Lota Martinjak

Lota Martinjak iz Brezovice, je letošnja zmagovalka na našem tradicionalnem natečaju Naj pesem ETV, v kategoriji pesnikov do 15 let.

Lota, nam zaupaš, kako si izvedela za naš natečaj?
Za natečaj mi je povedala mentorica, ga. Zdenka Ivančič.

Je bila odločitev, da sodeluješ tvoja ali ti je pri tem kdo pomagal?
Odločila se je mentorica, ki mi je natečaj predlagala. Nanj sem poslala pesem iz šolskega pesniškega natečaja.

Kdaj si začela pisati pesmi?
Prvo pesem sem napisala v drugem razredu, vendar sem »intenzivno« začela pisati kasneje v petem razredu. Takrat sem tudi prvič začela sodelovati na natečajih.

Kje iščeš navdih?
Navdih iščem v vsem kar je okoli mene, recimo na sprehodih ali med branjem. Takrat pesem kar nastane v moji glavi, in jaz jo le prepišem na papir. To so tisti trenutki navdiha, ki jih moraš izkoristiti.


Najljubši pesnik?
Je več pesnikov, katerih pesmi so mi všeč, najbolj pa me pritegnejo pesmi Andreja Rozmana Roze.

Boš nadaljevala na tem področju?
Ja, z veseljem bom nadaljevala s pisanjem – to je moja želja, saj mi je pisanje všeč in je nekako postalo del mojega življenja. Zame pisanje pesmi pomeni tudi izliv čustev – pa naj si bo to sreča ali pa veselje.

Kdo ti pomaga?
Pomaga mi mentorica, ki mi včasih kaj namigne in seveda popravi slovnične napake ali pa, kako drugače svetuje. Tudi družina mi kdaj pa kdaj da kakšno idejo ali nasvet.

Kdaj najlažje pišeš?
Najlažje pišem, ko imam v sebi neko močno čustvo – ko me kaj pretrese, me naredi srečno, žalostno, jezno, presenečeno … Najraje pa pišem pozno popoldne ali zvečer.

S čim se še ukvarjaš v prostem času?
V prostem času rada berem, rišem in seveda pišem. Poleg tega se rada igram z najmlajšo sestrico ali pa grem na sprehod po travnikih ali v gozd.

Zaupaj nam, česa si močno želiš...
Želim si, da bi lahko še naprej pisala, da bi moja družina ostala enako prijazna in da bi me še naprej podpirala, da bi bila, ko odrastem, zadovoljna oseba in da bi znala ceniti, kar imam.


Marta Merkač

Marta Merkač iz Kotelj, je s pesmijo Pri meni ni ločil, na našem natečaju osvojila prvo mesto v kategoriji starejših od 15 let.
In kaj pravi o sebi?
Pišem, torej sem - optimistična in kreativna. Ubesediti občutke je zame zdravljenje duše. Menim, da me nekaj pesmi, v katere sem dahnila doživljanje depresivnega počutja, še ne uvršča med pesnice. Se pa počutim prijetno ob ugotovitvi, da se vsebina zapisanega ljudi dotakne.
Kot članica Univerze za tretje življenjsko obdobje (U3ŽO) sem se lani udeležila izobraževalnega programa, Kako pripraviti dober prispevek. Letos sem se preizkusila v intervjujih z mentorji U3ŽO na Mocisu v Slovenj Gradcu. Iz Medgeneracijskega centra na Ravnah na Koroškem pa se mesečno oglašam s pisnim doživljanjem pestrega dogajanja v centru na Koroškem radiu v oddaji za upokojence »Ni časa«.

Prvo mesto ni kar tako, ste ga vsaj malo pričakovali?

Ne, nisem.
Ko sem prejela sporočilo, da se je moja pesem uvrstila na eno izmed prvih treh mest, sem zažarela: »Moja pesem je bila nekomu zanimiva.«

Poznate naš natečaj že od prej?

O natečajih me kot članico Kulturnega društva literatov Mežiške doline redno obvešča predsednica. Tako da sem o razpisih seznanjena, za sodelovanje pa menim, da še nimam dovolj oz. »pravega gradiva«. Očitno se motim (smeh).

Kdaj ste se začeli ukvarjati s pesništvom? Vaša prva pesem ...

Med literate me je leta 2013 povabilo obvestilo društva, da sprejemajo nove člane. Bil je to čas praznovanja petnajste obletnice delovanja z izidom petega zbornika Besede med Uršljo in Peco. Ob tej priložnosti so dobili člani v dar tečaj javnega nastopanja. Hkrati pa sem se z malo šolo retorike predstavila udeležencem. Ob tem so nastajali osebno izpovedni verzi – mavrične pesmi sem jih naslovila in po barvah poimenovala. V njih predstavljam kruto resničnost, čeprav se poskušam vsebine dotikati igrivo in na videz lahkotno. V Rumeni oz. Veseli pesmi se npr. zavedam svoje nestabilnosti v razpoloženju.

Ko se zjutraj zbudim,
sedi ob meni Veselje.
»Danes bom ves dan s teboj«,
razposajeno razglaša.

Jaz pa ne vem,
bo ostalo res do večera?

Kajti,
dan je dolg;
včasih predolg za prijaznost,
preozek za želje,
pretesen za obljube.

Zato...
včasih, kar preko dneva,
izgubi Veselje z mano veselje.

Imate vzornika?

Seveda. Feri Lainšček je to. Pa mu ne poskušam biti podobna, le njegovo mojstrsko izražanje občudujem.

Kdo je vaš največji in najboljši kritik?

Prvi in najstrožji kritik sem sama sebi. Ničesar ne »izpustim v svet« brez osebnega prepričanja, da vsebuje zapisano smisel in da nosi v sebi sporočilno vrednost še za nekoga.

Kaj pa najraje berete?

Privlačijo me eseji. Blizu mi je literatura za osebno rast. Zadnja knjiga, ki sem jo prebrala je Na krilih zaupanja od Richarda Bacha.

Bi še kaj radi povedali o sebi?

Doumela sem, da je za skladne odnose smiselno zaupati dobremu občutku; si upati povedati o sebi ter v pogovoru nikoli, in to res nikoli, ne preslišati sogovornika.
Pripravila Stanislava Radunovič
Fotografije arhiv ETV in MM