Jani Guna

Satirično, včasih pikro in predvsem realistično gledanje na svet je znak prepoznavnosti našega sogovornika. Prebrana beseda ali glas - oboje ima težo. Ravno pravšnjo, vsaj zame.




Zasavje vas pozna tako s televizijskih zaslonov, kot tudi z radijskih valov, kar pa še zdaleč ni vse. Zaupajte nam prosim, kdo in kakšen človek se (ne) skriva za glasom in sliko?
V principu sta »zvok in slika« z ekrana in poprej iz radia samo podoba enega dolgoletnega kompleta prepletenih interesov, ki jih prepuščam skozi zavest s čim manj pregradami in odpori, da se ne bi iluzije preveč usmradile. Z leti se mi dojemanje »mojega« sveta seveda prečiščuje in postaja bolj »vobče«, hkrati pa nemara še bolj nezanesljivo, vendarle pa ostajam še vedno prevzet nad čudežem življenja in nad fenomeni, ki se dogajajo okoli mene, pa naj dajejo vtis, da gre za nekaj resničnega ali pa so samo očiten privid. Bolj se imam za opazovalca in ne za navijača, bolj za tistega, ki brska in si najdeno ogleda brez posebne strasti ali identifikacije. Do koder mi seže spomin, pa sem bil zares celostno ujet le v čarni ris glasbe, že same na sebi v vsej njeni sferičnosti in seveda še posebej tiste, ki je oblikovala popularno kulturo v šestdesetih letih našega spomina z Beatlesi in se potem vsake toliko časa levila in lovila tok družbene zavesti, ki ga ni vedno ujela. Glasba je moja globalna komunikacija in pa seveda način podiranja kulis, ki bi rade dale vtis, da imajo svoj temelj.

Nekaj besed o tem kje in kako se je začela vaša profesionalna kariera?
Osnovna šola Ivana Cankarja, trboveljska gimnazija, kjer sem enkrat skladno s pozitivnimi zankami usode pogrnil, potem višja šola za socialne delavce in šiht na rudniku Trbovlje. Ves čas pa spremljanje glasbe in luščenje njenih družbenih motivov, pa seveda koncerti in od sredine osemdesetih redno letenje v London, kjer se je do nastanka Amazona, odpiral ploščnati raj. Leta 2000 me je Aleš Gulič povabil na radio Trbovlje, kar se rezultiralo v 417-ih oddajah Raketoplan, ki je letel točno osem let vsak teden brez izjeme. Pristal je 31.12.2008 in isti mesec nadaljeval na TV valovih ETV-ja, kjer se je zdaj vrti Slovenski globus.

Katero je doslej vaše najbolj priljubljeno delovno mesto in zakaj?
Delovna mesta so sicer stvar navideznih naključij, ima pa vsako svoj pomen in najbrž predstavljajo optimalen odsev nekega stanja in osebnega likanja. Sam sem uradno imel samo eno, morda dve formalni delovni mesti v trboveljskem rudniku, ki sta mi med leti 1978 in 2008 omogočali osnovno eksistenco, kar je za današnjo generacijo zavoljo globalne krize in pohlepa ter naše lastne nezainteresiranosti, znanstvena fantastika. Delo na radiu Trbovlje in televiziji ETV, pa sta v polju čistega užitka.




Pogrešamo Raketoplan … 
Raketoplan je bil zasnovan kot glasbena oddaja, ki bi z izborom stare in nove glasbe vzpostavljala en tako bolj oseben dialog s poslušalci. Tako je bilo zmenjeno s tedaj urednikom Alešem Guličem in Marjanom Frolom, ki je prevzel direktorske vajeti. Oba sta bila poznavalca in ljubitelja glasbe – Marjan Frol je bil celo kot odličen bas kitarist v skupini Jutro, akter rockovske scene - tako da smo brez težav našli skupni jezik, ki pa sem ga sčasoma uporabljal tudi za komentiranje dogodkov v slovenski strankarski družbi, ki so se v svoji bizarnosti ves čas vrstili, tako da je bilo štofa dovolj. To mi je bilo v poseben užitek, saj sem podiral tudi kake usmrajene tabuje, tako da so mi pozneje poslali personalnega cenzorja Rudita Medveda, ki je dojemal provokacijo z nekoliko več previdnosti, med tem ko sem sam menil, da je mlačnost smrt za medij.

