Nina Jelen

Učenci podružnične šole Podkum OŠ Ivana Skvarče Zagorje so letos zmagali na natečaju za najboljšo učno uro zasebnosti in varstva osebnih podatkov v okviru evropskega projekta Arcades. Vodi jih moja simpatična mlada kolegica Nina Jelen. Nina, uspešna učiteljica, mama, žena, hčerka, ustvarjalka ... POZITIVKA v vsakem pogledu.
Pogovora z njo nisem želela opraviti prej. Raje sem počakala, da se stvari malo umirijo in Nina zajame sapo.

Nina, najprej eno standardno vprašanje. Kdaj si začutila, da si rojena za učiteljico?
Ko sem kot študentka poletja preživljala na letovanjih otrok z Rdečim križem. To smo se imeli luštno! Vsemogoče ideje so kar frčale iz naših glav. Vsak dan smo pripravili en kup aktivnosti za otroke, se z njimi zabavali, se pogovarjali, plesali, čofotali, jih crkljali, če je bilo treba, se ponoči zbujali in jih pokrivali … pa smo imeli še vedno tooooooliko energije, da smo se zvečer še malo podružili. J

Mnogi starši iz obmestnih krajev se na žalost ne zavedajo, kakšne prednosti ponujajo podružnične šole. Kako je delati na podružnici?
Podružnica je kraj, ki je resnično idealen za poučevanje otrok. Zaradi manjšega števila učencev je delo umirjeno, ni živčnosti, napetosti, hitenja. Učitelj lahko ustvarja z otroki karkoli si zamisli. In ker otrok ni veliko, jih poznaš od nožnih prstov pa do najbolj štrlečega lasu. J Kar pomeni, da iz vsakega lahko izvabiš in izbrskaš najboljše, kar je v njem. Je pa res, da je na podružnici ogromno dela, prireditev (letos smo jih imeli kar 17!), sodelovanja s krajem … Tako da se nikoli ne spi in počiva. Ves čas moraš aktivno iskati nove zamisli, ideje … ne samo za redni pouk, ampak za vse, kar zraven prinaša delo na takšni šoli.
Seveda pa pozitivno klimo prinese tudi narava, s katero smo obdani. Včasih je v dolini megla, nas pa že zjutraj pozdravlja sonček. J

Vsak dan potuješ iz ene vasi v drugo. Živiš v Škofji Riži, delaš pa na Podkumu. Je naporno? O čem razmišljaš, ko si na poti?
To pa res ni naporno, saj zelo rada vozim. Včasih med vožnjo snujem pesmice, razmišljam, kaj vse bomo v šoli počeli, ko pa se vračam domov, pa prepevam na ves glas. Moj mož pravi, da ne samo prepevam, ampak imam pravi nastop ... s koreografijo in izrazno mimiko vred. J

Nam lahko predstaviš svoje škratke?
Možički za grički so zgodbica v rimah, ki je nastala za natečaj Informacijskega pooblaščenca o varnosti na spletu in zmagala, juhuhu. Govori o prisrčnih, ljubečih možičkih, ki so živeli v miru in slogi, vendar pa je vsak od njih imel kakšno smešno navado. Smrdec je večkrat spustil smrdljiv prdec, Špegi je bila vedno popacana s špageti, Spak se je pačil, Vrtavka je rada plesala, a je večkrat pristala na nosu, Pepe si je vrtal po ušesih, Fotko pa je bil velik ljubitelj fotografije in filma. In nekega dne je na spletu objavil možičke, ko so bili ravno sredi svojih čudnih navad. Lahko si predstavljate, kako se je vse skupaj razširilo po spletu in svetu. Škratki so bili zelo razočarani in prizadeti. Fotko je sicer napako popravil, vendar ni bilo nikoli več kot prej.
Iz zgodbice so na naši šoli nastale pesmice, dramatizacija, filmček (https://www.youtube.com/watch?v=yXyGHEdGvj8) – zavrteli smo ga tudi na konferenci v Barceloni, kjer so se predstavile nagrajene učne ure.

