Metka Podpečan

Glasbenica, ravnateljica, humanistka ... lahko bi naštevala do jutra. Pogosto gostuje tudi v naših oddajah. Z njo se lahko pogovarjate o marsičem, vedno najde prave besede. Mi pa se tokrat pogovarjamo z njo o njej. O Metki Podpečan.

Metka Podpečan je ime, ki v Zasavju ima svoj renome. Kaj pa se skriva za tem imenom, kaj bi nam lahko zaupali sami o sebi?

Pravzaprav čisto nič posebnega. Sem preprost človek, ki ima zelo rad ljudi, knjige in naravo, ter uživa vsak trenutek svojega življenja. Obenem pa sem tudi človek z veliko mero empatije. Trudim se razumeti ljudi in jim pomagati. Ta lastnost me spremlja že od otroštva in v mladosti sem mnogokrat zaradi tega tudi trpela ali pa bila celo tarča nesramnosti vrstnikov. Po drugi strani pa mi je pomagala, da sem to, kar sem, ter da sem se v življenju znala pravilno odločati in v svojo bližino sprejemati tiste ljudi, ki so zame pravi in s katerimi lahko skupaj rastemo.

Za vas je značilno, da se vsake zadolžitve lotite zelo resno ...

Res je in to že, odkar sem na svetu. Tudi lumparij sem se že kot mala deklica vedno lotila temeljito. ☺ Verjetno pa to malce izvira tudi iz mojega horoskopskega znamenja. Sem namreč škorpijonka in za nas je značilno, da imamo ogromno notranje moči in da se vsega lotimo temeljito. Vedno si prizadevam, da bi dosegla svoj cilj, zato se ne predam zlepa. Je pa res, da zame obstaja samo »belo ali črno«, brez drugih barvnih odtenkov. Če me neka stvar pritegne, jo opravim najbolje kot znam in zmorem. Če pa me ne in se v njej ne vidim, je ni sile, ki bi me lahko pri tem premaknila oz. pregovorila, da si premislim. Temu lahko morda rečete tudi zasavska trma. Vendar pa kljub temu, da me skozi življenje praviloma vodi močna intuicija, vse pomembne življenjske odločitve zelo dobro pretehtam in jih v sebi analiziram.

Biti predsednica OZRK Zagorje je zahtevna, vendar lepa naloga. Kaj vas je spodbudilo, da sprejmete to funkcijo?

Predvsem ljudje, ki so v tistem času delovali v RKS - OZ Zagorje in so verjeli, da bi jim tudi jaz, s svojim načinom razmišljanja in delovanja, lahko bila v pomoč. Prav tako pa tudi moje prepričanje, da je le življenje, ki osrečuje soljudi lahko srečno življenje.

Ekipa prve pomoči Rdečega križa Območnega združenja Zagorje ob Savi II, je pred kratkim na 23. državnem preverjanju ekip prve pomoči in cz, v Kobaridu osvojila prvo mesto ...

Res je in tega sem izjemno vesela. Kajti po letih trdega dela, učenja, odpovedovanja, neskončnih ur treninga, nam je le uspelo. Postali smo državni prvaki v izvajanju laične prve pomoči. Zame in za mojo ekipo PP ter sodelavce zelo pomembna zmaga, saj je bila konkurenca izjemno močna, prav tako pa je tudi tekmovanje fizično zelo naporno. Tekmovalni del namreč traja kar od 9.00 pa do 14.00 in v tem času je potrebno rešiti sedem poligonov, ki so bili letošnje leto zelo zahtevni, poškodbe pa kompleksne in niso dopuščale večjih napak. Oziroma, vsaka napaka je bila takoj kaznovana z odbitkom dragocenih točk. Vendar nam je kljub temu uspelo in to je za nas velika spodbuba ter motivacija za naprej. Prepričana sem in verjamem, da bomo prihodnje leto ob našem predanem delu ter strokovni pomoči odličnega inštruktorja prve pomoči, sicer pripadnika zdravstvene enote Slovenske vojske Zlatka Kvržića, resna konkurenca najboljšim evropskim ekipam prve pomoči tudi na FACE 2018.
Različne humanitarne akcije RK potekajo skozi vse leto, zadnja je bila Drobtinica. Dobro poznate razmere, v katerih živijo otroci. Ali obstajajo stvari, ki bi morale biti dandanes zagotovljene vsem otrokom v državi, pa niso?