V Raketoplanu ste večkrat izjavili, da ste apolitični. To še vedno velja?
Apolitičnost v smislu identitete s strankami, to da, v odnosu do racionalne vsebine politike, ki nam kroji vsakodnevno davkoplačevalsko realnost, to pa ne. Danes si ni možno privoščiti komfort nereagiranja na politično patologijo, ki ni več le retorična, ampak posega sleherniku v same temelje preživetja, da seveda ne omenjam, kako je čedalje bolj nujno z imenom in priimkom poimenovati bebavo samopromocijo samozvanih lokalnih kruhoborcev, ki se imajo za politike, kakor tudi politikantov na državni ravni. Skratka, apolitičnost smo si lahko privoščili samo v Jugi, koder ni bilo demokracije, saj ena stranka še ne prinese demokracije, kajneda.

Časi so takšni, da vam očitno materiala za priljubljeni Slovenski globus ne primanjkuje. Sami izbirate imena svojih oddaj?
Seveda, ime je kakopak znak sam po sebi, tako da je Raketoplan v svojem radijskem vibriranju predstavljal neko medijsko brezčasno globalno potovanje od ene glasbe do druge, televizijski Slovenski globus pa poskuša etimološko cikati na slovenska protislovja, saj včasih mislimo, da je na našem globusi samo Slovenija. No, saj je, jebelacesta.

Kakšni smo po vašem mnenju Zasavci?
Imamo zagotovo občutek za preživetje, za prilagodljivost, se znamo navkljub zarukanosti tudi organizirati, ko je nuja, sicer si veselo skačemo v hrbet. Še najbolj od vseh Slovencev, pa smo navezani na te hribe in tri doline, od koder se neradi premaknemo, zagotovo pa se ves čas vračamo. Radi imamo tudi svoje iluzije, ki jih ne izpustimo iz rok, ker so dobičkonosne, seveda pa od strani dobro vidimo, kaj se dogaja drugje. Pred svojim pragom redko pometamo.

Kot velik poznavalec in ljubitelj glasbe ste tudi ponosni lastnik številnih plošč. Koliko natančno? Katera je najstarejša in katera vam nekako največ pomeni?
Šteti vinilke in CD-je bi bilo nespametno, saj se jih v 45 letih (ups!) nabere veliko in še preveč, blizu 20 tisoč. Vse pa se je začelo z Beatlesi preko radia. Sicer pa je prve tri male plošče kupil kakega leta 1966 moj brat, ko sta šla z mamo po zavese v trboveljsko Namo, nazaj pa namesto firnkov prinesla Iskrin gramofon Emona in Lolo Novakovič, Sedem mladih ter Slovensko popevko. Sam sem kako plato kupil tudi v trboveljski Elektrotehni (1968 EP od Bora Gostiše in Kameleone z glasbo iz Hladnikovega filma Sončni krik), pozneje sem plate naročal iz Nemčije, Anglije in Amerike, nakar sem imel srečo, da se mi je preko Laibacha odprl realni londonski raj z vsemi onimi mega centri in tudi malimi štacunami s platami. Zdaj vse dobim na spletni strani Amazona.

Zadnja knjiga, film, koncert?
Kot je običajno, je nekaj knjig istočasno v ognju: knjiga novosadskega avtorja Vladimirja Nedeljkoviča, ki raziskuje fenomen rock glasbe, kot urbane kulture Novega Sada med leti 1962 in 1980, od romanov, ki jih redko berem, pa sem z užitkom prebral »Prebujanje« zagorskega pisatelja Igorja Gošteta, ki zna krasno sestaviti zgodbo z resničnimi dogodki, čisto na zadnje pa sem prebral eno danes najpomembnejših knjig v našem prostoru, ki ima naslov »Nihče«, napisal pa jo je Mehmedalija Alić, tudi Zagorjan. V kino, koder se manifestira »iluzija znotraj iluzije« hodim bolj redko…zadnji koncert pa je bil od Josipe Lisac v DDT, lansko leto.

Ali obstaja razvada, ki bi se je radi znebili?
Če je razvada, je že za kaj dobra, gotovo pa bi moral bolj pešačiti.

Kako najraje preživite prosti čas?
Vsak dan je ene sorte v celoto oblikovan dar, ki zdaj pač ni povsem samoumeven, zato ga skušam napolniti z neko nekonfliktno atmosfero, ki ima med poslušanjem glasbe tudi svoja uporabna in zlasti nujna konkretna poglavja, brez katerih ne bi mogel sestaviti svoje personalne etike. Muzika pa je način dojemanja sveta.

Bi radi povedali bralcem še kaj, kar vas nisem vprašala?
Le še morda povzetek: po mojem se ne splača sekirati za večino stvari, ki jim človek pripisuje prevelik pomen, saj gre ves čas zato, da v omejenem roku trajanja, ki ga vsak ima, čim bolj jasno prepozna razliko med blefom, pozo in afnanjem z dodatkom Prozaka in med izvornim prisluškovanjem življenjskim impulzom na tem našem Božjem svetu.

Pod tale Janijev povzetek se pa res z veseljem podpišem!
Pripravila Stanislava Radunovič