, ker je tu notri… Vendar vztrajam, če je pripravljen/na, da skupaj razmišljava in iščeva možnosti. Predvsem želim, da vsak tudi sam oz. sama išče tisto, kar bi vendarle lahko storili. Ne gre za moj nasvet ali rešitev, ampak za njihovo pot.

Pred devetimi leti ste mi zaupali, da tedensko prevozite 2 000 km. Je danes kaj drugače?
Danes je kilometrov verjetno malo manj, ker sem vpet še v druge zadolžitve in odgovornosti na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij.

Pa sicer veliko potujete?
Ravno na te zadolžitve je vezana tudi moja odsotnost kdaj pa kdaj izven Slovenije, pokrivam namreč področje mednarodnega sodelovanja, kar prinaša določene drugačne izzive in tudi prilagajanja.

Prosila bi vas za nekaj besed o pomenu decembrskih praznikov.
Božični prazniki so zame predvsem priložnost, da se zavedam, kakšna vsebina vstopa z njimi v moje življenje. Na začetku sem rekel, da je zame Bog vsebina. Je vsebina ljubezni, ki se rojeva v mojem življenju. To rojstvo ni samo sebi namen, ampak me vabi, da postajam bližnji drugemu. To je pravzaprav zgodba Jezusovega rojstva. Rodil se je na svet, da postane naš brat. Smiselno se mi zdi, da se vprašam, kako prinašam to vsebino, sporočilo sočloveku? Dajem sočloveku sebe, ali zgolj kupim darilo in sebe 'šparam' v ozadju. Iskreno sporočilo je, da bi se učili prinašati ljubezen drug drugemu, ljubezen, ki se rojeva v nas z namenom, da pride do človeka. Pride lahko z vsakim našim dejanjem, s pogledom, s stiskom roke, z besedo…

Vsega dobrega prinašajmo drugim in želim, da bi bili tudi sami deležni tega blagoslova!

Pa še povezava do pogovora z Robertom Friškovcem pred devetimi leti. Dokler bom živ, želim delati dobro.
http://www.rtvslo.si/blog/kresni-ka/dokler-bom-ziv-zelim-delati-dobro/25474


Pripravila Stanislava Radunovič
Slike arhiv RF