Matevž Lenarčič

Matevž Lenarčič je Trboveljčan, rojen leta 1959 in po izobrazbi diplomirani biolog. Med letoma 1986 in 1990 je deloval kot konservator za naravno dediščino na Zavodu za varstvo narave. Od leta 1990 deluje kot profesionalni fotograf. Matevž je avtor devetih fotomonografij: Slovenija izpod neba, 2010, Alpe – kot jih vidijo ptice, 2009, Okoli edinega sveta, 2006, Zgornja Savinjska dolina, 1991, Vode v Sloveniji, 1995, Savinja, 1997, Logarska dolina in Solčavsko, 1996, Šmarna gora, 1998 in Mediteran, 1998. napisal je tudi dve knjigi: Okoli edinega sveta, 2006, in Misel in spoznanje – Patagonija, 1988. Opravil je letalske odprave: Transsibirija, 2002, Okoli sveta, 2004, in Afrika, dolina življenja, 2005. Bil je udeleženec alpinističnih odprav na Grenlandiji, Anapurni I in Anapurni IV, v Karakorumu, Patagoniji in drugje. Leta 2012 je z ultralahkim letalom Pipistrel Virus SW med 8. januarjem in 19. aprilom obletel svet. Na tej poti, zasnovani kot projekt GreenLight WorldFlight (GLWF), je 29. marca preletel tudi goro Everest. 18. junija 2013 je bil na izboru Flightglobal Achievement Awards v Parizu izglasovan za najboljšega letalca leta 2013, s čimer je premagal celo medijsko zvezdo Felixa Baumgartnerja, ki je v istem ocenjevalnem obdobju postavil svetovni padalski rekord.

Srečala sva se v rodnih Trbovljah. Njegovemu očetu Tinetu Lenarčiču so literarni prijatelji za njegov 90. rojstni dan pripravili prav prijeten večer.


Nekje sem zasledila, da ne marate rojstnih dni. Pa sva se kljub temu srečala na enem, prav posebnem!
Ja, ata je dočakal lepo starost 90 let, kljub vojni, kljub življenju v včasih zelo onesnaženi dolini, socialističnih in kapitalističnih časih. Dobro se drži v glavi, zato mu tudi telo sledi. Mama ni imela te sreče. Zakaj je tako, pa je najbrž zapisano v zvezdah. Kakorkoli, literarni prijatelji so mu priredili zelo lepo srečanje.


Kako je biti - še posebno v najstniških letih - sin očeta, ki vse ve?
Res ima za svoja leta neverjetno dober spomin za vse tisto, kar ga zanima. To pomeni za vse, kar se dogaja v Trbovljah. V mojih najstniških letih pa je bilo drugače. Takrat sem vse vedel jaz.

So družinske vezi ostale močne?
Ata si vse življenje prizadeva, da drži žlahto skupaj in videti je, da mu je ratalo. Z bratom Markom sva nekajkrat na teden v Trbovljah.

Kaj vas razen družine še vleče v Zasavje? Imate tukaj dobre prijatelje še iz šolskih dni?
30 let me že ni v dolini, v teh letih smo se sošolci spremenili do nerazpoznavnosti in sem vsakih pet let na obletnici mature vedno znova presenečen, s kakšnimi ljudmi smo drgnili šolske klopi. Zanimivo, kako čas pospravi stvari v globok dolgotrajni spomin, ki potem zahteva veliko energije, da zopet pridejo v zavest.

Katere so bile vaše najljubše igre v otroštvu?
Kavbojci in indijanci ter lovljenje iz kota v kot na trboveljskem bazenu.
Imate skriti (priljubljeni) kotiček?
Kriška planina ob sončnem zahodu.

Kako bi opisali Zasavce?
Toliko časa me že ni v dolini, da najbrž nimam več pravice ocenjevati ljudi, ki jih ne poznam. 30 let nazaj so bili gotovo drugačni, manj globalizirani, bolj povezani, vzgojeni z rudarsko svobodomiselnostjo in pripadnostjo.
Verjetno se še spomnite prvega samostojnega poleta in občutkov, ki so vas takrat prevzeli?
Seveda, veliko treme in strahu, ko pa sem bil enkrat v zraku in sem pogledal dol na letališče, pa sem si mislil: »Kaj hudiča počnem tukaj gor?«

Ste takoj vedeli, da je to to? ☺
Čeprav me je bilo v otroštvu strah višine, sem se tega hitro znebil v hribih med plezanjem v previsnih stenah, potem v zraku z jadralnim padalom in zdaj z letali. Trema in strah pred normalnimi leti sta izginila, »rešpekt« pa ostaja, kar je dobro.