Svoje pedagoško znanje koristiš tudi doma? J
Mislite na možu, hehe? J
Seveda se, tako kot vsaka mama, trudim, da bi bila Ivi najboljša mami, vzorna, ljubeča in hkrati dosledna, nepopustljiva, ko je to potrebno. Ampak doma je težje kot v šoli. J Do svojega otroka je težje biti dosleden, prej popustiš in ves čas iščeš kakšne izgovore, zakaj je otrok tečen (»premalo je spala«, »utrujena je«, »zobek ji raste« – moj mož Tomaž pravi, da imamo doma zeeeeeeloooo zobatega krokodila, glede na to, kolikokrat je bil za njeno tečkanje ali nespečnost kriv zobek, hehe J ).
Sicer pa veliko stvari, ki jih uporabim v šoli, prej preizkusim doma, tako da z Ivo večkrat kaj ustvarjava in popacava stanovanje. J
Je Iva ljubosumna na tvoje učence?
Neeeeee, Iva zelo rada pride v šolo in se veseli druženja z učenci in z učiteljico Ireno. Skoraj vedno jo vzamem s seboj, kadar imamo na šoli kakšno prireditev in komaj čaka te dni. Potem pa moram vse pesmice, ki so jih otroci prepevali, ves čas prepevati še doma. Včasih se mi zdi, da živimo v muzikalu. J

