Mateja Grošelj 

Najino druženje se je začelo v hrastniški vašhavi, ko sva se pripravljali, da se spustiva s skupino novinarjev med stavkajoče rudarje. Mateja je univ. dipl. novinarka, dobitnica nagrade Evropske komisije za prispevke o temah s področja zdravstva in pravic bolnikov leta 2011. Ko sva se spoznali je še pisala za Večer, potem pa jo je življenje prisililo, da obrne novi list. Radovedni in inovativni, kot je, idej nikoli ne zmanjka. In uspelo ji bo!

Kdaj je Mateja Grošelj postala Mateja Tea Grošelj?
»Hm, kot malo punčko so me klicali Tea, Tejca, Tejka, Tejči in kar je še drugih izpeljank, v šoli so me 'poodraslili' v tisto, kar je že ves čas pisalo na papirju. Prelomnice v življenju se nam zgodijo ali zanje poskrbimo sami; kakorkoli, ko sem pred dvema letoma obrnila nov list v poklicni karieri, sem to priložnost izrabila v – kot bi rekli novodobni ustvarjalci šovbiznisa – popolno preobrazbo. Novinarka Mateja sem in bom, jasno, vedno po izobrazbi, Tea pa sem v novem poslu, ki ga opravljam kot zasebna družabnica starejšim. Za nov začetek nikoli ni prepozno, sem si dejala natanko pred dvema letoma.«
Kaj vse zanimivega pa se je Mateji dogajalo do tega novega začetka?
»Uf, marsikaj. To, da mala mulka iz Gabrskega v Trbovljah doma nikoli ni imela obstanka in se je vedno potepala po vasi, koder jo je ata lovil s šibo za hrbtom, mi je ostalo v krvi. Izbrala sem si razgiban, terenski poklic, novinarstvo. V njem pa sem našla še en svoj obraz: kot sodniki na ustavo sem jaz prisegla na človekove vrednote, na etični kodeks. V času bombastičnega, tendencioznega, senzacionalističnega, tako rumenega, da že krepko zaudarja -novinarstva se stara garda novinarjev težko znajde, pa vendar. Uspelo mi je, na kar sem v poklicni karieri doslej najbolj ponosna, dobiti najbolj prestižno novinarsko nagrado v Evropski uniji; vrata do nje sem si odprla z verodostojnim in preverjenim pisanjem. Sem pač devica po horoskopu, dosledna, včasih kar pretirano podobna pedantnemu gospodu Monku iz TV nanizanke.«
Je to slabo?
»Ni, le več časa vzame. V medijih – kot povsod drugod - pa je čas denar. Konkurenca je huda, pravila igre vse trša, lastniki neizprosni, pritiski in stres že po naravi poklica nepopisni, zaradi zahtev sodobnih tehnologij in njihovih uporabnikov še hujši. Kolegi nismo več kolegi, temveč rivali, uredniki niso več del novinarskega tima, ampak podaljšane roke kapitala oziroma šefi, bralci, gledalci, poslušalci pa zmedeni, katere 'resnice' so resnične in katere ne. Žal mi je nekdanje veličine novinarske profesije, smili se mi javnost, na sto tisoče načinov zavedena in pitana z neumnostmi, tolaži pa me misel na moč svetlih izjem v vrstah mladih kolegov; v Zasavju, s ponosom rečem, jih poznam par.«
Imaš rada Zasavje?
»Kje vse sem že potovala, celo hčeri sva z možem vzgojila v kozmopolitanskem duhu, zaradi česar sva zdaj dedi in babika na daljavo, vendar sem še vedno tu, v teh 'zabačenih zasavskih krajih'! Preprosto, tu so ljudje, s katerimi se rada družim, in to šteje!«
Počneš kaj, česar drugi ljudje ne?
»Ne, nisem supermenka, res pa se otepam stereotipov in se požvižgam na to, kaj bodo drugi rekli. V drznostih ne pretiravam, brez sprememb pa tudi ne morem; že od frizerja ne pridem dvakrat zapored enaka. Všeč mi je razgibanost, klišeji me utrujajo, iščem tisto, česar drugi nimajo. Celo orhideje, lepe in nič krive, niso 'moje' rože, ker so prav v vsakem stanovanju…«
Katero življenjsko pravilo ti je najljubše?
»Ne glej v preteklost, to je izguba energije, ravnaj se za prihodnost. To je prvo, ki mi pade na pamet, in zaradi katerega o že preživetem kosu svojega življenju nerada izgubljam besede. Človek, za katerega trdim, da je najbolj trpežna na svetu, v življenju doživi vse mogoče. Tako z leti - pardon, z izkušnjami - osvoji in posvoji vse več resnic, ki so jih sicer izrekli bolj ali manj znani ljudje, in nato v določeni situaciji ugotovi, da so na kožo pisana tudi njemu. Zelo trdno sem se na primer oprijela rekla, da je v vsaki slabi stvari vedno tudi nekaj dobrega. S takim prepričanjem v glavi postanejo vsakdanje težave nepomembne, pa tudi tiste velike, kot je recimo izguba službe, so manj stresne. Tudi jezi sem pristrigla peruti; pravijo, da je to najbolj nezdravo čustvo, zato skušam zoprnije vseh sort vreči preko rame in iti naprej brez slabe volje. Vse bolj pa prisegam na še en nasvet, na Gandijevo izročilo, da naj vsak dan preživimo tako, kot da je ta dan naš poslednji dan. Že moja stara mama, ki je bila stara sto let, ko je umrla, je rekla: 'Zvečer se zahvali Bogu za še en preživet dan, zjutraj pa ga prosi, da bi dočakal še en večer.' To je tudi moto, ki ga zagovarjam v svoji novi dejavnosti.«
Ta pa je?
