Jože Sevljak

Jože Sevljak je osnovno šolo obiskoval na Vačah, nižjo gimnazijo pa v Litiji. Leta 1957 se je vpisal na učiteljišče v Ljubljani in ga končal leta 1962. Študij je nadaljeval v Ljubljani na Pedagoški akademiji, smer razredni pouk in leta 1965 diplomiral ter na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1973 diplomiral na Oddelku za pedagogiko, smer pedagogika.

Bil je učitelj v osnovni šoli Gabrovka, Podkum in v Zagorju ob Savi. Leta 1974 je na osnovni šoli Šmartno pri Litiji prevzel mesto ravnatelja in ga opravljal do zaključka šolskega leta 1977/1978. Leta 1978 se je zaposlil v Ljubljani kot pedagoški svetovalec za prometno vzgojo in interesne dejavnosti v osnovni šoli na Zavodu za šolstvo. Leta 1982 je postal direktor na Zavodu za izobraževanje in kulturo v Litiji. Upokojil se je leta 2002. Živi in ustvarja v Litiji.

Jože Sevljak je veliko prispeval h kulturnemu življenju v Litiji. Za svoje delo je prejel vrsto priznanj, nagrad in odličij. Je prejemnik Valvasorjeve plakete občine Litija in reda dela s srebrnim vencem. Leta 2009 je bil zaradi svojega literarnega dela sprejet v Društvo slovenskih pisateljev. Prejel je dve nagradi na anonimnih natečajih kratke proze Radia Slovenija.

Jože Sevljak danes. V vlogi Valvasorja na Bogenšperku leta 1986.

Vaš kratek življenjepis sem povzela z neke spletne strani. Takole seveda deluje suhoparno, zgolj naštevanje. Kakšno pa je v resnici življenje pisatelja in ustvarjalca?
Moje življenje ste kar dobro povzeli, seveda pa se vseh podrobnosti in vprašanj v taki obliki ne da zajeti, ker je življenje pač nepredvidljivo, skrivnostno in enkratno. In tako je tudi prav, kajne?
Sprašujete me, kakšno je življenje ustvarjalca v resnici. Čisto na kratko bi rekel: Lepo, pa tudi naporno. V tem svetu nenehno živiš. Tudi takrat, ko misliš, da ne. V tebi se gnetejo različni svetovi, dogajanja, spoznanja, osebe, ki v taki ali drugačni obliki pridejo na dan. Temu dogodku sledi olajšanje, tudi občutek ugodja. Včasih pa novo razglabljanje, premišljevanje ali celo muka.

Pisatelj se mora spuščati v izjemna čustvena stanja in življenjske situacije. Se meja med pisanjem in življenjem kdaj tudi zabriše, izgubi?
Res je, meja med življenjem in fiktivnim svetom je včasih tanka, celo zabrisana. Pa vendar literatura ni avtomatična preslikava realnosti, je nekaj več. Kaj, niti sam ne znam povedati! Moje doživljanje, izkušnje, ki jih imam, mi seveda pomagajo pri pisanju. So bližnjica v nova prostranstva, ki jih je treba šele odkriti.

Ste tudi priljubljen pisatelj za najmlajše. Največja kritika sta seveda Jakob in Kaja (Pesmi o Jakobu in Kaji) in kdo še?
Hvala za ta kompliment! Trudim se, da bi mladim predočil zanimiv svet njihovega čustvovanja, odkrivanja in odraščanja. Ne bi pa bil rad preveč didaktičen, celo vsiljiv. Vnuček Jakob mi to kaj hitro pokaže, ko pravi: Dedi, to si mi pa že povedal!
Tudi deklica Kaja, ki je bratova vnučka, je enkratni kritik. Od Jakoba je starejša deset let in svet poezije sprejema čisto drugače. Sicer pa tudi sama piše, nad čemer sem prav prijetno presenečen!
Z vnukom Jakobom.

