Marija Govejšek

Marija Govejšek si prizadeva, da kot predsednica Združenja borcev za vrednote NOBTrbovlje naredi vse, kar je v njeni moči, da Združenje uspešno deluje. Prav tako se bori za prepoznavnost svojega rojstnega Kleka v Trbovljah, zato ima Kulturno prosvetno društvo Tončke Čeč zanjo poseben pomen.


Marija, znana je vaša pripadnost Kleku in Trbovljam, pa nam prav zato na začetku Pogovora povejte nekaj o svojih koreninah!
Moji predniki so bili iz dveh zasavskih občin. Oče iz Zagorja, iz Repnika ali Podkraja, kjer je nekoč živela Amalija Grčar s svojimi tremi sinovi in hčerko. Eden izmed teh sinovFranci je bil moj oče. Moja starša sta se spoznala na začetkuleta 1940, torej pred vojno. Oče se je izučil za mizarja, mami je bila poklicna kuharica. Žal jima je vojna preprečila, da bi svojo ljubezen takoj potrdila pred matičarjem. Oče je kmalu začel delati za partizane in kasneje tudi stopil v partizanske vrste. Mami je bila hči Andreja Forteta, ki je bil znan trboveljski komunist. Bila je aktivistka. Vsa družina je ves čas delala za partizane. Kot toliko drugih sta tudi moja starša morala počakati na konec vojne, da sta lahko stopila pred matičarja. To se je zgodilo avgusta 1945, jaz pa sem se rodila naslednjega leta 23. julija, na Kleku, v hiši,ki je tudi danes naš dom. V vrtec sem hodila v Šoštanju, kjer smo živeli nekaj let. Osnovno šolo pa sem obiskovala na Vodah v Trbovljah. Po opravljeni osnovi šoli sem se proti svoje volje vpisala na ekonomsko srednjo šolo v Trbovljah. Želela sem namreč biti učiteljica. Leta 1966 sem postala ekonomski tehnik. Ni bilo lahko dobiti službe, vendar sem se v letu 1977 zaposlila na RUDIS-u. V zadnjem letniku ESŠ sem spoznala Staneta Govejška, ki je 1968 postal moj življenjski sopotnik. Še istega leta se nama je rodil sin Stanko. Leto dni smo živeli v Trbovljah, potem pet v Zagorju, nato pa smo se vrnili na Klek v Trbovlje, kjer smo še danes.

Nam lahko zaupate kakšen zanimiv dogodek iz otroštva, česa se najraje spominjate?
Moje otroštvo je bilo zame nekaj lepega, Bila sem edinka, ampak ne tista razvajena. Živela sem v krogu ljudi, ki so me imeli radi, v naravi na Kleku.Štiriletni so mi prinesli kužka Nera, imela sem svoje zajčke, kozličke, piščančke … Moje otroštvo je bilo zanimivo in bogato. Zaradi očetove službe smo se za dve leti preselili v Šoštanj.Moram pa povedati, da sem odraščala skupaj s porušeno domovino Še danes mi je hudo, ko se spomnim kako sem si želela ateka,kot semklicala očeta, pa žal zaradi službenih dolžnostini imel časa zame. Veliko pa sem bila skupaj s starim atom Andrejem, ki je bil najboljši stari ata na svetu. Prav njemu se moram zahvaliti za vse, kar sem se naučila o sadovnjaku in vrtu.Pripovedoval mi je pravljice, z njim sem hodila po okoliških vaseh.
Lepi so tudi spomini na leta,ki sem jih preživela v Zadružnem domu na Kleku, (to je današnji Dom Tončke Čeč Klek),kjer se je odvijalo tisto najlepše življenje vaščanov Kleka. Tu nas je obiskoval dedek Mraz in mami je imela gostilno, ki je bila odprta le ob sobotah in nedeljah. Bilo je veliko proslav in veselic, na katerih sem bila vedno prisotna, pa čeprav otrok.