»V parih besedah: družabništvo, spremstvo, osebna asistenca starejšim ljudem. V starostni skupini 60+ so raznoliki ljudje, od najbolj nebogljenih, za katere (po)skrbijo institucije ter prostovoljci, do tistih, ki so celo v častitljivi starosti osemdesetih ali devetdesetih let bolj gibčni in bistroumni kot jaz. Te strice in tete imenujem 'carji' in 'carice'; nenazadnje, ko srečaš izjemno vitalnega dedka ali babico, ti tak vzklik kar izleti iz ust. Moja želja je, da bi bilo vitalnih in zadovoljnih starostnikov čim več.«

Ampak star človek je iztrošen, največkrat bolan, ima tisoč in eno težavo.
»Drži, zdravih starostnikov je malo, takšnega, ki ga nič ne 'matra', pa sploh ni. Ravno v tem je moja naloga oziroma poslanstvo, ki sem si ga zadala. Filozofija, ki jo zagovarjam, pravi, da je treba v telo in razum vlagati že od mladosti naprej; to naj bo sicer sporočilo mladim, mi, ki smo ta vlak že zamudili, pa se moramo naučiti iztržiti največ iz tega, kar še imamo. Posameznike, javnost, družbo zdaj skušam prepričati, da se je treba življenja veseliti, ga živeti in uživati vsem tegobam navkljub. Če se ima človek česa veseliti, to krepi tudi veselje do življenja, sem prebrala pred kratkim. Nič-koliko je življenjskih zgodb, ki pričajo o pozitivizmu, pogumu, o neverjetnih podvigih posameznikov, ki so smrtno bolni, imajo raka, nečloveške bolečine, so invalidni, pa premikajo meje možnega. V en glas jih vsi občudujemo! Ko pa smo sami na tem, da nekaj storimo zase, čeravno nič hudičevo težkega in napornega, pa pokleknemo in najdemo milijon izgovorov, samo da še naprej pasemo svoje lagodje in lenobo. Vendar s tem ne naredimo nič koristnega ne za svojo kondicijo ne za svojo dušo, nič za boljšo fizično in umsko vitalnost nič za bolj kakovostno starost, za daljše življenje.«
Na stara leta veliko ljudi najde samega sebe v veri.
»Tako je bilo v časih in je še danes. Starostniki, ki že dolgo niso vpeti v dnevno delovno rutino, otroci pa so jim že davno odleteli iz gnezda, sčasoma izgubijo še partnerje in prijatelje oziroma vrstnike, vse bolj potrebujejo nekoga, ki jih posluša. Če je to Bog, prav, pomembno je, da v nekom najdejo oporo. Potomci imajo namreč svoje življenje, zato zelo pogosto prihaja do neizpolnjenih pričakovanj. Starostnik tarna, da je vedno sam. Poznamo to. Del te populacije 'rešuje' družba z najrazličnejšimi oblikami pomoči, del populacije pa do teh vrst pomoči ali ni upravičen ali jo odklanja ali pa misli, da je še ne potrebuje. In o tej množici ljudi govorim, da so osamljeni, o vitalnih starostnikih, ki so še tako zelo samostojni, da pomoči ne potrebujejo, potrebujejo pa družbo.«
Družbo družabnice, spremljevalke?
»Ogromno ljudi 60+ obtiči doma, zaprtih med štiri stene. Sodeč po ugotovitvah neke raziskave, ki me je zares osupnila, se ljudje te starostne skupine zunaj zadržujejo povprečno samo še eno uro na dan: ko gredo v trgovino, na pokopališče, v cerkev ali k zdravniku. 23 ur dnevno preždijo doma. Zakaj ne gredo med ljudi? Zaradi različnih razlogov; si ne upajo, ne želijo, ne smejo, se ne znajdejo več, se bojijo… . Poudarjam, to so relativno zdravi ljudje, brez mobilne ali umske oviranosti. Da za določen čas najameš družabnico-spremljevalko je na Nizozemskem zelo razširjena in že davno uveljavljena storitev, pri nas pa samoplačništva na področju sociale še nismo 'vzeli'.«
Imamo pa samoplačništvo v zdravstvu.