Zavidate pticam na svobodi?
Glede na to, da je svoboda zgolj občutek, ki se ga ne da izmeriti in primerjati, pravzaprav pticam ne zavidam, saj se počutim svobodnega od rojstva naprej, tako v zaničevanem socializmu kot tudi v težko pričakovanem in kot vidimo sedaj, nečloveškem kapitalizmu. Je pa zelo lepo opazovati planinske kavke, kako obvladajo gibanje v zraku. Toda če si ujetnik slabih misli in suženj lastnih želja, potem ti tudi letenje ne pomaga veliko.

Ko prebiram vašo biografijo, piše: pilot, biolog, fotograf … avanturist. S čim se pa preživljate?
S hobiji. Miki Muster je pred kratkim dejal, da je imel srečo, ker mu nikoli v življenju ni bilo potrebno delati. Z menoj je podobno, razen prvih 5 let zaposlitve na Zavodu za naravno dediščino v Celju. Če je to, kar počneš za preživetje, način življenja, temu težko rečeš služba. To bi moral biti cilj vsakogar, ne pa iskanje kakršnekoli zaposlitve, kjer postane delo zapor za 40 let. Ni čudno, da si ljudje potem že pri tridesetih želijo v pokoj. Skupaj s kolegom letalcem imava podjetje Aerovizija d.o.o. za raznovrstna snemanja iz zraka za potrebe načrtovanja, kartografije energetskih analiz, dokumentacije in monitoringa.

Glede na pestrost sem prepričana, da je veliko tistih, ki bi z veseljem sledili vašemu slogu življenja. Mogoče pa med njimi (predvsem piloti) že vidite naslednika?
Lepo je, kadar vsi najdemo svoj stil življenja, saj je kakovost, ki prinaša zadovoljstvo, v raznovrstnosti. Načinov, kako najti prostor pod soncem in svoj smisel, pa je toliko, kot je najbrž ljudi. Zato ni nobene potrebe po sledenju, kopiranju. Dovolj sem star, da mi je prekleto jasno, da so naša življenja splet usode, naključij in okoliščin, na katera imamo relativno malo vpliva, zato se mi zdi misel, da je moj način življenja boljši od drugih, precej nečimrna.

Kaj je sploh za vas prosti čas? Vas pomirjajo dobra družba, knjiga, glasba, film ali pa kar vaše delo ….?
Moje življenje je en sam prosti čas, razen pet let zaposlitve in enega leta obvezne vojaščine, ki pa se je pravzaprav prav tako izkazala za prosti čas. Težava je samo v tem, da nikoli ne morem na dopust, ker sem na dopustu vsak dan. Malo mi gredo sicer na živce prepotentni športniki, podjetniki in politiki, vendar ugasneš TV, radio, zapreš časopis, pa jih že ni več.

Obleteli ste ves svet, veliko ste videli in se srečali z mnogimi ljudmi. Vam občasno prija tudi samota?
Samota mi prija vedno, tudi med poletom sem bil večji del sam s seboj in sva se imela kar v redu. V množici se počutim kot del tako ali drugače zmanipulirane amorfne mase teles, ki je vodena od zunaj. Zato mi je slabo.

Kje vidite sebe čez 10 - 20 let?
Če bom še živ, upam, da bom tako pameten, da se mi ne bo potrebno ukvarjati s smislom življenja in bom lahko svoje želje krotil bolje kot zdaj. V tem primeru bosta najbrž izginila prostor in čas in vse skupaj bo eno samo veliko zadovoljstvo.

Še kakšno sporočilo za "najbolj pokvarjena živa bitja na svetu", (citat iz nekega intervjuja) …. 
Da je človek najbolj pokvarjeno bitje na planetu Zemlja, najbolj krvoločno in najbolj samodestruktivno, je dejstvo, zapisano v zgodovinskih knjigah in dnevnem časopisju. Ker dosedanji napredek bazira na teh »čudovitih« lastnostih, je naša prihodnost črna. Upanje prinašajo nove generacije, ki morajo za vedno pomesti z neznosno tekmovalnostjo in klanjem v službi kapitala.

Tako. Še veliko vprašanj se mi je porajalo po pogovoru. Pa vendar - Matevž z malo besed veliko pove.

Pripravila Stanislava Radunovič
Slike: Ivan Glavač in arhiv ML