Mateja Jecl

Mateja pravi zase, da je po trmi sodeč, tipična bikica. Njena radovednost ne pozna meja, zanima jo vse, prav vse. Zaradi prevelike angažiranosti ji stalno primanjkuje časa, zato jo še vedno čaka nedokončan študij prava, ki bo vsekakor prišel na vrsto. Glede na to, da so ji starši privzgojili spoštovanje do dela, je zgodaj postala finančno neodvisna. Najprej si je poiskala delo med šolskimi počitnicami in kasneje ob študiju.



Ko si bila še otrok, kaj si želela postati, ko odrasteš?
Kot vsi otroci sem si tudi jaz vsak teden želela biti nekaj drugega. :) Nekaj časa prodajalka, nato učiteljica pa knjižničarka, poklicna gasilka … V obdobju, ko sem želela postati knjižničarka, sva s sestro v vse knjige, ki smo jih imeli doma, dali listke z napisanimi podatki, da smo te knjige lahko izposojale. Tako kot je to bilo včasih, pred elektronsko izposojo. Še danes se v kateri od teh knjig, ki je od takrat ni nihče bral, najde kakšen listek. No, sestra se je na koncu dejansko odločila za študij bibliotekarstva. :) Želja, da bi bila poklicna gasilka pa je verjetno izhajala iz tega, da sem nadaljevala očetovo tradicijo in se že pri sedmih letih priključila prostovoljnim gasilcem. To so bili časi, ko so bila dekleta v gasilskih vrstah redka, mene pa je to toliko bolj spodbujalo. Od majhnih nog sem bila izjemno občutljiva, če mi je kdo rekel, da česa ne morem ali ne smem zgolj in samo zaradi dejstva, ker sem punca. Že pri sedmih letih sem čutila to razlikovanje in mu nasprotovala, z leti pa se je to še bolj okrepilo. No, ravno letos sem na občnem zboru gasilcev prejela priznanje. 20 let sem že prostovoljna gasilka, kam čas beži! Zdaj, kot odrasla, sem študentka prava, delam pa na številnih drugih področjih. Temu z eno besedo rečem življenje. :)

Z očetom na podelitvi priznanj.


Kot prava Zasavčanka - kje vidiš perspektive Zasavja?
Prvo kar Zasavje potrebuje, je sprememba miselnosti. Težke industrije je pri nas vse manj, zato nima več smisla govoriti o tem, kaj smo imeli in kako to rešiti. Iskati je treba nove in predvsem drugačne rešitve. Tu se spomnim na Einstenov rek: ''Blaznost je vedno znova in znova ponavljati isto stvar in pričakovati drugačne rezultate.'' Zasavje ima ogromno opuščenih industrijskih objektov, ki samevajo in propadajo. Dajmo te prostore mladim podjetnikom in ustvarjalcem, lokalnim organizacijam. Naj prostorom vrnejo življenje. Naj bo na ulicah Zasavja življenje. Povežimo se. V Trbovljah je Punkt odprl prvi prostor za sodelo. In prvi rezultati so že tu. Ljudje se družijo, povezujejo, nastajajo že prve ideje in aktivnosti. Spodbujajmo nastanek socialnih podjetij, zadrug, visokotehnoloških podjetij, za katera imamo v Zasavju znanja več kot dovolj … Možnosti je nešteto! In vse se da, če sta le volja in posluh. Čas težke industrije in planske energetike je minil, poiskati je treba nove usmeritve. Preveč se zanašamo na razne subvencije, kot da brez njih ne znamo ničesar več narediti. Predvsem pa, naj denar, namenjen za razvoj naše regije dejansko pride v našo regijo, brez posrednikov raznih (privatnih) razvojnih centrov. Tu je zame največji problem razvoja naše regije, da denar za regijo pristane v privatnih žepih. Zasavčani se moramo povezati in se prenehati deliti na Hrastnik, Trbovlje in Zagorje. Vsi smo na istem, pomagati si moramo in nastopiti skupaj.

