Jože Ovnik



V Galeriji EVJ je bila ob naši obletnici in zaključku natečaja za Naj pesem ETV 2014 odprta razstava Trboveljčana Jožeta Ovnika, nekaj časa Velenjčana pa ponovno Trboveljčana. Mogoče je ravno zato, več Trbovca kot nekdo, ki kraja sploh ni nikoli zapustil. Rojen je leta 1955 v Trbovljah (te dni je imel rojstni dan). Njegova najbolj znana podoba je škrat Perkmandeljc, ki se skriva v zasavskih rudniških jaških in kakšno zagode. Ovnik je Prekmandeljčevo podobo obeležil tudi s slikanico, ki je v samozaložbi izšla leta 1997. V njej je zgodba o nagajivem rudniškem škratu, ki ga je Ovnik spoznal iz pripovedovanja očeta in nekdanjih trboveljskih knapov. Tudi med ostalimi motivi prevladujejo podobe knapovščine pod in nad zemljo. Vešč je tudi v portretiranju, krajinah, tihožitjih … pač odvisno od trenutka. Lahko mirne duše rečem, da je tudi naš sodelavec, saj za naše goste riše portrete. Sicer pa naj kaj več pove kar sam.



Veliko prostega časa namenjate slikanju. Od kod ta strast?
Pravzaprav mi prostega časa slikanje niti ne vzame toliko, kot se mogoče zdi na prvi pogled. Je pa res, da delam sistematično, skoraj vsak dan po kakšno uro, dve pa tudi več, če mi družinski urnik in vremenska napoved to dovoljujeta. Slikanje v mojem primeru ni hobi, temveč je način dela, oblika življenja, ki mu je podrejeno vse ostalo. Pomembno ob tem pa se mi zdi poudariti, da je slikanje večen proces učenja - tudi na napakah, in eksperimentiranja. Človek v tem ,,poslu,, nikoli ,,ne zna,, vsega. Tak pristop in način dela mi omogočata stalno likovno kondicijo, zaradi takega pristopa k likovnemu ustvarjanju le tega nisem nikoli naveličal - prej nasprotno. Zadovoljstvo in strast, ki ju čutim pri delu, se še stopnjujeta in me tako kreativno navdihujeta. Vsi smo na ta svet poslani z nekim poslanstvom. Na nas je samo, da to poslanstvo v času, ki nam je namenjen v tem prostoru, odkrijemo in ga izpolnjujemo. Meni je bil dan malaraj, zato v tem življenju in v tem prostoru ob njem in zaradi njega neizmerno uživam.

Kakšno je pravzaprav življenje slikarja, ustvarjalca, v prizmi današnjega časa?
V bistvu je življenje likovnih zapisovalcev časa zelo lepo. Slikanje in risanje vsaj v mojem primeru ni več hobi, temveč je, kot sem že rekel v uvodu, način življenja. Res, da pridejo obdobja, ko bi čopiče najraje uporabil za vzgojo nizkega fižola, a me ta vrtičkarski naval k sreči po navadi prav kmalu mine in ko mine mnogo raje narišem nizek fižol, ali pa kakšno meseno hruško. Je pa res, če se osredotočim samo na problem Slovenije, da je v tej mali državi toliko izjemno kakovostnega likovnega potenciala, tako akademskega kot amaterskega, ki producira dnevno toliko izjemnih likovnih del, da je za konzumiranje le teh ta podalpski trg bistveno premajhen. Posledica tega so dampinške cene likovnih del in pa beg likovnikov, oz. umik na svetovni trg ter uporaba medmrežja kot posrednika v komercialne namene. In še nekaj moram na koncu dodati, a zato ni nič manj pomembno; ločnica kvalitetnih likovnih del med ,,šolanimi,, slikarji in nami, ki to nismo, če govorim v likovnem jeziku, ni več črno bela, temveč je postala siva in zamegljena. Želim povedati, da je razlika v kvaliteti likovnih del tako minimalna, da se v bistvu ne ve več, v kateri od navedenih skupin je neko likovno delo nastalo. Pa tudi ni več pomembno, ali je to delo kvalitetno. Navsezadnje, tudi Michelangelo in Da Vinci nista imela akademske likovne izobrazbe …



