Marija Seničar

Tudi Zasavje se ponaša z lepoto. Le kako ne bi, ko pa je naša predstavnica z Dola, Marija Seničar postala druga spremljevalka Miss Slovenije 2018. Med izborom, ki je potekal v Trbovljah, je na odru blestela v različnih oblačilih, vendar, kar se barve tiče, njeni mladosti najbolj pristaja rdeča. Ko boste prebrali najin pogovor, boste ugotovili, da lepota še zdaleč ni vse, s čim se lahko pohvali.


Leto 2018, še posebno mesec september, je zaznamovalo kar nekaj za vas pomembnih življenjskih dogodkov, seveda mislim na izbor za miss. Kakšno pa je bilo vaše življenje pred tem?
Živela sem popolnoma normalno študentsko življenje, hodila na predavanja v službo, sodelovala na projektih, si vzela čas za prijatelje, veliko sem potovala. Na kratko uživala sem svojo mladost, kar še vedno počnem.

Kako je prišlo do tega, da ste se prijavili na razpis za Miss Slovenije, kaj je pretehtalo?
Za sodelovanje pri projektu sem se odločila, ker mi je všeč koncept, kjer podpiramo našo čudovito Slovenijo in slovenske izdelke, slovensko glasbo, kulturo, tradicijo, vse, kar nam ponuja naša dežela. Odločila sem se tudi zato, ker je celoten projekt ena prelepa zgodba, ki sodelujočim ogromno da in kjer lahko veliko naredimo na svoji samopodobi in oblikovanju ciljev, če se samo malo potrudimo in prisluhnemo vsem tem krasnim ljudem, ki vlagajo veliko truda, da bi s to življenjsko izkušnjo maksimalno pridobile. Želela sem Sloveniji predstaviti svoje življenjske cilje in jih skupaj z ekipo Miss Slovenije, tudi uresničiti. Rada bi, da se vsi skupaj zavemo, da sta umiranje in smrt del življenja, ki mu nihče od nas ne more pobegniti. Čeprav sta obe temi še vedno tabu, se o tem moramo pogovarjati. To, kako omogočiti dostojno umiranje, nam, našim svojcem, prijateljem se tiče vseh nas. Potrebno pa je na tem področju oz. področju paliative storiti še marsikaj. Verjetno takšno razmišljanje niste pričakovali od druge spremljevalke Miss Slovenije, ki ima še celo življenje pred seboj, ampak moramo se zavedati svoje minljivosti in ne samo misliti kako kakovostno, dostojno in polno življenje imamo, ampak tudi kako bomo imeli dostojen in prijazen zadnji del življenje, ki pride čeprav ne vemo kdaj in kako.

Vas je družina podprla? Kdo se je poleg vas najbolj veselil vašega uspeha?
Družina me je podpirala in mi stala ob strani, za kar sem jim zelo hvaležna. Zagotovo se je najbolj veselila mojega uspeha, Sanja, moja dvojčica. Podpirali so me tudi vsi sorodniki, prijatelji, znanci. Izkoristila bi to možnost, da se zahvalim, vsem, tudi tistim, ki jih ne poznam, pa so glasovali zame in me podpirali S komentarji in glasovi. Hvala vsem, ki ste in ki verjamete vame.

Kdaj vam je bilo najtežje?
Iskreno sem uživala v vseh trenutkih. Mogoče mi je bilo najtežje takrat, ko sem imela istočasno izpitno obdobje, ogromno dela v službi, sočasno sem opravljala tudi klinično usposabljanje, zaključevala projekt in tudi na Miss Slovenije smo imeli kar nekaj dogodkov. Bila sem fizično in psihično utrujena, ampak sem vsekakor vse izpeljala tako, kot je prav. V takšnem obdobju je najbolj pomembno, da imaš prijatelje, ki ti stojijo ob strani, te podpirajo in spodbujajo.

Verjetno ste stkali tudi nova prijateljstva. Kako bi ocenili medsebojne odnose tekmovalk?
Dekleta so bila kot moja druga družina. Bile smo sotekmovalke vendar med nami, nikoli ni bilo tekmovalnosti. Skupaj smo jokale, se smejale, kričale, se jezile, posojale smo si oblačila, make-up. Kljub temu da smo bile večinoma, noč in dan skupaj, smo po vsakem dogodku šle skupaj na kavo, se kar tako med tednom dobile na pijači ali prespale ena pri drugi. Bile smo kot tiste male punčke, ki gredo prvič prespat k svoji prijateljici, zaupale smo si probleme, pomagale ena drugi in vem, da se naše prijateljstvo s sobotnim večerom ni končalo … V naši skupini ni bila niti ena solist v orkestru, bile smo tim.