V okviru Mladinskega centra Hrastnik si aktivna na številnih področjih …
Kot prostovoljka z Mladinskim centrom Hrastnik (MCH) sodelujem že od samega začetka, oziroma sem pomagala tudi pri njegovem zagonu. V teh letih nam je uspelo marsikaj, še vedno pa je veliko dela pred nami. Za vsako stvar je potreben čas. V Hrastniku imamo še eno specifično težavo – razen osnovne drugih šol pri nas ni, mladi torej odhajajo v sosednje kraje in tam se tudi vključujejo v različne dejavnosti. Težko je priti do njih.
V centru pripravljam in vodim različne projekte, dogodke in aktivnosti. In ker sem tip človeka, ki mu bolj ustreza projektno delo, kot sedenje v pisarni, mi takšen način dela zelo ustreza. V centru delamo raznolike projekte, od jezikovnih tečajev do raznovrstnih delavnic in predavanj, koncertov in počitniških delavnic za otroke. Decembra smo pripravili že drugi Zasavski božični sejem s kar tridesetimi lokalnimi in tujimi ponudniki. V novembru se nam je pridružil tudi prvi EVS prostovoljec iz Španije. Idej in projektov nikoli ne zmanjka.

Dobrodelnost in Funšterc.

Dobrodelnost in Funšterc.

Dobrodelnost in Funšterc.

Si tudi predsednica društva Rast …
Res je, letos minevajo štiri leta od ustanovitve društva. In to je ena od zgodb, na katero sem najbolj ponosna. Torej na dejstvo, da smo se pred štirimi leti našli mladi in ugotovili, da imamo skupno željo izboljšati okolje, v katerem živimo. V samo štirih letih smo ogromno naredili. Nekaj mesecev po ustanovitvi društva smo pripravili prvi Funšterc – festival zasavske kulinarike, ki je že prvo leto naletel na odziv, ki si ga niti v sanjah nismo predstavljali. Letos Funšterc praznuje že 5. obletnico, v tem času pa je postal največja turistična in kulinarična prireditev v Zasavju.
Vsako leto organiziramo dobrodelne dogodke, javne tribune o temah, ki so za Zasavje pomembne, in številne manjše dogodke. Predvsem sem ponosna na dejstvo, da smo v Zasavju našli sorodne organizacije, s katerimi aktivno sodelujemo, kar se mi zdi zelo pomembno, največja moč je namreč v sodelovanju. In s skupnimi močmi smo lani poleti pripravili Domfrco, večdnevni zasavski festival različnih dogodkov in koncertov. Združili smo celotno Zasavje. Nevladniki smo uspeli narediti tisto, kar ne uspe našim županom, dokazali smo, da se da. Zasavje se mora povezati, le tako bomo preživeli.
Trenutno pa smo vsi najbolj ponosni na bukvarno. Prisluhnili smo namreč lokalnemu okolju in ugotovili, da se vedno znova ponavlja ''očitek'' – da se vse, kar se pri nas dogaja, dogaja v Hrastniku, le redke stvari pa se odvijajo tudi na Dolu. In smo šli v akcijo. V središču Dola smo našli prazen prostor, ki je že leta sameval in propadal, dogovorili smo se za najem in pred kratkim začeli obnovo. Obnove smo se lotili kar sami, večino materiala pa nam je uspelo pridobiti od lokalnih podjetij, za kar smo jim iskreno hvaležni. Te dni bo obnova dokončana, in v nekoč zapuščenem in propadajočem objektu bo kmalu zaživela bukvarna Zmajeva luknja. V bukvarni bo knjige mogoče izmenjati ali zamenjati za simboličen prostovoljni prispevek, lahko se bo posedelo in ob skodelici čaja prebiralo … A ta prostor bo mnogo več kot le bukvarna. Bo tudi prostor druženja, znanja, izobraževanja in kulture za vse generacije.Ponujali bomo bogat in kakovosten program, od bralnega krožka, do potopisnih predavanj, pogovornih večerov, družabnih dogodkov, jezikovnih tečajev, ustvarjalnih delavnic … Celotna ideja pa je zastavljena neprofitno, bolj gre za razvoj in rast skupnosti. Komaj že čakamo, da odpremo vrata.

