Peter Kauzer

Ko se peljete iz Trbovelj v Hrastnik, najprej pod hrastniškim mostom proti Steklarni opazite prislonjene pisane kajake. Levo od njih, bolj v zavetju mostu, pa se skriva Brodarsko društvo Steklarna Hrastnik, kjer je naš olimpijec pod budnim očesom očeta, izkušenega kajakaša, začel svojo športno kariero. Peter vodi umirjeno življenje, pri tem mislim, da se javno izpostavlja le toliko, kot je treba. Podporo mu v času napornih treningov in tekmovanj predstavlja družina. Starši, njegova življenjska družica in seveda najmlajša navijačica v družini, njuna triletna hči.

Lahko bi rekli, da vas ljudje v Zasavju in drugje že dobro poznajo, saj pozorno spremljajo vašo kariero. Zato bova začela kar z Londonom in vašim komentarjem tega, kar se vam je tam zgodilo. Kaj predvsem ni bilo po vaših pričakovanjih?

Na svetovnem prvenstvu v Londonu sem meril na kolajno. Začetek je bil resnično zanimiv, saj sem na kvalifikacijah skoraj zamudil start, vendar me to ni niti najmanj zmedlo in sem normalno odpeljal po mojem mnenju sigurno vožnjo. Na dan finala sem se počutil zelo dobro in prepričan sem bil, da je kolajna lahko moja. Žal pa mi je, do želene uvrstitve na koncu le še malo manjkalo. V finalu sem zaradi lastne napake na zadnjih treh vratnicah bil ob kolajno.
Je že res, da sem bil razočaran, po drugi strani pa zadovoljen, saj sem po hudi poškodbi spet med najboljšimi.
Tudi četrto mesto je lep dosežek. Je pa bilo zelo uspešno septembra na državnem prvenstvu v Tacnu J

Na članskem državnem prvenstvu v slalomu, v Tacnu, na precej visoki vodi je med 88 tekmovalci nastopilo tudi pet članov našega društva. Sam sem osvojil prvo mesto, od naših mi je po rezultatu bil najbližji Janoš Peterlin, ki je pristal na petem mestu.

Kdo od vas v družini je pred velikimi tekmami najbolj živčen? J

V bistvu sem jaz še najmanj, oziroma sploh nisem. Starša pa normalno, da sta. Moja žena tekme večinoma dobro prenese. Vseeno ji že ni ve pa, da je vse na meni in zaupa v moje sposobnosti.

Vaši rezultati, ki so od leta 2005 vse višji, so popularizirali tudi vaš šport …

Za zdaj sem zadovoljen s svojo kariero. Od leta 2005 sem rezultatsko napredoval, postal bolj konstanten in s tem tudi dosegel lepe rezultate. Res pa je, da ostaja za sedaj še ena praznina. Manjka še kolajna, ki se mi je že dvakrat izmuznila. Moja velika želja je, da naslednje leto še ta pride v mojo zbirko.
Čeprav v prvi vrsti treniram zase, sem zelo vesel, če lahko pripomorem k večji prepoznavnosti športa v Sloveniji. Prepoznavnost prinesejo dobri rezultati, ki so posledica dolgoletnih treningov, dolgoletnega truda. In, če nekdo s takšnimi rezultati pripomore k promociji športa, potem je to dobro tudi za vse ostale, ki se z njim ukvarjajo, čeprav jim morda še ni uspelo doseči najboljših rezultatov.
Vsi, ki imamo določen šport radi, delamo v njegovo dobro
Pred kratkim ste bili na zasluženem dopustu. Kaj sledi po počitku?
Treningi za naslednjo sezono. Novembra se odpravljamo v Rio na generalko za olimpijske igre, ki so prihodnje leto, decembra pa bom odpotoval na priprave v Avstralijo. Tam bom ostal do konca februarja.

Najbolj pomemben cilj v bližnji prihodnosti?

Uvrstitev na moje 3. olimpijske igre in osvojitev kolajne.

Kakšni pa so vaši načrti za čas, ko tekmovanj ne bo več?

Še ne razmišljam o tem. Dokler bom užival v veslanju in hkrati bil sposoben vrhunskih rezultatov bom tekmoval. Ko bom videl, da nima več smisla, bom pač obrnil list in počel kaj drugega. Rad bi ostal v športu in pomagal novim rodovom s svojim znanjem do vrhunskosti.

Dogodek iz otroštva, ki je vplival na vašo življenjsko pot?

Trenutek, ko sem se prvič sedel v kajak. To je bila »ljubezen na prvi pogled«! Takoj sem vedel, da bo to odslej moje življenje.
Zanimivosti in trenutki, ki vam bodo ostali v spominu?

Za vse kar sem doživel sem hvaležen usodi. Tako dobri kot slabi trenutki so me utrdili v življenju. Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko sem prvič imel v naročju svojo hčerko, ko sem postal svetovni prvak in ko sem na otvoritvi olimpijskih iger v Londonu nosil slovensko zastavo.

Prosti čas, konjički ...

Uživanje s hčerko in ženo, tek na smučeh, badminton, sprehodi v naravi, ...

Koliko vam pomeni podpora sokrajanov? Boste tudi vnaprej ostali zvesti Hrastniku?

Podpora mi veliko pomeni. Saj vidim, da trud, ki ga vlagam, opazijo in cenijo. Vedno bom po srcu in duši Hrastničan ne glede na to, ali bom živel tu ali v tujini.

Najljubša jed, glasba, kraj ...
Pašta, ki jo pripravi moja žena, pa dober krvavi steak J.
Kar se tiče glasbe najraje poslušam rock in punk.
V življenju sem videl že veliko lepih krajev, še posebno mi je všeč dolina Soče pa Maldivi ...

Ko vse te kraje primerjate s Hrastnikom -kaj bi spremenili in kaj obdržali v vašem rojstnem mestu?

Od nekdaj sem govoril, da je Hrastnik lepo mesto. Na žalost se ne zavedamo, kaj imamo in tega ne znamo ceniti. Spremenil bi samo mišljenje ljudi, da je Hrastnik luknja, iz katere ne vidiš in da je tu res lepo.

Petra, zavednega Zasavca, Hrastničana in vrhunskega športnika bomo z veseljem še naprej spodbujali in spremljali na njegovi športni poti.

Pripravila Stanislava Radunovič
Fotografije arhiv PK