Želim si, da bi moj učitelj vedel ... to je stavek, ki so ga morali tvoji učenci dopolniti. Odgovori so te navdušili, pa si jim napisala pismo. Iz srca- to se vidi.
“Želim si, da bi moji učenci vedeli …
Dragi moji čmrlji,
Želim si, da bi vedeli, da sem, čeprav sem učiteljica, prav takšna kot drugi ljudje. Hodim v trgovino, rada imam bonbone, obožujem koncerte, dobre filme in potovanja, veselim se piknikov (kjer včasih pojem preveč čevapčičev in se potem kotalim naokoli), navijam za smučarje in motoriste…
Tako kot vi in vsi ostali ljudje sem tudi jaz včasih dobre volje in me razganja od sreče in veselja. Takrat komaj čakam, da začnemo s poukom, da se čim več naučimo, naredimo in se imamo fino. Všeč mi je, ko se pohecamo in nasmejimo.
Včasih (posebno takrat, ko ima moja Iva ponoči žurko ali pa ko se spremeni v ventilator in spi na moji glavi) pa zjutraj komaj vstanem in se še vsa skuštrana, s podočnjaki do tal, privlečem do šole.
Vam povem skrivnost? Tudi sama zeeeelo rada dolgo spim, zato razumem vas zaspance, ko mi zjutraj tako zehate, da vidim vse vaše notranje organe. Je pa res, da če sem še tako utrujena, ob vas malce pozabim, da mi moji možgani veselo smrčijo v glavi in mi ni prav nič težko preživeti dneva z vami.
Tudi mene včasih kaj skrbi, včasih sem žalostna. Ampak zdi se mi, da vi točno veste, kako se počutim. Tudi če nič ne rečem, ste takrat bolj tihi in uvidevni.
Sem in tja se zgodi, da kdaj tudi jaz kaj pozabim. Zato vam vedno pravim, da ni hudo, če kdaj pozabite napisati domačo nalogo, to se zgodi vsakemu. Ne sme se pa prepogosto seveda.
Vem, da sem včasih resna, stroga in tečna ter kar naprej nekaj zahtevam od vas. Ves čas vas opominjam, da morate lepše pisati, da pazite na pravopisne napake, kakšnemu revčku se celo zgodi, da mora prepisati čisto ves spis – čeprav je dolg tri strani! Ampak to je zato, ker vem, da zmorete biti boljši. Ker želim, da ste najboljši!
Včasih se jezim, ker vrtate po nosovih, ležite na mizah, vržete smeti mimo koša, preveč vpijete, divjate po razredu, se čisto brez veze skregate, kdaj naredite kakšno pomembno stvar v dveh sekundah, ker ste kot male podivjane živalice … V resnici razumem in vem, da ste samo otroci. In naj vam prišepnem še eno veeeeliko skrivnost: tudi mi, odrasli, smo bili včasih takšni. Kar vprašajte očke, če so kdaj vrtali po nosovih. Sigurno bodo njihova lička postala čisto rdeča.
Ampak naloga odraslih je tudi, da vam sem in tja težimo. Da se boste naučili, kaj je prav in kaj ne. Tud, ko smo bili mi majhni, so se odrasli zgražali in nas okregali, če smo si to zaslužil. In ja, tudi nam, ko smo bili še otroci, so šli odrasli pogosto na živce.
Na koncu bi vam rada prišepnila še NAJVEČJO učiteljsko skrivnost! Ampak samo, če jo boste obdržali zase! Boste? Torej, pripravite se … tudi učitelji imamo zeeeeeeeeelo radi počitnice! Lahko verjamete? Takole na koncu leta sama komaj čakam, da se bom namakala v morju in zjutraj dolgo spala. Ampak vem, da mi bo po nekaj dneh že malce dolgčas po vas in bom težko pričakovala dan, ko se bomo spet srečali.
Od vsega pa si najbolj želim, da bi vi, moji učenci, vedeli, da vas imam zelo rada. Prav vsak od vas je nekaj posebnega in prav vsakemu od vas želim, da bo v življenju srečen in uspešen. Zelo vesela sem, da ste ravno vi tisti, s katerimi preživim pol dneva, da vas lahko opazujem, kako napredujete, kako uspešni ste, da se lahko z vami resno pogovorim in kdaj tudi pošalim. Srečna sem, ker sem vaša učiteljica.”
Seveda sem ga pisala iz srca. Pred učenci sem takšna kot sem. Ne skrivam, da sem včasih žalostna, povem jim, kadar sem (ponavadi zaradi Ive J) neprespana (takrat jim že zjutraj zagrozim, da naj se me pazijo, da bom precej čemerna, hehe), rada jim zaupam kakšno zgodbo iz svojega življenja. In učenci zelo radi poslušajo, se pogovarjajo in delijo svoje izkušnje. Tudi sami želijo biti slišani, pomembno se jim zdi, da jih dobro poznam, da vem, kaj imajo radi, česa ne prenesejo, v čem so dobri... Navsezadnje pa je to za njih dobra govorna vaja. Sprostijo se, s pogovori pa vzpostavimo dobro klimo v razredu.

Kaj pa starši učencev, kaj pravijo na medijsko pozornost? Verjamem, da so ponosni, da so ravno njihovi otroci tvoji učenci ...
S starši zares dobro sodelujemo. Podpirajo nas pri vseh projektih, nas pohvalijo, napišejo kakšno lepo sporočilo, popoldne pripeljejo otroke na prireditve, se veselijo z nami. Seveda upam, da so zadovoljni z našim delom v šoli. Verjamem pa, da kot vsak pedagog, tudi jaz kdaj storim kaj narobe, velikokrat premlevam, ali sem prav rešila situacijo, sem bila pravična, bi morala storiti kako drugače … Upam, da vedo, da moja dejanja in reakcije nastanejo v veri, da delam dobro.