Ekipa bukvarne Zmajeva luknja.


V načrtih društva Rast, je tudi obnova Vile de Seppi, ki je biser, ki bi moral znova zasijati. Misliš, da pri odgovornih obstaja interes za to?
Javna tribuna o Vili de Seppi je bila ena prvih tribun, ki smo jih pripravili. Naše in moje osebno mnenje je, da je to, kar se je z vilo zgodilo, naravnost žalostno, če ne še kaj drugega. A to ni težava le Hrastnika, to je težava celotnega Zasavja in Slovenije. V Sloveniji je ogromno praznih prostorov, ki žalostno propadajo, namesto da bi jih dali na koriščenje raznim društvom, posameznikom in ustvarjalcem, ki bi te prostore tudi ohranili. Premalo nam je znan pojem začasne rabe prostora. Pred nekaj meseci se je začel prekrasen projekt – Povezovanje idej in praznih prostorov (PIIP), ki se ukvarja prav s to problematiko. Eden od vodilnih partnerjev projekta je tudi Punkt, preko katerega tudi sama sodelujem. PIIP poudarja ravno to problematiko – na eni strani imamo prazne in propadajoče prostore, na drugi strani pa ustvarjalce, ki bi prostor potrebovali, a si ne morejo privoščiti nerazumnih tržnih najemnin. PIIP deluje na dveh ravneh. Na enem je vzpostavil platformo, kjer se lahko najdejo ponudniki praznih prostorov in iskalci prostorov, na drugi pa popisuje vse zapuščene prostore. Žal, pri odgovornih pravega interesa za to problematiko še vedno ni. In enako je pri naši prekrasni vili, ki vsak dan bolj propada. Z vsakim dnem, ki mine, jo bo težje rešiti. Nihče pa se ne zaveda njene vrednosti. Žal živimo v času, ko prevladuje miselnost, da je vse staro najbolje porušiti in na hitro zgraditi nekaj novega. Na javni tribuni smo predstavili tudi kar nekaj rešitev za vilo, na pomoč nam je priskočila tudi arhitekta, ki je podala svoje rešitve. Pa se v teh letih ni še nič premaknilo. In se tudi ne bo. L

Nisem naštela vseh tvojih aktivnosti. Kje si po tvojem mišljenju najbolj aktivna, pa tudi najbolj uspešna?
Težko je reči, saj vse, s čim se ukvarjam, skušam narediti kar se da dobro in takrat sem pri tistem tudi najbolj aktivna. In ker vedno delam nove stvari, ker ne znam biti na mestu in vedno iščem nekaj novega, oziroma me to najde kar samo :), bi težko karkoli izpostavila. Mogoče je težava tudi v tem, da mi ni toliko pomembno, kje sem uspešna, temveč to, kje nisem, oziroma, kje bi lahko naredila še več, kje nisem naredila dovolj. Ko sem se odločila za študij prava se zanj nisem odločila, ker bi si želela dobro plačane odvetniške službe. Pravo sem izbrala, ker sem upala, da je to znanje, s katerim lahko pomagam ljudem, ki so jim kršene pravice. Moje sanje so vedno bile, da bi delala v kakšni nevladni organizaciji, ki nudi brezplačno pravno pomoč. Da bi pomagala emigrantskim delavcem, azilantom in drugim. In zdi se mi, da bi na področju boja za človekove pravice lahko storila še mnogo več, kot sem do sedaj. Prav tako za zaščito živali. Koliko le morem, oziroma mi dopušča čas, poskušam pomagati tudi na tem področju. Sodelujem na primer na dobrodelnih dražbah za živali, prav v teh dneh pa sem kot prostovoljka že drugo leto zapored pomagala prenašati žabice čez cesto … A to ni dovolj, področje zaščite živali je tako neurejeno, da je prostora za aktivnosti več kot dovolj. Vprašajte me isto čez 50 let, ko bom naredila že kaj več tistega, kar res šteje. :)

Prenašanje žabic čez cesto.