Zelo žalostno je, da morajo v časih, ko je v sodobnem svetu na eni strani moč videti preobilje v vseh oblikah in pretiravanjih, na drugi strani socialno stisko otrok reševati humanitarne organizacije in društva.
Vemo, da bo kmalu že 30 let, odkar je Generalna skupščina Združenih narodov, sprejela Konvencijo o otrokovih pravicah. Pravno zavezujoč mednarodni dokument, ki na enem mestu vključuje celotni razpon človekovih pravic. Države, podpisnice konvecije, med njimi od leta 1991 tudi Slovenija, so se zavezale, da bodo ustvarile nov, prijaznejši svet za otroke. Pa je temu res tako?...
Menim, da bi ne glede na vse težave, recesijo, gospodarsko krizo in vse ostalo, kar se je in se še dogaja v Sloveniji, za otroke moralo biti poskrbljeno tako, da bi vsi otroci, ne glede na socialni položaj družine v kateri živijo, imeli enake možnosti za razvoj na vseh nivojih. Tu imam v mislih predvsem neodtujivo pravico do dostojnega preživetja, do kakovostnega izobraževanja, do razvoja vseh potencialov, ter do zaščite pred kakršnim koli izkoriščanjem.
Poleg tega pa menim, da bi morali bolj natančno in odgovorno urediti tudi pravice otrok razvezanih staršev. Prepogosto smo namreč lahko priča primerom, ko bivša zakonca svojo “partnersko vojno” tudi po razvezi bijeta naprej. Žal pa je njuno najmočnejše orožje največkrat nemočen otrok. Zame je to ena izmed najhujših oblik zlorabe otrok, saj s tem neposredno manipulirata z njegovimi čustvi. In prav v obdobju otroštva ter odraščanja lahko čustvene zlorabe na osebnosti razvijajočega se otroka povzročijo nepopravljivo škodo.


Večkrat slišimo, da nas kriza spodbuja k solidarnosti. To drži?

Do neke mere zagotovo. Vendar pa je solidarnost vrednota, s katero se človek rodi. In v Zagorju je takšnih ljudi zelo veliko. Srečo imamo, da je na zunaj morda trd in klen zagorski knapovski rod, skozi generacije znal ohranjati nežno dušo in toplo srce. Zato v Zagorju nikoli ni bilo pomanjkanja solidarnosti in ljudje, ki so rabili pomoč, so jo vedno tudi dobili. Zagotovo pa je v zadnjih petindvajsetih letih to tudi ena izmed pomembnejših nalog, ki jim svojo pozornost namenja župan Matjaž Švagan. In ta njegova dobrosrčnost se širi tudi med ljudi. Zato, kot sem dejala, smo res lahko veseli, da imamo drug drugega in da znamo, ko je to potrebno, stopiti skupaj.

Imate dobre sodelavce. Kako bi ocenili vlogo vseh, ki delujejo v okviru RK?

Moji sodelavci na RKS - OZ Zagorje so zame nepecenljivi. Ko ima človek ob sebi takšne ljudi, kot sta sekretarka Štefka Suša, sodelavec v programih Luka Tori ter številne prostovoljke in prostovoljci (od osnovnošolskih otrok do najstarejših prostovoljcev), potem noben cilj ni nedosegljiv. Vsak zase in vsi skupaj so zelo pomembni, saj se drug od drugega učimo, se dopolnjujemo in skupaj pomagamo pomoči potrebnim. Predvsem pa je med nami velika stopnja zaupanja. Med Štefko, Lukom in mano pa je tudi dolgoletno in iskreno prijateljstvo. To nas povezuje na čisto poseben način in zato je z njima tako lepo delati.
Seveda pa so vsi, ki so del našega RK-ja z moje strani, deležni tudi vsega spoštovanja. Kajti njihovo delo je prostovoljno, brezplačno in prežeto s srčnostjo in skrbjo za sočloveka. In to je neprecenljivo.