Ste predsednica Združenja borcev za vrednote NOBTrbovlje. To jeodgovorno delo. Kako in kdaj ste se vključili v Združenje?
Na željo očetovih prijateljev –borcev sem po dolgem nagovarjanju leta 1981 pristala, da se zaposlim na Zvezi borcev Trbovlje kot tehnična sekretarka. To je popolnoma drugačno delo kot delo v gospodarstvu. Nikoli mi ni bilo žal, da sem se zaposlila v tako cenjeni družbenopolitični organizaciji, kot je Občinska organizacija zveze borcev Trbovlje. Leta so minevala, dela je bilo dovolj, čeprav vem, da veliko ljudi ne ve, kakšno delo semopravljala,razen mojih takratnih članov ZB. Delo je bilo zanimivo, včasih malo stresno. Mogoče mi je ta organizacija postala še toliko bolj pri srcu, ker sem v starejših članih, ki so bili letniki mojega očeta in mame, videla prav njiju, ki sta umrla prav v teh letih, 1980 mami, 1983 pa še oče. Stara starša sta umrla že nekaj let prej. Ostala sem brez tistih, ki sem jih imela najrajši.Ob prihodu v ZB Trbovlje je ta organizacija štela okrog 1000 borcev, izgnancev, ukradenih otrok, taboriščnikov,vojaških vojnihinvalidov. V letu 1990, so se v naši skupni državi Jugoslaviji začele velike spremembe, ki so posegletudi v Zvezo borcev. Postali smo običajno društvo, ki je združevalo člane na področju ohranjanja vrednot NOB, spominskih obeležij in grobišč. Leta l996 ni bilo več sredstev za aktivno zaposlitev na ZB. Izpolnjevala pa sem pogoj, da nekaj mesecev čakam na Zavodu, potem je sledila upokojitev. Vmes pa se je še marsikaj dogajalo.
V času osamosvojitvene vojne sem bila del te zgodbe. Po upokojitvi sem pomagala borcem pri izvedbi programov kot prostovoljka. Prišlo je do preoblikovanja Zveze borcev. Društvo je dobilonovo ime. Postali smo Združenje borcev za vrednote NOB, ki je dala možnost včlanitve tudi mlajšim, po vojni rojenim ljudem, tistim, ki spoštujejo vrednote NOB. Moram omeniti, da sem imela v času službe v ZB dobra vzornika. Oba sta bilaborca in predsednika ZB. Najprej Miha Ferme in pozneje BožoEberlinc. Po zadnjem mandatu Boža Eberlinca leta 2004, ko so pri ZB Trbovlje iskali predsednika, so me trboveljski člani ZB za vrednote NOB izbrali za svojo predsednico. Letos mi teče tretji mandat predsedovanja. In tako z borci in za borce delam že 34. leto. Mislim pa, da prihaja čas, da na moje mesto pride nekdo z novimi idejami za uspešno delovanje društva.

Bi še kaj dodali o članstvu in delovanju društva?
Krajevno združenje borcev za vrednote NOB Trbovlje je eno izmed 77 krajevnih združenj v Sloveniji in šteje od 1.100 do 1.200 članov. Zadnje čase, ko se tudi pri nas pojavlja fašizem in dvom o tem, kdo je bil osvoboditelj in kdo poraženec v II. svetovni vojni, se vse več mlajših odloča, da postanejo borci za vrednote NOB. Najvišji organ društva je skupščina, ki jo sestavljajo delegati iz devetih krajevnih organizacij. Krajevne organizacije vodijo predsedniki. Člani so vključeni v Krajevne organizacije, ki so tako rekoč v vseh krajevnih skupnostih v Trbovljah. Združeni sta le, KO v KS Franc Fakin in Čeče. Društvo ima sedež oziroma pisarniške prostore v Trbovljah, Ulica 1. junija 4. Uradne ure imamo vsakega ponedeljka in srede od 9.00 do 12.00 ure. Društvo vsako leto sprejme program dela, ki ga izvaja skozi vse leto. Smo organizator, soorganizator ali udeleženec številnihproslav v spomin na dogodke iz NOB. Skrbimo tudi za spomenike in spominska obeležja.
Članom omogočamo cenejši oddih v Lendavskih toplicah in Olimju v Podčetrtku. Imamo tudi brunarico na Vrheh nad Trbovljami, ki jo naši člani lahko koristijo za piknike ali oddih.
Naš program dela je zelo obširen in ga še vedno nadgrajujemo. Člane in vse zainteresirane o dogajanju v društvu seznanjamo vsak teden preko Radia Aktual Kum Trbovlje in ETV-ja.