Si tudi prava vegetarijanka?
Res je! Vegetarijanka sem že od malih nog, torej še preden je to postalo moderno :). V zvezi s tem obstajajo tri vprašanja, ki mi jih kar naprej zastavljajo in jih res ne maram: kdaj si postala vegetarijanka, zakaj si postala vegetarijanka (ko sem staršem povedala, da ne bom več jedla mesa, nista bila presenečena – že kot otrok nisem nikoli jedla mesa, tisto nekaj malega, kolikor sem ga morala, drugače mi pa sploh ni odgovarjalo in zato sem ga v celoti opustila; danes pa ga že tudi zaradi svojega svetovnega nazora ne bi mogla jesti) in pa, kaj pa sploh ješ (možnosti je nešteto, ni nam treba jesti le trave :)).

Veliko se govori o novem zakonu o družini in referendumu. Kakšno je tvoje stališče?
Kot prvo ne morem verjeti, da je to tema, o kateri moramo v 21. stoletju sploh še govoriti. Da je to stvar razprave. Človekove pravice so zame na najvišjem mestu. In žalostno je, da ob napredku, ki ga je naša družba doživela, še vedno diskriminiramo ljudi glede na njihovo spolno usmerjenost, spol, barvo kože, vero … Ne moti me to, da imajo ljudje drugačno mnenje. Moti me raven komunikacije, ki jo določene strani uporabljajo ob takšnih dogodkih. Moti me zavajanje ljudi. Ko nasprotniki sprejetega zakona namesto argumentov igrajo na čustva ljudi. Ko si dobesedno izmišljujejo stvari. Ko uporabljajo iste metode propagande kot nacistična Nemčija. Moti me vmešavanje Cerkve. Moti me, da ljudje sploh ne vedo, za kaj gre. Še vedno se spomnim, ko so se leta 2012 zbirali podpisi proti Družinskemu zakoniku in je bila ena od nasprotnic tudi Elda Viler. Ko so jo novinarji vprašali, zakaj je proti in ali je sploh prebrala zakonik, je odgovorila, da Družinskega zakonika sicer ni prebrala, da pa je marsikaj slišala. Ljudje torej sploh ne vedo, za kaj gre, pa so proti? Moti me, da so posamezniki še vedno proti nečemu zgolj zato, ker tega ne poznajo. Predvsem pa me moti, ne moti, jezi, da se govori, da jih skrbi za otroke. Da jih bodo otroci napadali, ker bodo prihajali iz istospolnih družin. Seveda se bodo, če bodo razni Primci doma ob mizi govorili svojim otrokom o tem, kako to ni normalno, oziroma če bodo otroci ujeli kanček njihove kampanje. Oni, ki jih tako skrbi za dobrobit teh otrok, prav oni so tisti, ki širijo nestrpnost in prav zaradi njih ti otroci trpijo. Oni so zadnji, ki jih skrbi za dobrobit otrok. Starši so tisti, ki svojim otrokom priučijo vrednote in ta množica ljudi, ki daje svoje podpise za razpis referenduma, jim bo predala čisto napačne vrednote. Ta začarani krog se ne bo nikoli končal, vedno se bodo našle nove žrtve. To pa zato, ker mislijo, da je tako prav. Predvsem pa me boli, ko pomislim, koliko je fantov in deklet, ki ravno v tem trenutku odraščajo in čutijo, da so ''drugačni'' od ostalih in ko poslušajo nasprotnike zakonika, kako je to narobe, in so vse, samo ljudje ne. Ali kdo pomisli na njih? In priznam, vse to se me dotakne in me boli. Ne morem si pomagati, takšna sem. Vedno sem bila borka za človekove pravice in vem, da bom to do konca življenja. Martin Luther King je nekoč dejal, da se na koncu ne bomo spominjali besed nasprotnikov, temveč tišine naših prijateljev. V življenju se je treba boriti za tiste, ki tega ne morejo sami. Ker, če ponovno parafraziram besede Kinga, se naša življenja končajo takrat, ko ostanemo tiho pri pomembnih stvareh. Iskreno upam, da vsaj enkrat zmaga zdrava pamet in, da istospolni pari dobijo pravice, ki jim pripadajo. Torej ne pravice, ki bi jim jih kdorkoli dobrodušno podaril, ampak pravice, ki jim pripadajo. To je ta razlika.