V čem vidiš korist od preteklih dogodkov – mislim na šolo, učence ... in tebe seveda!
Šola: Največja korist je seveda promocija podružnične šole. Ne samo naše, ampak vseh majhnih šol. Veste, da takšnim šolam ves čas visi življenje na nitki, da jih zapirajo. Nekateri starši še vedno zmotno mislijo, da so podružnice zastarele, da bo otrok prikrajšan, če bo obiskoval majhno šolo in jih raje vozijo (mimo podružničnih šol) v velike matične šole. V resnici so vredne zlata. Podružnice so modernizirane, tehnično imajo vse, kar imajo velike šole, učiteljice smo enako izobražene, sodelujemo v neštetih projektih, poleg tega pa imajo veliko prednost – igrišče, naravo … Da majhnega števila učencev sploh ne omenjam. Sama menim, da jim s šolanjem na manjši šoli malo podaljšamo otroštvo, saj smo resnično kot velika družina.
Učenci: Naši učenci pa so od vseh teh projektov prejeli veliko znanja (prepričana sem, da vedo ogromno o varnosti na spletu, o pravičnosti ...), izkušenj (kako se posname oddaja na televiziji, radiu, napiše članek v časopisu …), veselja in zabave. Veliko jutranjih uric smo porabili za to, da smo ustvarjali, zato smo bili že navsezgodaj pošteno budni. J Mislim, da se jim je zdelo fajn, ko so mediji pisali o naših uspehih in so bili ponosni nase. S tem se jim je tudi dvignila samozavest, samopodoba. Upam, da jim bodo pridobljene izkušnje prišle prav v življenju, da so se jih dotaknile, da se bodo spomnili na naše pogovore, filmčke, igre..., ko bo prišel čas, da v življenju ravnajo prav in da se bodo nekoč kot odrasli z veseljem v srcu spominjali na prva šolska leta na Podkumu. In da jim bo malce toplo, ko se bodo spomnili svojih učiteljic. J
Jaz: Kaj pa vem. Zelo rada pišem in ustvarjam in vesela sem, če kdo opazi moj trud, se mogoče najde v njem, ga zabava, nasmeje in razveseli. Seveda tudi meni godi kakšna pohvala (komu pa ne?) in mi daje zagon za naprej.

Avgusta pričakuješ še en pomemben dogodek v osebnem življenju. Ko bodo nekateri brali te vrstice bo Iva že imela sestrico ...
Ja, v avgustu se bo naši družini pridružila še ena punčka, tako da bomo tri punce proti enemu fantu. In to tri levinje! Ubogi ati, kajne? J
Iva je svoji sestrici izbrala ime Ana, nama pa se tudi dopade, saj se bomo čez okno zadrli samo Ivaaaaanaaa, pa bosta obe prileteli. Čeprav Iva pravi, da se bosta obe raje skrili. J Sicer pa že komaj čaka in vsake toliko časa pripomni, da Ana sploh noče priti ven iz maminega trebuščka. J

Vprašala bi te še za prosti čas, ki pa ga bo zdaj bolj malo. Pa vendar -kaj najraje počneš, ko se razvajaš?
Zelo, zelo rada berem, ampak trenutno berem samo na tisoče otroških knjig. In imam občutek, da bo tako še nekaj časa. J Sicer pa rada pišem – zgodbice, anekdote iz našega družinskega življenja, pesmice, kakšna sporočilca za učence... Teh se spomnim kar mimogrede - ko grem pod tuš ali pa v avtu. Ali pa, ko se zvečer uležem v posteljo in mi ne dajo miru, dokler ne vstanem in jih zapišem. J
V naslednjem letu te bo okupirala družina, kar bo hkrati tudi prijetna dolžnost. Kaj pa potem?
Upam, da bom še vedno imela čas, voljo in ideje, da bom še kaj napisala, se lotila novih projektov. Imam že nekaj idej v glavi, ki se jih nameravam lotiti, ko se vrnem v šolo. Ampak ne bom preveč razpredala, saj v mojih mislih delujejo super, ampak trenutno še ne vem, kako bo, ko bo naša družinica malo večja.
Eno zelo težko vprašanje -kdaj si najbolj srečna in zadovoljna?
Najbrž bom zvenela kot vsaka mama, ampak najbolj sem srečna, ko smo vsi trije (s Tomažem in Ivo) skupaj. Ko kam potujemo ali pa se samo kobalimo po kavču ... J
Pa takrat, ko jem pico. Takrat sem tudi precej srečna, hihi. J
Pripravila Stanislava Radunovič
Slike arhiv NJ