Kolikšno vrednost pri ustvarjanju imata talent in vztrajnost?
Odgovor na to vprašanje izhaja iz izkušenj, ki sem si jih nabral do zdaj in te kažejo na to, da imam prav. Bilo je obdobje v mojem življenju, ko sem se želel ,,malarije,, ali kot je nekdo lepo zapisal, ,,likovne obrti,, priučiti. Tečaj je bilo treba plačati vnaprej, likovno šolo pa sem zapustil že po drugi uri, razočaran in brez, da bi zahteval razliko. Zakaj? Ugotovil sem, da je bila edina želja likovnega mentorja klonirati celo skupino v samega sebe. A-a, lahko, samo Ovnika v tej skupini ne bo … in sem ,,spokal,,. To je bila ena od treh najboljših odločitev v mojem življenju. Tako sem, tega takrat seveda nisem mogel vedeti, ohranil in ubranil svoj stil, oz. več njih, slikanja in risanja. Te sem mnogo raje in z večjim ,,luštom,, nadgrajeval z vztrajnim delom, študijami skic, prerisovanjem, obiskovanjem galerij, opazovanjem ter učenjem likovne in človeške zgodovine. V likovni zgodovini je kar nekaj takih ,,frajerjev,, ki so storili isto, kot sem storil sam. Pa jih ne bom našteval, da ne bo kdo mislil, da se enačim z njimi, ali celo, da sem njihova reinkarnirana pojava. Želim povedati samo to, da je treba verjeti vase in ne glede na vse vztrajati na svojem. Rezultat ne more izostati. A do tega je dolga pot. Jaz sem začel z risanjem karikaturic svojih prijateljev in znancev na plačane račune od pivskih rund v pivnici pri Počivavšku, nekje je pač treba začeti … a kje je že to …

Bi želeli še kaj spremeniti, izboljšati pri sebi?
Ja, če bi se dalo, bi želel imeti manj sivih las, pa kakšno dekado bi si odščipnil, pa kakšen kilogram. Če sem čisto iskren, rad bi tudi počasneje govoril. Prehitro razmišljam in potem mislim, da moram misli takoj, v tistem hipu verbalno posredovati naprej. Posledica tega pa je, da se mi jezik po navadi ,,zafecla,,. Prav zavidam ljudem, ki govorijo počasi, leno, lenobno. Drugače se pa moja duša čisto fino počuti v tem telesu.

Kako vzdržujete dobro telesno pripravljenost?
Če kdo misli, da pomeni slikarija samo sedenje ob risalni mizi ali dolgotrajno stanje pred slikarskim stojalom, ta se grdo moti. Likovno ustvarjanje, tako kot tudi kiparjenje, zahteva od človeka dokajšnjo mero fizične kondicije. Ta pa je pogoj za dobro psihično počutje. Eno brez drugega ne (z)more. Zanimivo pa je, da se mi ,,ta hude,, ideje porajajo ravno v trenutkih, ko se rekreiram, po navadi sam, takrat, ko lahko grem tudi čez rob, in so možgani zaradi povečanega napora polni kisika. Takrat jih neki samoobrambni mehanizem preklopi v neko drugo frekvenco, v neki duhovni, ali če hočete, mentalni orgazem, kjer so spravljene neke podzavestne zamisli. Na meni je samo, da jih pazljivo s seboj ponesem v ta svet … velikokrat se to zgodi … a za to, da pridem tja, se je treba potruditi, trpeti in rekreacija meni to več kot omogoča. Drugi imajo za to, da pridejo, ne, popravljam: da gredo tja, če pridejo tega ne vem, jogo ali ostale substančne oblike, meni pa tek na Partizanski vrh čisto zadostuje.

