Milan Razboršek

Prisotnost na zasavskih kulturnih prireditvah in predvsem na slikarskih dogodkih je za zagorskega slikarja Milana Razborška nekaj samoumevnega. Poznamo ga tako po njegovi ustvarjalnosti kot tudi kot strokovnega sodelavca galerije Medija v Zagorju, zelo dejavnega mentorja likovnih skupin in vodjo delavnic. Samostojno je razstavljal v Zagorju, Radencih, Ljubljani, Trbovljah, Kisovcu, Hrastniku, Piranu, Velenju, Pliberku (Avstrija) in še kje, ter sodeloval na številnih skupinskih razstavah. Dejaven je pri organizaciji Slikarske kolonije Izlake-Zagorje, kjer je umetniški vodja, kolonij drugje pa se udeležuje kot slikar. Njegova dela so enako kot pri številnih zasavskih umetnikih prežeta s knapovščino.

“Likovni kritik Milan Pirkmajer meni, da je ustvarjanje Milana Razborška v veliki meri oblikovalo prijateljevanje z akademskim slikarjem Nikolajem Beerom, da pa je prav s ciklom Ex knap naredil velik korak v lastno prepoznavnost. Kot slikar je z izrazito risbo, dramatičnostjo in zelo skrčeno barvno skalo zelo opazno navezan na nemški ekspresionizem. “
Najprej nekaj besed o vaših začetkih. Kdaj ste začutili talent za slikanje?
Pravzaprav točno ne vem, ker me slikarstvo tako ali drugače spremlja, odkar pomnim. Za svinčnik (čopič) sem prijel, če sem bil žalosten, nervozen, vesel ali kartako. Marsičemu bi se lahko odpovedal (in sem se) slikarstvu pa po vseh teh letih zagotovo ne. Vaši prvi uspehi in vzorniki.
Uspeh je relativen pojem, še posebno v resnem slikarstvu. Če ti nekdo na začetku slikarske poti namigne, da bi z resnim delom lahko kam priplezal, je to zame velik uspeh. V vseh teh letih sem na svoji slikarski poti spoznal veliko učiteljev, mentorjev, vodnikov. Nekateri od njih so name naredili še poseben vtis in to predvsem s svojo življenjsko filozofijo, ki je neločljivo povezana s slikarstvom, kar zanje predstavlja enega najvišjih idealov. Na vsak način moram omeniti Nikolaja Beera, ki je bil moj prvi mentor in to z neomejenim stažem.
Prvo večjo samostojno razstavo ste imeli kje in kdaj?
Moja prva razstava je bila sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja in to v prostorih tovarne, v kateri sem bil takrat zaposlen-Energoinvest Varnost Zagorje. Od takrat sem imel že več kot deset samostojnih razstav
Ste se pojavljali tudi v mednarodnem prostoru?
Samostojno sem se predstavil s svojim Križevim potom v Kulturnem domu v Pliberku/Avstrija.
(To je Križev pot v moderni različici, op. p.)
Kaj vas določa kot zasavskega slikarja in kaj je tisto univerzalno?
Slikarstvo je samo po sebi univerzalni jezik, katerega se oprimejo posamezniki z željo izraziti z njim univerzalno Resnico, ki je sicer izven dosega vidnega. Znotraj univerzalnega jezika pa ima vsak slikar svoj individualni jezik, ki je rezultat mnogih dejavnikov, med drugimi sta tudi okolje in čas, v katerem živi.
Kaj menite o nagradah?
Z mojega vidika je z nagradami križ. Če jih popljuvaš, se zdiš zafrustriranec, ker jih nimaš, oziroma nevoščljivec do tistih, ki jih imajo. Če pa se z njimi pohvališ, izpadeš kot važič, ki je s slinjenjem prišel do njih. Osebno mislim, da je na nagrado treba gledati z določeno distanco. Če jo dobiš, pomeni, da te je nekdo vendarle opazil, čepa te ne, upaš, da te še bo, sicer pa mirno delaš svoje delo naprej.
Kakšen je vaš odnos do političnega v slikah?