Dobro poznaš mlade iz naših krajev. Kako jih zadržati v Zasavju?
Zdi se mi, da je danes kar moderno reči, saj pri nas tako nič ni in, da se je najbolje izseliti drugam, še najprej v tujino. Če tega ne rečeš, s teboj nekaj ni v redu. Da, res je, pogoji so slabi, a če ne bomo sami ničesar naredili, bo še naprej tako. Mladi bomo ostali, če bo tu življenje in bomo vpeti v lokalno okolje. Apatičnost mladih je velik problem. Potem pa so tu še stvari, za katere bi morali poskrbeti drugi, tisti, ki so za to odgovorni. Omogočiti mladim pogoje za razvoj, o tem sem pisala že zgoraj. Dati mladim prazne prostore za njihove dejavnosti, iz praznih prostorov narediti stanovanjske skupnosti za mlade, predvsem pa delati v smeri ugodnih pogojev za razvoj delovnih mest.

Znanje tujih jezikov ni pomembno le zaradi potepanja in potovanja. Spada že v splošno izobrazbo. Katere jezike obvladaš?
Eden od razlogov, zakaj rada potujem, je tudi jezik. Spoznavanje in učenje novih jezikov na potovanjih je najboljši način učenja. Žal pa nisem tip človeka, ki bi zdržal na trideseturnih tečajih v učilnici. Jezik, ki ga res obvladam, je angleščina, saj sem bila v gimnaziji članica Debatnega kluba Logos in debatirali smo v angleščini. Bili smo večkratni državni prvaki, tako skupinsko kot posamezni govorci. Uspehe smo dosegali tudi zunaj državnih meja. Sama sem že v drugem letniku kot članica slovenske reprezentance, odšla na svetovno debatno prvenstvo v Peru, kjer smo debatirali v angleščini in tudi proti državam, kjer je angleščina njihov materni jezik. Debatiranje v angleškem jeziku in udeležba na vseh teh tekmovanjih širom sveta je bila zame najboljša možna šola. Ker mi je bila angleščina vedno zelo blizu, je bilo to na škodo drugih jezikov in razen nemščine, ki sem jo imela v gimnaziji, se z dobrim znanjem drugih ne morem pohvaliti.

Imaš občutek, da tvoje zasebno življenje trpi zaradi tvoje angažiranosti?
Včasih mi mami očita, da me ni nič doma. :) Ali pa sestra, da premalokrat pridem na obisk. :) Imam to srečo, da imam fanta, ki ne samo, da to razume, ampak je isti kot jaz. V bistvu sva se tako tudi spoznala, preko skupnih projektov, ko smo se zasavski nevladniki povezali za en skupni projekt. In ker oba svoj prosti čas preživljava na takšen način in smo vedno eni in isti prostovoljci in organizacije pri vseh projektih, je to v bistvu najin skupni čas. Poleg tega naju zanimajo iste stvari, tako da medtem ko delava en projekt, že razmišljava o drugem. Ampak takšna sva, nobeden od naju ne zdrži pet minut pri miru. Glede na to, da nisva od tistih, ki doma ležijo in gledajo v zrak, moje oziroma najino privatno življenje niti malo ne trpi. Predvsem pa cenim to, da podpira vse moje ''boje''. In posledično tudi razume, če kdaj nimam časa oziroma, da se nekaj dni zaradi obilja obveznosti ne vidiva. Seveda je to razumevanje obojestransko.

