Lojzi Čop

V času, ko na vseh TV ekranih kar mrgoli kuharskih oddaj, ki nas marsičesa naučijo, lahko pa smo le žalostni zaradi (za naš žep) pogosto (pre)dragih receptur, se je prav luštno pogovarjati v živo s kuharskim mojstrom, ki je to postal že v rosnem 24. letu. Mojstru, ki spoštuje pristno zasavsko kuhinjo in, ki zna za razvajene brbončice tudi iz skromnih sestavin pripraviti pravi kuharski čudež. To je ambasador zasavske kulinarike Lojzi Čop.



Lojzi, povej nam prosim nekaj o sebi!
Osnovno šolo sem obiskoval najprej na PŠ Podkum in potem na matični šoli Ivana Skvarče v Zagorju. Bil sem uspešen učenec. Vsi so pričakovali, da se bom odločil za študij. Jaz pa sem si želel nekaj, kar bi lahko počel z lastnimi rokami. Doma smo se med drugim ukvarjali tudi s prevozništvom in z veseljem sem pomagal očetu pri raznoraznih popravilih na tovornjakih. Mikalo me je, da postanem mehanik. Na koncu sem se odločil za gostinstvo. Tukaj je precejšen vpliv imela moja sestra.
Vpisal sem se na Srednjo gostinsko šolo, kjer sem res užival in se veliko naučil. Izkušnje sem s prakso nabiral vsepovsod. Še kot dijak sem dobil Zlato plaketo
Gostinstva in turizma Slovenije za perspektivnega gostinca, potem pa še povabilo za nabor v slovensko mladinsko kuharsko reprezentanco. Na Brdu pri Kranju je tekmovalo 40 najbolj perspektivnih mladih kuharjev. Uspelo mi je priti v ožji izbor in v Celju je sledil še en preizkus. Takrat sem prišel v slovensko reprezentanco. Zame je bilo fascinantno sodelovati s starejšo kuharsko reprezentanco, na različnih tekmovanjih sem spoznaval nove materiale-sestavine, načine kuhanja, serviranja in usvojil novitete najbolj priznanih kuharskih mojstrov.
Potem sem se odločil in izbral svoj način kuhanja. Negujem pristne domače okuse, hrane, ki je pripravljena z dušo. Pri 24. letih sem postal najmlajši kuharski mojster. S tem sem sebi in drugim dokazal, kaj zmorem. Pred štirimi leti sem od RTV Slovenija dobil povabilo in pogosto kuham v oddaji Dobro jutro.



So zato potrebne posebne priprave?
Cenim lokalne sezonske pridelke in jih uporabljam tako doma kot tudi na televiziji in povsod, kjer gostujem. Doma na vrtu, njivi, v gozdu naberem sveže in zdrave plodove, ki jih potem uporabim v pripravi. Gostom vedno postrežemo z izbrano in svežo hrano.

Se spominjaš prve jedi, ki si jo skuhal?
Verjetno je bilo kaj iz mesa. Še od malih nog imam rad mesne jedi. Že kot otrok sem poznal predelavo, dimljenje, koline, pripravo polizdelkov in izdelkov. Tu sem doma! J

Včasih tudi kaj spodleti?
Normalno, saj smo ljudje. Zato pri nas skušamo biti vedno pripravljeni za vse situacije.

Katera hrana mora vedno biti pri roki?
Dobra stran kmetije je, da imaš vedno pri roki svežo zelenjavo. Te pri nas nikoli ne primanjkuje, pa kaj drugega tudi ne.


Te gosti radi prosijo za kakšen recept? Tudi kaj predlagajo?
Receptur ne skrivam. Vendar vsakdo od nas ima svoj način kuhanja, jedi doda osebno noto. Z največjim veseljem tudi izmenjam izkustva. J Kuhanje je stalno učenje, vedno izvem kaj novega, se izpopolnjujem. Starejši in bolj izkušeni kuharji so neusahljiv vir znanja in izkušenj.
Veseli me, da se spet kuhajo naše stare jedi, seveda malo posodobljene. Kuhanje je že od nekdaj glede na skromne sestavine, v Zasavju prava umetnost. Se pa začuti hrana, ki je pripravljena z ljubeznijo.
Všeč so mi vplivni ljudje, ki so preprosti, se radi pogovarjajo, nasmejijo in pohvalijo, kadar jim je kaj všeč. Prav od vsakega gosta se kaj naučiš.