Lahko bi rekli, da ima vsaka slika v sebi politično komponento. To pa zato, ker na neki način komunicira (manipulira) z občinstvom. Zame osebno je to edina povezava tega termina s slikarstvom, karkoli drugega nima mesta na tem področju.
Kdaj ste začeli aktivno sodelovati na Slikarski koloniji Izlake Zagorje?
Kot simpatizer sem bil povezan s Slikarsko kolonijo Izlake - Zagorje od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem bil še zaposlen v Medijskih toplicah, član sveta kolonije pa sem od leta 2004 z ustanovitvijo Galerije Medija.
Po kakšnem ključu izbirate sodelujoče in kako se z njimi povežete?
Vsak povabljeni slikar lahko dvakrat sodeluje v koloniji (ni nujno zaporedoma). Naenkrat lahko sodeluje maksimalno 12 slikarjev. Pogoj za sodelovanje je akademska izobrazba. Skupino sestavljamo glede na "kilometrino slikarja" (uveljavljeni/tisti, ki se šele uveljavljajo), narodnost (domači/tuji), poskrbimo pa tudi, da ne pride do spolne diskriminacije. Glede izbora imamo na razpolago široko bazo podatkov (likovni kritiki, galeristi, DSLU, sodelovanje s sorodnimi kolonijami, ambasade-za tujce).
Nam zaupate kakšno zanimivost iz preteklih let …
Na kratko težko, bilo je dosti zanimivih situacij, na primer: gostili smo slikarja s Kosova. V žaru gostoljubja smo ga takoj ogovorili po"naše"(srbohrvaščina!) in seveda pozabili, da so drugi časi. Zaprosil nas je, ali se lahko pogovarjamo v angleškem jeziku. Lepega dne vozimo slikarje po Zasavju in šofer Luka zaradi zamude pritisne na plin. Ko pridemo na cilj, kosovski slikar izdavi:"Mnogo brzo ti voziš burazeru!"
Kaj se dogaja z deli, ki nastanejo in ostanejo tukaj v Zagorju?
Vsak slikar pusti za kolonijsko zbirko eno platno ali dva lista (akvarel, grafika), če je kipar eno kiparsko delo. Večino del je shranjeno v DD Zagorje, del pa jih visi po različnih firmah ali drugih javnih ustanovah. Omenim naj, da se bližamo številki 1000 enot.
Zasavje je imelo in še ima plejado izjemno nadarjenih in priznanih umetnikov. Tudi ljubiteljski ne manjkajo. Kje je skrivnost za tako bogato umetniško bero?
Zasavje je imelo v zgodovini kar nekaj zelo uveljavljenih slikarjev. Zagotovo so oni postavili prave temelje za to, kar predstavlja zasavska likovna scena danes v slovenskem prostoru. Vsekakor pa je tudi naša slikarska kolonija v vseh teh 54 letih svojega delovanja dodala pomemben prispevek k promociji slikarstva. Trudimo se, da se v desetih dneh trajanja kolonije odvija čim več dogodkov, poizkušamo vključiti čim več mladih (otroška likovna kolonija), imamo Galerijo Medija, ki ponuja vrhunske razstave skozi celo leto. Vsi, ki se s to dejavnostjo ubadamo pa poskušamo po svojih močeh likovno umetnost čim bolj približati ljudem.
Vaši načrti (osebni in tisti vezani za kolonijo)
Osebno si želim maksimalno izkoristiti čas za osebno slikarstvo. Začel sem slikati nov ciklus slik, za katerega predvidevam, da bo končan v naslednjem letu in seveda potem upam razstava.
Za kolonijo pa si želim, da bomo ob nepogrešljivi pomoči občine Zagorje s sodelavci nadaljevali ne vedno lahke poti, ki so nam jo začrtali naši predhodniki. Če pa dobimo v Zagorju še prostore za stalno postavitev kolonijske zbirke in za skladiščenje preostalih slik, bomo lahko tudi za kulturo rekli, da imamo več kot imajo veliki.
Bi povedali še kaj, kar vas nisem vprašala?
Z veseljem, ampak bi predolgotrajalo. J
Pripravila Stanislava Radunovič
Fotografije arhiv MR in SR