Priljubljena knjiga, glasba …
Vedno težko odgovorim na vprašanje, kaj mi je najljubše. :) Poleg številnih dobrih knjig, ki sem jih v življenju že prebrala, je težko izpostaviti le eno. A vendar, če že moram, ena mojih najljubših knjig, ki jo vedno znova in znova prebiram, je Živalska farma Georga Orwella. To je zame ena najboljših knjig, saj je ne glede na čas in politični sistem vedno aktualna. Pa Zločin in kazen od Dostojevskega, potem Veliki Gatsby … Pred časom sem odkrila Marušo Krese, njeno prozo in poezijo in se zaljubila v njen slog pisanja. Oh, pa še bi lahko naštevala. :) Kar se glasbe tiče poslušam več zvrsti, najbližje pa je mi (punk) rock. Med skupinami bi izpostavila The Killers in Pearl Jam. Dva najboljša koncerta, na katerih sem bila in, ki sta povezana s posebnimi spomini, sta prav koncerta teh dveh skupin. Rada grem tudi na koncerte lokalnih bendov, saj je takšne stvari treba podpirati.

Najljubši kotiček Zasavja?
Kar se hribov tiče - Kal. Celo Zasavje je lepo, sploh hribi, a na Kalu je nekaj, kar mu da posebno privlačnost. Ne znam opisati. Kar se pa prostorov tiče, sta dva najljubša kotička – eden je naša Zmajeva luknja na Dolu, drugi pa coworking prostor Punkta v Trbovljah. Dva nekoč opuščena prostora, danes pa neverjetno topla in življenja polna prostora. In v teh dveh prostorih se počutim doma.

Prosti čas, kje in kako ga preživljaš?
Svoj prosti čas rada preživim s svojo družino, prijatelji in seveda s fantom. Če nimava veliko časa, potem greva na koncert, razstavo, si ogledava film v Kinodvoru, ali obiščeva kakšen dogodek. Redke proste vikende izkoristiva za odkrivanje Slovenije. Vedno greva na kakšen drug konec, saj sva oba prišla do istega spoznanja, in sicer, da bolj poznava tujino kot Slovenijo. To skušava spremeniti in vedno znova sva navdušena nad skritimi kotički Slovenije in njeno lepoto. Če imava več časa in so tudi finance, pa rada za več dni kam odpotujeva. Potovanja so tista, ki jih imam najrajši in če bi imela denar, bi ves čas potovala. Zdi se mi, da je ni šole, ki bi te naučila toliko, kot te naučijo potovanja.
Sem tudi članica društva Speed (igram speedminton).

Prosti čas: midva šport, potovanja …

Prosti čas: midva šport, potovanja …

Prosti čas: midva šport, potovanja …

Prosti čas: midva šport, potovanja …

Predvidoma, kje bo Mateja čet leto ali več in kaj bo počela J
Življenje je tako nepredvidljivo, da je težko karkoli reči že za samo eno leto naprej. Verjetno še vedno tu, v Zasavju, kjer sem doma in verjetno še vedno enako aktivna. Ali pa ne. Kdo bi vedel, kaj bo življenje prineslo! Želja je veliko. Koliko se jih bo uresničilo, bomo še videli.

Se vam ne zdi, da bi potrebovali več takšnih ljudi kot je Mateja? Potem bi tudi perspektiva Zasavja bila bolj rožnata.
Pripravila Stanislava Radunovič
Fotografije arhiv MJ