Ste družaben človek?
Za nekadilca še preveč. Rad sem v družbi, rad debatiram, v kreativnih debatah s sogovornikom ali več njih se porajajo ideje, rešitve, vizije. Rad izzivam in rad sem verbalno izzvan. To mi predstavlja poseben užitek. Treba se je pogovarjati in znati poslušati. To, drugo, se mi zdi še pomembnejše, ker se s poslušanjem tudi učimo. Znanje pa je treba, tako kot ljubezen in srečo, deliti.

Obstaja nekdo, ki vas vedno podpira?
Ali pa je kritičen v pozitivnem smislu. Hmm, pozitivna kritika ne obstaja. Kritika je že v sami osnovi negativna, ki me vedno podpira, veste, to je dvorezen meč. Podpira me tudi, če me ne podpira. Mogoče še bolj. Ne maram hinavščine in prilizovanja. Povej mi v obraz, da vidim, kdo v tebi sem jaz. Seveda mora imeti človek, kot sem jaz, okoli sebe zelo potrpežljive družinske člane, z izrazito tenkočutnim posluhom do mojega prostega časa in tistega, predvsem do tistega, ki pripada samo meni. To je čuden preplet sobivanja dveh egov v enem, težko razložljivo, a kaže nekako tako. Kadar delam nekaj, bi delal tisto drugo. Ko pa delam tisto drugo, me pa vleče k prejšnjemu. Po navadi se tako dogaja z likovnim ustvarjanjem in rekreacijo. Vmes pa je družina - steber vsega mojega bistva.



Kakšen je odnos družine do vašega angažiranja na različnih področjih?
Poglejte, če njihov odnos do mojega dela na različnih družbenih področjih v Trbovljah ne bi ne bil takšen, kot je, bi verjetno danes jaz ne odgovarjal na vaša vprašanja. Lepo je človeku, ki čuti, da za njim stojijo ljudje, ki z njim vred verjamejo v tisto kar dela. Jasno, da, ko se enkrat javno izpostaviš, lahko pričakuješ (tudi) neprijetne ovacije, a to je del te zgodbe. Nihče ni vsem všeč in obratno…in tako je prav. A vse je pozabljeno, ko človek pride med svoje, domače. Takšnega, kakršen sem, so me vzeli za svojega. In takšen, kakršen sem, sem, na koncu koncev, tudi po njihovi zaslugi. Upam, da jim ni žal, da so si izbrali takšno mamo in očeta …

Koliko vam pomeni dobro družinsko življenje?
Vprašanje je, kaj komu pomeni pojem ,,dobro družinsko življenje,,. Nekomu že toplo zakurjena peč, drugemu kristalna palača ne pomeni nič. Pa vendar, nobeden od obeh ne bo nič nesel s sabo. Za vse pa se mora človek (iz)boriti. Iluzorno je pričakovati, da bo življenje po prvi poročni noči posuto z rožicami. Je, ampak v prenesenem pomenu. Ljubezen je večplastna, ali če hočete, večbarvna. Ljubezen do staršev ima svojo barvo, do domovine svojo, do otrok svojo in do partnerja spet svojo barvo. Tudi ljubezen do samega sebe ima svoj odtenek, vsaj nianso. Tako dobimo cel spekter barv, mavrico, na koncu katere leži bajeslovni zaklad, da pridemo do njega, se je treba potruditi. Menim, da se morata oba partnerja ves čas boriti, poleg vseh tegob, ki jima ju nalaga življenje, tudi sama s seboj. Seveda v smislu dajanja in jemanja. Ker pa dobro družinsko življenje ne pride samo od sebe, se mora človek zanj zelo potruditi.