Pisanje je lahko neka vrsta zasvojenosti. Kje največkrat dobite navdih (razen pri Jakobu in Kaji seveda)?
Imate prav, to je neke vrste zasvojenosti, kot sem nakazal že v uvodu. Iz tega ne moreš več ven!
Veliko navdiha dobim pri njiju, pa ne samo pri njiju. Še vedno me po svoje okupira tudi moja mladost. Marsičesa nismo imeli – takoj po vojni se ni dalo dobiti – imeli pa smo pogovore, neko umirjenost, srečo in velik zares velik koš ljubezni naših staršev, ki so nam predstavljali edino alternativo zdajšnjim nepogrešljivim računalnikom.

Sodelovali ste tudi v almanahu slovenske rudarske pesmi, pisali (pišete) besedila za narodno zabavno glasbo …
Tako je. Zelo sem bil ponosen, ko me je povabil k sodelovanju znani zasavski kulturnik Tine Lenarčič, da sem v almanahu objavil tudi svoje rudarske pesmi.
Izhajam namreč iz rudarske družine, čeprav sem se rodil na Klancu, to je blizu geometričnega središča Slovenije. Ded Alojz in oba strica, razen mojega očeta Jožeta so bili rudarji. Ded je končal svoje življenje v Ameriki, strica Franceta je zasulo v srbskem rudniku. O njiju sem napisal tudi pesmi, eno je čudovito uglasbil trboveljski skladatelj in zborovodja Jože Skrinjar.
Napisal sem tudi nekaj tekstov za narodno-zabavne viže, ki jim je prispeval glasbeno preobleko skladatelj Franci Lipičnik.
Mojo prvo otroško pesem je uglasbil moj profesor glasbene vzgoje Jakob Šegula, ko sem še hodil na Učiteljišče. Nosila je naslov Naša Maja, po njej je kasneje dobila ime tudi moja hčerka.

Najmlajši (pa tudi starejši) radi poslušajo ko zvečer berete pravljice. Kako je prišlo do sodelovanja z našo ETV?
Kako je prišlo do tega sodelovanja niti sam ne vem več natančno. Najbrž preko hčerke Maje, ki je delala na trboveljskem radiu in snemala na ETV. Odgovorni urednik Igor Gošte me je angažiral in zdaj sem že nekaj let njihov »pravljičar«.
V našem studiu z Nino Ojsteršek.

Kaj trenutno berete, verjetno imate vzornika - priljubljenega pisatelja?
Trenutno prebiram bolj memoarsko literaturo. Pred kratkim sem končal z branjem knjige Drage Potočnjak Skrito povelje. Še dokaj vroči pa so tudi spomini Zdenka Roterja Padle maske.
Od naših klasičnih pisateljev najraje prebiram Prežihovega Voranca. Njegov svet mi je izredno blizu, navdušen pa sem tudi nad njegovim jezikom. Tak je kot bi ga izklesal. Nič preveč ga ni in nič premalo!
Izredno blizu mi je tudi pesnik Janez Menart. Njegove pesmi so elementarne, preproste, ljudem razumljive. Nič sprenevedanja ni v njih, zadete naravnost v sredino, kot bi rekli preprosti ljudje, in hkrati visoko intelektualne za vse, ki se na pesništvo res spoznajo.
Pisateljev slikarski izdelek iz zgodnjega obdobja ustvarjanja.

Radi tudi slikate. Katera je vaša najljubša tehnika, motiv?
Res je, v prostem času rad tudi slikam, čeprav se nimam za slikarja. Najraje upodabljam svoj kmečki svet, ki ga kljub vsemu še vedno nosim v sebi.
Od tehnik najraje uporabljam akril, prisegam pa tudi na olje, ki da sliki neko posebno draž in enkratnost.

Vedno delujete umirjeno in v dobrem razpoloženju. Slavni rek pravi, da je smeh pol zdravja. Mislite, da je to res?
Svoja razpoloženja skušam kontrolirati in obvladati. Ne bi bilo prav, da bi se preveč »razdajal« v eno ali drugo smer!
Po naravi sem vesel človek in rad se smejem, čeprav mi to pri zdravju ne pomaga kaj prida. Sem pa zadnjič nekje prebral, da menda obstajajo celo smejalne šole in tehnike, kot je tista o »tapkanju«.
Skupaj z najdražjimi.