Ukvarjanje z glasbo in vodenje Glasbene šole Zagorje je tudi nekaj, kar delate s srcem …

Glasba je, poleg družine že celo življenje moja največja ljubezen. Izjemno srečo imam, da sem ena redkih, ki ima poklic in hobi v istem “paketu”. Poleg tega pa imam tudi zelo rada otroke in vedno se trudim, da jim njihovo pot odkrivanja lepot glasbe naredim čim lepšo. Prav tako pa, da mladim, skupaj s sodelavci čim več pomagam pri razvijanju njihovega glasbenega talenta. To me osrečuje in dodatno plemeniti vse, kar v življenju delam. In vesela sem, da podobno kot jaz, čutijo tudi moje sodelavke in sodelavci na Glasbeni šoli Zagorje. Tudi tu imam srečo, da lahko vodim izjemne ljudi, ki mi sledijo že skoraj 15 let. Verjamejo v moje ideje, mi zaupajo, so strokovni, ustvarjalni, motivirani, nesebični in pripravljeni, da skupaj z našimi učenci ustvarjamo nove in uspešne glasbeno-plesne zgodbe. Naše delo najlepše opisuje slogan, ki smo ga zapisali ob 70. obletnici naše šole in se glasi Kot utrip srca.
Se veselite novih prostorov?

Izjemno! Z nestrpnostjo pričakujemo in se veselimo trenutka, ko bo naša glasba dobila novo dimenzijo razvoja. Novi prostori so tisto, kar šola nujno potrebuje. S tem bomo lahko bolje poskrbeli za varnost otrok, predvsem pa dobili možnost, za nemoteno izvajanje rednega instrumentalnega in plesnega pouka ter pouka komornih skupin, dveh zborov in šestih orkestrov. Veseli in hvaležni smo, da je lokalna skupnost, kljub neprijaznim časom za tovrstno investiranje, prepoznala našo stisko in potrebo po novih prostorih ter v svoj razvojni načrt občine umestila tudi reševanje prostorske stiske naše šole.

Očitno je vaš vsakdan naporen in natrpan z obveznostmi. Kaj pa družina, ostane vsaj malo časa za skupne trenutke in prosti čas?

Družina je zame vedno bila in je visoko na prvem mestu. Čeprav smo vsi zelo zaposleni, pa si znamo vzeti čas tudi zase, za prijetna druženja doma, zabave in športne aktivnosti ter seveda za glasbo, ki je pri nas peti »družinski član« J. Zelo radi pa tudi potujemo, raziskujemo nove deleže, spoznavamo tuje kulture in se nasploh potepamo naokoli.
Ne glede na naše številne obveznosti, pa smo vsak dan tako ali drugače skupaj. V zadnjem času predvsem po zaslugi sodobnih poti komunikacije, saj hči Anja že peto leto študira v Nemčiji, od letošnjega študijskega leta pa je študent tudi sin Aljaž. Poleg tega pa oba tudi že pridno delata in se osamosvajata. Zato so naši skupni družinski trenutki v zadnjem času redkejši. Se pa vsaj dvakrat dnevno slišimo/vidimo po telefonu. Trdno namreč verjamem, da če je družina povezana s pravo energijo, potem tudi razdalja ni in ne more biti ovira za to, da čutiš, da je nekdo ves čas s teboj.
Morda še kakšna zaključna misel, ideja, želja, priporočilo?

V življenju je najpomembnejše, da sledimo samemu sebi, se odločamo po svoji vesti in smo pošteni do sebe. Kajti, vse odločitve, ki jih sprejemamo, so odraz nas samih. S tem pa nase prevzemamo tudi vso odgovornost. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da je uspeh, ki ga v življenju dosežemo, tudi uspeh tistih, s katerimi živimo in delamo. Človek je namreč socialno bitje, zato se lahko razvija ter napreduje le s pomočjo ljudi, ki mu pri tem pomagajo ter mu zaupajo. Močno se namreč zavedam, da sta moja sreča in moj uspeh zasluga ljudi, s katerim živim in delam. Zato do vseh čutim veliko odgovornost in spoštovanje. Obenem pa se trudim ostati iskrena in odprta za vse, ki želijo in potrebujejo moj čas in mojo pozornost.
Ali z drugimi besedami, kot je zapisal veliki Albert Einstein: »Ne poskušaj postati človek uspeha, raje poskušaj postati človek vrednot.«



Pripravila Stanislava Radunovič
Fotografije arhiv MP