»Spomnimo se, na začetku je bil upor enak; zato, ker je treba seči v svoj žep. Zdaj pa gremo k specialistu na pregled in za eno uro plačamo, recimo, 80 evrov. Nič nenavadnega. Da bi plačali za družabnico, ki nas bo spremljala v zdravilišče, pa ni vredno. Najprej, te možnosti doslej ni bilo, kot drugo, nismo še privzeli, da je strošek družabništva investicija v lastno zdravje. Vedno je tako, če želiš nekaj dobiti, moraš prej kaj dati. Poglejmo: dolgo, zdravo in kakovostno živijo ljudje, ki se trudijo, so aktivni, ki zjutraj vstanejo s ciljem. Ni zgolj »moda« hoditi na jogo, se učiti jezikov, računalništva, se udeleževati izletov raznih društev, družiti se… to je potreba socializiranega človek. Tudi ni zapleteno razumeti: užitki nas krepijo in bolj krepostni ko smo, več moči imamo, da spet uživamo. Krogotok, ki nas vodi v življenjska načela carjev in caric, je sklenjen.«
Ampak marsikaj naštetega stane.
»Kot je stereotip, da so vsi stari ljudje bolni in ne morejo uživati, je stereotip tudi miselnost, da je dano uživati samo tistim, ki imajo veliko denarja. Ozrimo se okoli sebe, vsak bo našel poznanega, ki je bolan, a poln življenja, in revnega, ki 'se ima fajn'. Neka gospa, ki živi v domu za ostarele, namesto dveh kavic na dan spije samo še eno. Po en evro daje v šparovček in gre vsako leto – za prihranjenih 365 evrov - v terme. Denar v tej zgodbi – in v moji filozofiji - ni car, denar je stvar posameznikovih prioritet!«
Zakaj pa potem zasebno družabništvo pri nas še ni razvito, če ima toliko pozitivnih vidikov?
»Vsaka inovacija potrebuje primerne pogoje za nastanek in nadaljnji razvoj. Koncept samoplačniškega družabništva sem postavila, zdaj z njim seznanjam različna okolja. Odzivi so pohvalni, koliko časa bo potrebnega, da storitev postane družbeno priznana in zares iskana, pa bomo videli. Vsekakor so nekatere aplikacije že prodrle do uporabnikov.«
Na primer?
»Spoznala sem gospo iz naših koncev, ki ne vozi več, v toplice jo je pripeljal sin, tam pa se je pet dni dolgočasila čisto sama. 'Nikoli več, raje sem doma,' mi je dejala. Če se človek v takem položaju odloči za uporabo ponujene storitve, za spremstvo in družabništvo v zdravilišču, zgrabi bika za roge, kot se reče. Druga, po moje zelo aktualna oblika družabništva s precejšnjo mero uporabnosti, ki ji prav tako napovedujem veliko povpraševanje, pa je usmerjena k mladim družinam. Te imajo svoje življenje, babice in dedki pa kljub temu sleherni dan, še posebej pa ob koncu tedna pričakujejo, da jih 'ta mladi' obiščejo, jih peljejo na kosilo, na izlet…. Alternativa je najem družabnice, ki to 'obveznost' postori namesto njih, zadovoljni pa so vsi. V zadnjem času ugotavljam, da je tak aranžma lahko izvirno darilo, saj si vedno belimo glavo, kaj neki kupiti nekomu, ki je prekoračil 60+.«
Je družabnica-spremljevalka potemtakem poklic prihodnosti?
»Marija Šelek, novinarka revije Zarja, ga je tako poimenovala, ko je prva javno predstavljala mojo novo dejavnost. Vsekakor, ob poplavi drugih novodobnih poklicev je to poklic prihodnosti na področju sociale. Včasih ni bilo poštarjev, zdaj so poleg pošte številna druga podjetja, ki se ukvarjajo z razvozom blaga. Včasih so hodili peš, nato so prišli kočijaži, za njimi taksisti. Ni bilo vrtcev, zdaj imamo še zasebne, ni bilo javnega zdravstva, zdaj je tudi privatno. Ponudba vedno in povsod sledi povpraševanju; več ko je starostnikov, več bo potrebnih ljudi, ki se bomo, na različne načine, ukvarjali z njimi. Rada se družim s starejšimi ljudmi, že kot otrok sem imela sto let staro babico, deset let starejšega brata, bratrance in sestrične, ki so bili stari kot moja starša, stare sosede. Rada pomagam, vsakič, kadar komu ustrežem, me napolni notranje zadovoljstvo. Po novinarski plati pa sem se skozi desetletja izpilila v veščini poslušanja; trdim, da je ne govoriti, temveč poslušati talent, ki ni dan vsakomur. Zato tudi poklic družabnice-spremljevalke ni in nikoli ne bo za vsakogar.«
Je kakšna knjiga, ki nam jo še posebej priporočaš v poletno-jesensko branje?
»Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in četrt. Brez dvoma je to knjiga, ki je tako zelo resnična, da 'dol padeš', in tako prikupno duhovita in zabavna, da se 'stežka pobereš'. Križi in težave ter življenjske resnice starca iz prve roke.«
Ponujaš kakšno misel za konec?
»Izposojeno kar pri Groenu? Sleherno življenje se enkrat konča, kako bomo živeli do tega konca, pa se vsak sam odloči.«

Pripravila Stanislava Radunovič
Fotografije Mateja Jordović Potočnik in arhiv MG