Kam jo s svojimi domačimi najraje mahnete?
Včasih smo rekli; Sonce, Voda - Zrak, Svoboda. Sam se najraje umaknem pod svobodno zasavsko sonce. MI, Zasavci imamo prav neverjetno srečo, da živimo sredi tega čudovitega sveta, obdanega z Zasavskim sredogorjem, obilno poraslim z bujnimi gozdovi. Samo na balkon stopi človek, pa je že, karikiram, na Mrzlici, Kumu, Planini, Kalu, Čemšeniški, Klobuku … Drugje se morajo za tak užitek, da bi se naužili Matere Narave, odpeljati debelo uro ven iz mesta. Seveda pa so tudi obiski slovenskih gora družinska stalnica, tako kot kolesarjenje in ostale oblike prebegov iz mesta. Pohorje in Velika planina, Piran, Soča in Krn pa imajo v naši družini posebno mesto.

Imate še kakšne ambicije, neizpolnjene želje?
Vsak jih ima, tako jih imam tudi jaz. Mogoče bi si želel v življenju igrati kakšen instrument, se naučil plesati, ampak res plesati. Obožujem ples. V njem je toliko erotike, nekega neopisljivega naboja, to me privlači. Vedno sem občudoval ljudi, ki so obvladali kakršenkoli instrument, ples. Moja dva, oče in mati sta plesala kot iz filma. Še iz časov avto stopa obvladam ustno harmoniko, a to ravno ni neki presežek. No ja, če dobro razmislim, je nekomu ravno zaradi znanja igranja na ustno harmoniko uspelo postati evro poslanec. To pa tudi ni kar tako, če na to pogledam iz drugega zornega kota. Šalo na stran, harfa, flavta, harmonika, ples … to so zgodbe, ki sem jih zamudil.

Česa se iz svoje preteklosti najraje spominjate?
Naj se sliši še tako kičasto, a tako je. Otroštva. To je bilo takšno, kot bi ga izživel v knjigi Marka Twaina, ki govori zgodbo o dveh pobalinih, Tomu Sawyerju in Hucklbarry Finnu imenu. Samo s to razliko, da se je vse moje otroštvo dogajalo na relaciji Trbovlje - Velenje - Trbovlje. Štrajk, ki se je zgodil leta 1958 v takratni povojni Jugoslaviji v Trbovljah, je očeta, ki je sodeloval v tem štrajku prisilil, da se je skupaj z družino, katere član sem takrat že bil, izselil za belim kruhom v svet. K sreči mu ni bilo treba daleč. Selili smo se v Velenje, kjer sem odraščal skozi svoje otroštvo in mladost. A vezi z rodbino na Tereziji so bile premočne, zato sem počitnice preživljal pri starih starših v tej rudarski koloniji. Dva pola teh dveh svetov, Velenja in Trbovelj sta me vedno begala in mi zastavljala vprašanja. Tudi neprijetna. Tukaj, pri nas, je bilo vse tako kot v črno-belih filmih, tam pa je bilo vse kot scena v kakšnem cinemaskopskem filmu nominiranem za Oscarja. A zakaj, komu na čast, takšna razlika? Ali niso trboveljski rudarji enakovredni velenjskim? Vedno se mi je zdelo krivično, da se na tak ponižujoč način dela s Trbovljami in njihovimi ljudmi. Drugim je bilo pa vse prineseno na pladnju. Mogoče pa smo bili za to krivi Trboveljčani sami. Zadovoljni z malim in ujeti, skorajda izolirani od sveta, se nismo kaj dosti zanimali za druge. Pa še nekaj se mi zdi pomembno zapisati. Po drugi svetovni vojni so iz naslova reparacije dobivali odškodnino vsi, ki so bili, ne glede na kateri strani so se borili in bili na kakršenkoli način vpleteni vanjo. Nam, trboveljskim otrokom Velikega štrajka, prvega v novonastali socialistični Jugoslaviji, ki smo bili zaradi udeležbe naših ponosnih očetov vpeti vanj in razseljeni, ne! Nas ne omenjajo zgodovinske knjige v nobenem stavku, kaj šele odstavku. Ne govori se o tem, da smo rasli v tujerodnih okoljih, nenadoma obdani s tujimi ljudmi čudnih govoric in nam tujih običajev, a smo preživeli. Janežiči, Holeški, Čamri, Vidmarji in še bi lahko našteval trboveljske družine, ki jih je bilo v Velenju za cel geto, a temu ne vidim smisla. Nekateri smo se vrnili domov. Tiho neopazno. Ko sem šel, mi je oče dejal. ,,V Trbovljah se ne hodi v tropu, hodi po svojih poteh,,. Kako prav si imel, ata! Zdaj, ko živim tukaj, sin dveh dolin, kjer sem bil rojen, kjer govorijo isti jezik in pojejo iste pesmi, kot me jih je mati učila na tuji grudi, zdaj, ko poznam genetski DNK mojega plemena, mi je vse mnogo bolj jasno. Ni lahko biti Trbovc, a Trbovc ne more biti vsak. Biti Trbovc je privilegij! A če ne bi odraščal kje drugje, bi tega zagotovo ne videl, še manj pa vedel. Tako pač je.