Na žalost med generacijami ni vedno razumevanja. Kako se znajdete v družbi mladih?
Z mladimi se dobro razumem, tako na sploh kot tudi z našimi domačimi!
Mladi imajo svoj svet in svoj čas in naj ga izživijo tako, kot smo ga tudi mi. Mladim lahko samo svetujemo, priporočimo, a ne moremo jim vsiljevati. Mnoga spoznanja si morajo pridobiti pač sami.

Je vaša generacija postavila neke drugačne teme razmišljanja in delovanja kar se pisanja tiče?
Vsaka generacija ima svoje teme in svoja pravila razmišljanja, seveda ob nekih univerzalnih obče človeških konsenzih. Glede pisanja so danes morda bolj angažirani na modernih, aktualnih temah, s specifičnim jezikom, ki včasih ponazarja tudi njihovo uporništvo in neponovljivost!
Na predstavitvi knjige v DSP.

Znano je, da upokojenci nimajo prostega časa. Nam lahko opišete svoj običajni dan?
To pa je čista resnica. Saj veste, kakšen je upokojenski pozdrav : Nimam časa! No, pa šalo na stran. Nismo več tako hitri in produktivni, kot smo bili. Tako je pač!
Moj delovni dan je podoben večini upokojencev. Zjutraj z ženo peljeva vnučka v vrtec, sledi obvezna kavica, opravila v hiši in okoli hiše, priprava na kosilo, jaz pa sedem za računalnik. Popoldne se z vnučkom igramo, rišemo, gremo tudi ven, če je pri volji. Zvečer je čas za branje, konjičke, računalnik in TV.
Spat grem pozno zvečer, ko pri sosedovih že zdavnaj pogasijo luči. To je čas, ko si sam s seboj, ko tuhtaš nove zgodbe in se pripravljaš za naslednji dan.
V prostem času pa tudi na kolo.

Želja, ki se ni ustvarila?
Zaupal vam bom. Po končanem študiju pedagogike, mi je profesor dr. Vlado Schmidt ponudil, da ostanem na fakulteti, opravim magisterij in se kasneje vključim v raziskovalno in predavateljsko delo.
Zaradi štipendije, ki sem jo imel – treba jo je bilo pač odslužiti – sem se moral tej priložnosti odpovedati. Bog ve, kako bi teklo moje poklicno življenje, glede družine – takrat sva bila z Joži že poročena in tudi hčerko Majo sva že imela – pa vem, da se ne bi nič spremenilo!
Doma z ženo Jožico in vnučkom Jakobom.

Najljubša družba?
Moja najljubša družba so moji domači in prijatelji, še posebej pa vnuček Jakob, ki raste v simpatičnega in zdravega fantka, ki bo šel letos v šolo. Zanima ga prav vse, zelo je nadarjen za risanje, da se vsi kar čudimo, saj pod njegovimi rokami nastajajo prave male umetnine!

Kaj vas resnično veseli? Imate še kakšen hobi?
Veselijo me vse novosti, ki se dogajajo, pa nova spoznanja, ki smo jih deležni, in vsi obeti, ki nas še čakajo. Predvsem tisti, ki bi nam prinesli spremembe, da bi delo dobilo spet svojo ceno in poštenje stalno mesto med nami.
V prostem času z bratom Stanetom izdelava tudi kakšno repliko vaške situle, sam pa se z veseljem posvečam tudi zgodovini litijskega rudnika Sitarjevec.

S čim se ukvarjate med eno in drugo knjigo?
Med eno in drugo knjigo je čas zapolnjen z branjem, pripravami na novo delo, saj je treba vedeti kar nekaj reči, če hočeš, da je stvar avtentična.

Bi še kaj dodali? ☺
Dodal bi lahko še marsikaj, pa se bojim, da ne bom postal dolgočasen in da bo zmanjkalo prostora. Pa o tem morda drugič, če bo le priložnost!

Jože Sevljak pa res ne more biti dolgočasen. Z veseljem se bomo še kdaj pogovorili z njim.

Pripravila Stanislava Radunovič