Letošnje leto je v znaku 70 let od osvoboditve. Se je Združenje na visoki jubilej dobro pripravilo?
Prav gotovo je to velik dogodek za naše društvo. 70. obletnica osvoboditve oziroma zmage nad nacifašizmom je rdeča nit vseh proslav in prireditev, ki so že bile in še bodo v Sloveniji in povsod po svetu. Za nas je bil tudi pomemben dogodek sprejem pri županji za 18 še živečih borcev.
Trbovlje so bile osvobojene 8. maja. Letos smo ta praznik lepo obeležili s festivalom partizanskih pesmi. Na ta dan praznuje krajevni praznik tudi Krajevna skupnost Franc Fakin in že 11 let skupaj organiziramo prireditve oz. proslave v mestnem parku v Trbovljah. Tokrat se nam je kot soorganizator pridružila tudi Občina Trbovlje. Na festivalu je nastopilo 12 pevskih zborov z 250 pevci. Organizatorji, nastopajoči in obiskovalci smo bili zadovoljni. Obljubili smo si, da se še srečamo.

Kakšen je v po vašem mnenju odnos ljudi do vrednot NOB?
Koliko lahko mi spremljamo dogajanja v Trbovljah ali na splošno v Zasavju, lahko trdimo, da je odnos pozitiven. To je tudi razvidno iz števila članov, ki je sorazmerno visoko za naše kraje. Res je, da je Zasavje mogoče specifično glede borbenosti in spoštovanja delavskih pravic. Žal pa tudi pri nas ne gre brez pojavov, ki kažejo na antipropagando partizanstva. Še živeče partizane pa tudi druge člane naše organizacijeobremenjujejo s povojnimi poboji. Odpirajo razne jame. Kličejo po spravi. Lahko govorimo le o pomiritvi. Najhujše je to, da peščico še živečih borcev s tem žalijo in jim grenijo zadnja leta življenja. Pri tem ima veliko vlogo tudi RKC. Sicer pa mislim, da je odnos prebivalstva do dogodkov iz NOB viden na vedno dobro obiskanih proslavah, kjer vihrajo zastave z rdečo zvezdo in več tisoč obiskovalcev prepeva partizanske pesmi. Tu je odgovor na vaše vprašanje.

Ali obstaja način, kako pritegniti tudi mlade in jih aktivirati v ohranjanju pozitivnega odnosa do NOB?
V Trbovljah smo s številom mladih oziroma mlajših članov zadovoljni. Mogoče malo manj s tem, da učenci v osnovnih šolah zelo malo vedo o II. svetovni vojni. Človek ima občutek, da v šolah kar ne upajo veliko govoriti o vojnah, ki so prizadele našo domovino. Častni predsednik Zveze tov. Janez Stanovnik pravi, da je to zato, ker pri nas vlada STRAHOVLADA. Se pa pojavljajo mlajši sorodniki (vnuki, pravnuki) že umrlih borcev, ki sprašujejo, kje bi lahko kaj izvedeli o svojem dedu, babici skratka o sorodnikih –borcih. Seveda jim pri tem pomagamo. Novost pri ZB pa je tudi to, da ustanavljamo Mladinsko organizacijo združenja borcev za vrednote NOB.

Lansko leto smo se na javni tribuni pogovarjali o spomenikih v Trbovljah. Poudarek je bil predvsem na spomeniku revolucije in njegovi lokaciji. Je tu že prišlo do kakšnih premikov?
Glede spomenika je kar nekaj novosti. Bil je opravljen razgovor z g. Batičem in njegovo hčerko, ki ga zastopa pri razgovorih. Prav tako je bil opravljen razgovor s sinom pokojnega arhitekta Borisa Kobeta. Sestalo se je večje število arhitektov, ki so dali svoje mnenje o izbrani lokaciji na Fortejevini. Se je pa trenutno vse malo ustavilo. Smo pa veseli, da ni ostalo samo pri besedah glede neurejenosti okrog spomenika. V načrtovanih očiščevalnih akcijah se je zelo potrudilo eno izmed trboveljskih podjetij in izpeljalo odlično akcijo čiščenja in ponovne zasaditve okrasnega grmičevja okrog spomenika. Pri čiščenju okolice se je zelo angažirala tudi lastnica lokala Modne tačke Marjana Miklavc.Je pa še kar nekajodprtih vprašanj glede dreves na Trgu revolucije.