Bi lahko na kratko opisali vzdušje v zaodrju?
Vzdušje je bilo čisto drugačno, kot bi pričakovala, dekleta smo se smejala, plesala, se slikala, izkoristile smo vsako sekundo, ki smo jo še imele, zbrane vse skupaj, zavedale smo se, da je verjetno zadnjič, da smo vse skupaj. Podpirale smo ena drugo, se motivirale in navijale, naj zmaga najboljša. Zagotovo bodo ostale del mene.

Kako vam bo mesto 2. spremljevalke pomagalo do ciljev, ki ste si jih zastavili?
Verjamem v zgodno, ki jo pišemo pri projektu Miss Slovenije in verjamem, da je v življenju vse lažje, če imaš ekipo ljudi, ki te podpira in verjame vate in tvoje cilje, ter pomaga pri doseganju le teh.

Smo vse starejša populacija in zanimivo je, da ste se odločili za področje paliative, ki je resnično vse bolj aktualno. Sicer je pa tudi to del življenja, kajne? Imate na tem področju določene izkušnje?
Že odkar vem zase, sem želela delati z ljudmi, jim pomagati. To, da bom študirala zdravstvo, nikoli ni bilo vprašljivo, nikoli nisem imela dileme, kaj bi rada študirala, delala in kje bi se rada zaposlila. Od prvega letnika srednje šole se aktivno ukvarjam z umiranjem, smrtjo, s tem, kakšen odnos imajo ljudje do tega, posmrtnim življenjem.
Znanost napreduje in z njo zmeda. Po eni strani farmacevtska industrija in medicina napovedujeta skoraj neskončno zemeljsko življenje, na drugi strani ta ista znanost kaže precenjenost in omejenost, pomaga nam tudi s splavom in evtanazijo. Zato so se nama s sestro dvojčico Sanjo zastavila vprašanja, na katera sva želeli konkretne odgovore. Odločili sva se, da bova kar sami raziskali, kaj o umiranju in smrti mislijo dijaki in učitelji Srednje zdravstvene šole Celje. Pri izdelavi raziskovalne naloge so nama anketiranci in intervjuvanci velikokrat zastavljali vprašanje, zakaj raziskujeva ravno umiranje in smrt. Lahko bi govorili o življenju, sreči, ljubezni … za najinih šestnajst let je to na videz bolj primerno. A odločili sva se za umiranje in smrt, za večino nepreklicni konec vsega. Pa je res konec? Za naju je to samo postaja, kjer se oddajo zguljeni kovčki in presedemo na vlak, ki pelje po posebnem voznem redu, tja, kjer oko ni videlo, uho ni slišalo, ne srce občutilo!
Raziskovalna naloga z naslovom Kako gledamo na umiranje in smrt je tudi prejela srebrno nagrado, na državnem tekmovanju, za najboljšo raziskavo. Kasneje pa sem raziskavo razširila in jo začela pisati kot knjigo na podlagi svojih izkušenj in primerov, s katerimi sem se srečala, odkar delam v zdravstvu. Knjiga je že pri koncu, tako, da bo najverjetneje kmalu izšla.

Vaši načrti? Katera bo zdaj vaša primarna naloga? Kje bo Marija Seničar čez nekaj let ...
Letos bo to zagotovo izdaja moje knjige ter diploma, kasneje magisterij in doktorat. Čez nekaj let si želim, da bi bila Marija Seničar srečna, da bi imela družino, bila zaposlena nekje v zdravstvu in da bi za vedno ohranila občutek potrebe brezpogojno pomagati ljudem.

Kako in kje se sproščate? Kaj vas veseli v prostem času?
Sproščam, se v dobri družbi, ob branju knjig, pisanju knjig, plavanju, plesanju. Veseli me vse, kar počnem v življenju, lahko rečem, da sem srečna in hvaležna za vse, kar mi je življenje dalo ali pa vzelo, na ta način me je oblikovalo in cenim vsak trenutek, ki ga imam. Zavedam se minljivosti, in da jutri ni nikomur od nas obljubljen, zato vse, kar delam, delam z veseljem in brez obžalovanja, in če jutri ne pride, ni ničesar, kar bi obžalovala. Psiholog dr. Trstenjak je rekel: „Znati živeti, se pravi torej znati umreti.” To z drugimi besedami pomeni: če smo od rojstva odprti življenju, smo odprti tudi smrti, kajti, če se zavedamo svoje minljivosti, je naše življenje bolj kakovostno in ga bolj cenimo.
Pripravila Stanislava Radunovič
Fotografije arhiv MS in SR