Vse več je kuharskih oddaj …
Tempo življenja predvsem mlade generacije prisili, da zaradi časovne stiske uporabljajo polizdelke. Kuharske oddaje pa imajo vse večjo gledanost. Ljudje z zanimanjem spremljajo način priprave in nasvete o zdravi prehrani. Kuharski poklic je postal cenjen. Tudi otroci radi kuhajo, kar so pokazali tudi v naši januarski kuharski delavnici za najmlajše. Bodočim kuharjem priporočam, naj bodo vztrajni tudi ponižni, da poslušajo starejše, bolj izkušene kolege. Kariera kuharja se obvezno začne s trdim fizičnim delom - čiščenjem, lupljenjem, trebljenjem. Ta faza je pomemben del, ki gradi značaj bodočega kuharja.

Najljubša hrana?
Moj okus se zelo spreminja. Neki vonji in okusi, ki mi včasih niso najbolj ustrezali, so zdaj pri meni dobili svoje mesto in obratno. Včasih si pač zaželimo določenih jedi in tudi z mano je tako. Rad imam meso, solate, priloge, ribe ... Odvisno od dneva in nisem izbirčen. Nimam tudi nobenih predsodkov, saj vedno rad pokušam in preizkušam kaj novega.


Kje vse si že pokazal svoje znanje?
Marsikje sem že bil. Kuhal sem v Italiji, Franciji, Islandiji, Srbiji, Hrvaški, v Bruslju … Kuhal sem tudi za protokolarne dogodke pri nas.
Ne glede na to, za koga kuham, kuham z dušo in sem samokritičen. Moje delo je takšno, da moram biti inovativen, da se ljudje ne bi naveličali. Enoličnost je kuharjeva smrt.

Februar je mesec, ki je najkrajši v letu. Ima pa tradicionalnega pusta in novejše valentinovo …
Za pusta so značilne tradicionalne jedi, bolj težka hrana, kot bi temu rekli. Zato pa se poleg pripravita kislo zelje in hren kot protiutež maščobi.
Za valentinovo pa priporočam kaj bolj modernega za pare, ki praznujejo. Presenečenje naj bo v načinu serviranja, hrana bolj lahkotna. Pika na i je seveda pozornost partnerja in predvsem, da se imata lepo.

Kdo so tvoji vzorniki?
Moja vzornica je moja stara mama, ki je bila kuharica v Papirnici Radeče. Težko življenje, kmetija, njena iznajdljivost, način pripravljanja hrane - vse to me vedno znova navdušuje. Veliko me je naučila. Rad tudi prebiram stare kuharske knjige.
Zasavska kuhinja je specifična in vesel sem, da sem ambasador zasavske kulinarike. Dober gostinec zna svoj izdelek pohvaliti, o njem povedati zanimivo zgodbo in tako z besedo gosta znati prepričati o pravilnem izboru.


Družina Čop ima grofovsko poreklo?
Naša družina ima res malo plemiškega pridiha. Na našem posestvu je bil Valvasorjev lovski dvorec. Imamo pisano zgodovino naše kmetije in smo omenjeni tudi v Slavi vojvodine Kranjske.
Zato z veseljem prirejam zanimive grajske večere, kjer hrano pripravim na srednjeveški način. Vse mora biti v tem slogu - oblačila, postrežba, pribor …

Prosti čas?
Obožujem motorje, konje, mali nogomet. Trenutno so me okupirali pomembni življenjski cilji in prosti čas naj malo počaka. Sicer pa imam rad morje, predvsem izven sezone. Občasno prav paše malo samote in družiti se sam s seboj. Za dušo. Rad si ogledam dober film, si skuham najljubše jedi, se sprehajam. Tudi glasbo imam rad, v kuhinji sem sproščen in med delom pojem ali žvižgam.


Želje ?
Želja res nikoli ne zmanjka, pomembno je le, katere so prioritetne. Rad bi čim prej dokončal izobraževanje, s katerim bom pridobil naziv sommelier 1. stopnje in razširil ter obogatil zasavsko gostinsko ponudbo. Pri tem v prvi vrsti mislim na nočitve. Bi vam bilo všeč spati na dišečem senu?

Zase lahko rečem, da sem velik lokalpatriot in ponosen Zasavc.

Pripravila Stanislava Radunovič
Fotografije arhiv LČ, SR