Utrinki Marijinega vsakdana.


1. junij je trboveljski občinski praznik. Se boste pridružili praznovanju?
Tu ne sodelujemo, smo pa redni udeleženci osrednje proslave in drugih prireditev ob tem prazniku. Redno prižgemo svečke in položimo cvetje k spominskemu obeležju Francu Fakinu v Kamnolomu. Pred leti smo v mini parku- zelenici pred stavbo, v kateri imamo pisarniške prostore, posadili 4 rdeče javorje. Ta mini park tudi redno urejamo.

Pa vaš prosti čas, kako, kje, s kom?
Koliko se le da, z možem in sinom preživljam tiste prijetne trenutke v pogovoru in skupnih načrtih, ki jih imamo vedno veliko. Prosti čas preživim kot predsednica med svojimi člani, med sodelavkami v pisarni ZB, ki jim lahko rečem dobre prijateljice. Preživljam ga tudi na proslavah in prireditvah. Imam pa še društvo, brez katerega tudi ne bi mogla. To je Kulturno društvo Tončke Čeč Klek. Tudi tu poskušam biti aktivna. Žal me je bolezen začela omejevati pri hoji, zelo rada sem pešačila. Rada imam vrt,rože, svoj dom, sosede, ki niso samo sosedje, so tudi sorodniki, še posebno tri majhne prikupne fantke, ki me radi obiščejo in se z njimi igram.Že vrsto let imam pet prijateljic, s katerimi seenkrat mesečno zberemo, dapoklepetamo.
Izjava za šalo -Uživam v Društvu ARS, pomeni, da sem Ambasadorka Radostnega Staranja J. Sem pa srečna, da imam ob sebi moža in sina. Brez njiju bi veliko od naštetega odpadlo. Trudim se, da se s svojim delom oddolžim za prejeto priznanje Zveze borcev ter Zlato plaketo in priznanje na kulturnem področju v občini Trbovlje - Nagrado Tončke Čeč. V zadnjih petih letih pa se družim tudi z novim prijateljem – računalnikom. Čeprav sem mislila, da ga ne bom nikoli uporabljalami je zdaj okno v svet. Rada pogledam tudi kaj dobrega na televiziji.

Radi berete?
Zelo rada. Včasih sem brala kriminalke, ljubezenske romane, potopise. Sedaj pa čisto drugačno literaturo. Nikoli še nisem prebrala toliko knjig s partizansko tematiko, prav zaradi že prej povedanega, mlajših, ki želijo vedeti, kje se je boril njihov stari oče itd. Vedno preberem edini, odličen borčevski časopis,mesečnik Svobodna misel. Prebrati je potrebno tudi veliko gradiva, ki ga prejmemo od Zveze borcev v Ljubljani.

Kaj vas jezi in kaj veseli?
To govorim kot Mari Govejšek, ne kot predsednica ZB, društvo je namreč nadstrankarska organizacija. Kaj me jezi? Vse kar se nam zadnje čase dogaja. Sramota je v tem, da skoraj ničesar ne moreš hvaliti. Tu mislim predvsem na politična dogajanja, na delo tistih, ki smo jim zaupali vodenje države, na vsa nepoštena dejanja, na neodgovornost. Skratkajezim se navse, ki so nas tako daleč pripeljali. Vse je narobe. Še malo pa ne bo prav nič več našega in bomo tudi ljudjepostali lastninatujcev.
Kaj me veseli? Veselim se mladih, imam jih rada.Rada prisluhnem njihovim idejam, rada se z njimi pogovarjam. Skratka ševedno mislim, da na mladih svet stoji. Treba jim je dati priložnost. Vesela sem vsega, kar je dobro za nas vse, ne le za nekatere.

Kaj bi sporočili našim Zasavcem?
Zasavci! Bodimo strpni,spoštujmo se. Ne bodimo zavistni. Bodimo pošteni. Stopimo skupaj. Iščimo skupne ideje, da nam bo boljše in lepše. Radi imejmo NAŠE Zasavje. Recimo si: SREČNO!

Pripravila Stanislava Radunovič
Slike: FB prijatelji