Kakšen je po vašem mnenju vzoren Zasavc?
Vzorni Zasavci na žalost počivajo v Gaberskem in so zapisani na spominskih obeležjih. Mi, ostali žalujoči, si moramo, vsak posebej, to še zaslužiti in to s svojim delom in doprinosom k višji kvaliteti življenja in posledično bivanja v tej čudoviti dolini. Vsi bi se morali truditi, se poslušati in prisluhniti eden drugemu, nastopati navzven enotno kot eno pleme zato, da bi bilo naše unikatno Zasavje lepo, urejeno, napredno, odprto za nove ideje, ki bi morale biti podprte s strani lokalnih oblasti. Dogaja pa se, da ravno tisti, ki so najbolj izobraženi, ki jim je bilo zaupano vodenje in od katerih se pričakuje, da bodo dali rodni dolini svoje znanje, iz nje selijo. Razlogov je verjetno več, so pa tako subjektivne kot objektivne narave. A eno je zagotovo. Tu, pri nas, ima beseda ,,napredek,, pomanjševalno obliko, sploh, če ni vezana na energetiko, ki pa je na žalost z ugašanjem premogovnikov, zadeva ad acta. 100 m na novo položenega asfalta še ne pomeni odprtja 100 novih delovnih mest. Razbiti staromodno miselnost pomeni v naših krajih Sizifovo delo. Najlažje je tarnati ob svojem pol kvadratnega metra velikem koncu šanka, gledati skozi steklenico piva točajko v kolena ali še bolje dekolte, jamrati kako je hudo in pogledovati proti Ljubljani, kdaj bo, če bo (še) kaj dala. Nekaj narediti za to, da bo bolje - to pri nas ne obstaja. Za vse so tu drugi, da naredijo za nas. Od silnih udarnikov in solidarnosti je v času tranzicije Slovenije v samostojno evropsko usmerjeno državo od vsega tega ostalo samo še tarnanje. Tisti, ki nas bodo sodili pa se šele rojevajo. In še nekaj se mi zdi bistveno poudariti pri tem vprašanju: ne moremo pričakovati, da bodo naši zanamci znali spoštovati naše delo, če mi ne bomo znali spoštovati dela svoji dedov.

Obstaja še kaj, kar bi nam radi povedali?
Oh, seveda obstajajo zadeve, o katerih bi se dalo debatirati. Od tega, kako se staro Trbovlje, oz najbolj tipični arhitektonski primerki, v imenu ,,napredka,, sistematično rušijo in podirajo, s tem pa nepopravljivo izgubljajo dušo. Ne vem, s kakšno pravico to počnemo? Kdo si lasti pravico, oz. kdo si lasti to osebno pravico, da v imenu vseh Trboveljčanov našim zanamcem krade temelje, na katerih bodo gradili svojo bodočnost? Namesto, da bi se ravno zaradi vse te rudniške arhitekturne ,,eksotike,, Trbovlje vključilo v evropsko transverzalo rudarskih mest. Ki prinaša tudi bonitete. Zato bi se bilo pri ustvarjanju nove mestne aure priporočljivo zgledovati po tistih okoli nas, ki so te probleme že reševali in jih speljali na način vključitve rudniške ambientalike in rudniške tehnične zapuščine v novodobne urbane načrte, ter tako s tem svojim meščanom omogočili prijetno bivalno okolje, tudi na duhovnem nivoju, in z njim povezanim bivalnim počutjem. A mi, klasika, spet in spet odkrivamo toplo vodo. Ne vidim pa smisla, da se v Trbovljah dogajajo nepotrebne, včasih tudi nerazumne spremembe, ki ljudem niso všeč in jih ne potrebujejo, so moteče in kot take rušijo ravno tisto bivanjsko harmonijo, ki je že skorajda zapisana v DNK-ju vsakega izmed nas in so zato te spremembe ljudem toliko težje sprejemljive. So pa seveda tudi svetle izjeme, a so sila redke. In tudi take, ki so še kako potrebne realizacije, a o njih nihče ne razmišlja. Kot na primer o rondoju pri Sušniku. Znanstvena fantastika za nas, ali pa se mogoče motim. Upam močno, da se. Če pomislimo, da sčasoma prihajajo novodobne skupine neobremenjenih ljudi z novimi idejami, potem je treba razumeti tudi to, da je težko ustreči vsem naenkrat. A vso to evolucijsko energijo bi bilo smiselno uporabiti po eni strani tako zaradi ohranitve naše lokalne tradicije iz katere s ponosom raste neka nova, sodobna mestna celota. Po drugi strani pa se na rob odriva reševanje res akutnih problemov, kot je promet in z njim povezan preboj Zasavja na avtocesto, zadnje čase aktualna kolesarska steza, pa tudi kakšna gondolska žičnica, ki bi se dvigala in na ta način povezovala mestne obronke kot so, Terezija, Posetje, Klek, Katarina …, ne bi bila odveč. Da o garažni hiši pri zdravstvenem domu, lahko tudi podzemni, na kateri bi lahko bila dva košarkarska igrišča in dokončni preureditvi bivše Mehanike v le to, ne govorim posebej. Rojevajo pa se tudi že sinovi te doline, ki bodo gradili tunel pod Kumom. Če takih zadev ne moremo tekoče reševati, ali vsaj pokazati interes, željo, o tem govoriti in si to želeti narediti, potem še nekaj časa ne bomo imeli niti tunela v Savinjsko dolino. Pa ne toliko zaradi tunela samega, temveč zaradi kristalno čiste vode, ki leži v nedrjih Mrzlice, ki bi jo lahko s pridom ponudili tržišču. Glede na prihajajoče, vse bolj in bolj nepredvidljive podnebne spremembe, bomo v to, slej kot prej prisiljeni, zato bi bilo mnogo pametneje, da se sami čim prej odločimo za ta korak, da bomo pripravljeni. Tu so pod vprašanjem tudi, pred našimi očmi, zaradi včasih prav nesmiselne prometne ureditve izginjajoče proste površine za pešce in kolesarje, ki bi jih bilo nujno potrebno umestiti v prostor stran od prometnic. Naj bo dovolj. Takole razmišljam in si te misli, ki se nabirajo v navideznem balonu, ki plava pod stropom sobe, medtem ko rišem, zapisujem v zvezek … in še in še bi se dalo …

Vizionarsko? Ne, v razmislek! Pa ne le Trboveljčanom.

Razstavo Jožeta Ovnika si v Galeriji EVJ lahko ogledate do konca meseca junija.

Pripravila Stanislava Radunovič