Janez Lipec

Srečate ga povsod. Nasmejan, z značilnimi brki, za vsakogar najde lepo besedo. Prepoznavni znak Zagorja in Zasavja, čigar prizadevanja niso vedno ustrezno nagrajena. Vendar to njega ne moti. Meni, da je pomembno, delati za dobro vseh. Z nasmehom in razumevanjem.


Kot pristni Trboveljčan ste zelo ponosni na svoje poreklo. Pa nam prosim predstavite svoje korenine …

Od rojstva pa do 27 leta, je bil moj dom Kolodvorska 14 v Trbovljah. »Haus«, ki so ga leta 1918 dokončali italijanski ujetniki. Tu je bil dom moje mame Kristine in njenih staršev, ki sta v Trbovlje prišla iz Podkuma. Stari oče Janez Zupanc je bil rudar od leta 1909 do upokojitve. Mama Kristina se je leta 1950 poročila z Radečanom Vincencem Lipcem, njegov oče Pavle je bil »prvi strojnik v Piatnikovi papir fabriki«.
Družina Lipec ima korenine »zapisane« od leta 1756 v Močilnem v okolici Radeč. Dve veji, ena Kumlanska in ena Radeška sta v Trbovljah oblikovali družino Lipec, v kateri se je meni, rojenemu leta 1950, kasneje pridružil še brat Vinko. Odraščal sem med nekdanjimi žandarji, partizani, cementarnarji, elektrarnarji, knapi, frizerji, lovci in njihovimi ženami in otroki. Starejše smo spoštovali, se od njih učili in jim tudi včasih kaj ušpičili. Naš svet je bila narava, gozdovi, Trboveljščica, Cementarna, bližnja železnica in Sava. Bili smo ponosni Sušenčani, s kulturnim domom in kinom »Svoboda Zasavje«, na vhodu v Trbovlje.

In kateri bi bil najlepši spomin na otroške dni?

Iz otroštva imam zapisanih veliko spominov, ki bi lahko bili za današnje čase in otroke veliki izziv. Ko se mi spomini vračajo in iščem najlepšega, bi želel povedati naslednje. Takrat so bila stanovanja majhna, živeli smo z naravo, domov smo prišli, ko smo bili lačni. Ko so cementarnarji začeli hoditi s šihta, smo vedeli, da bo kosilo. Bili smo inovativni, sami smo si naredili igrače, mizo za namizni tenis, gole za rokomet, prenosne telefone iz pločevink čistila za čevlje.
Najlepši so bili petki, ko so naše mame zakurile v peči za peko kruha. Takrat smo pomagali nositi drva, čistili police v leseni hiši v kateri je bila peč in čakali, da je začelo dišati po pečenem kruhu. Dan s svežimi hlebci kruha je bil praznik. Mame so bile ponosne, otroci veseli in nasmejani. Ob petkih smo bili vedno pridni, blizu peči in doma, petek je bil naš poseben dan.

Šolanje in prva zaposlitev.

Prvo šolo mi je dal vrtec, ko sem, kot šestletnik peš hodil od Sušnika na Vode v Trbovljah. Tam sem začel spoznavati, kako je, če si kar celo dopoldne zaprt z drugimi otroki. Ko sem hodil mimo šole Alojza Hohkrauta, sem razmišljal, kaj bo šele tam. V prvem razredu me je učila Geni Rak in začrtala mojo pot v osnovni šoli. Rad sem bral in se učil, pri Fincu telovadil v razredu in skupaj z drugimi čakal tople dneve, da smo šli na igrišče. V osmem razredu me je čakala nagrada, pot v Francijo in spoznavanje tujine, velika izkušnja za petnajstletnika. Po vrnitvi je sledil prvi mesec dela v Strojni tovarni Trbovlje. Raznašal sem pošto po podjetju, do Kovinarske šole in včasih tudi do Pošte.
Določili so mi šolanje na Srednji tehniški šoli Trbovlje. Štiri leta učenja, dela v delavnicah, risanja in tudi zabave. Organizirali smo plese v Trbovljah, Hrastniku in celo v Zagorju ob Savi. Bili smo dober razred strojnikov, med nami pa so bila tudi tri dekleta. Za maturo smo se potili v šoli ob pisanju naloge, kar je pomenilo risanje, računanje in učenje doma. Potem pa zagovor in spričevalo. Bil sem prav dober in mislim, da takrat odličnih ni bilo. Odlični so bili učitelji, mi pa takoj za njimi.
Želel sem delati v Strojni tovarni Trbovlje, kjer je bil zaposlen tudi moj oče. Z očetom sva bila povabljena k šefu kadrovske službe Janezu Naradu: »Tehnikov imamo veliko, imaš lepo spričevalo, dali ti bomo štipendijo in pojdi študirat!«
S sošolcem Milanom Gučkom sva sedela v parku in brala prijavnice. »Dve ali štiri leta strojništva?« Odločila sva se za štiri leta in oba študij tudi dokončala. Ob študiju sem veliko delal, risal za profesorje, bil tudi demonstrator in leta 1974 sem pri profesorju Frančku Kovačcu diplomiral z oceno 9.
Prva zaposlitev je bila v Strojni tovarni Trbovlje, ki mi je omogočila, da sem postal univerzitetni diplomirani strojnik.

In kako je potekala kariera?

Moja kariera je raznolika in nanjo sem ponosen. Življenjska šola v družini in sosedih pri Sušniku, obiski pri sorodnikih v Radečah, na Podkumu, v Ljubljani, Splitu, vrtcu, osnovni šoli, Franciji, srednji šoli in Ljubljani so mi dali: spoštovanje do starejših, poštenost, delavnost in inovativnost. Po prvih mesecih dela me je čakala še ena šola. Poklicali so me k vojakom, v Zagreb, kjer sem končal šolo za rezervne oficirje smer vzdrževanje orožja in naprav. Po petih mesecih Zagreba pa sem premeščen v Travnik v Bosni in Hercegovini.
Leta 1976 se je začelo zares, postal sem projektant v Oddelku za rudarstvo, med izkušenimi praktiki, ki so narisali vse, kar »si je kupec izmislil«. Od tu sem nadaljeval do razvojnega projektanta. Po nekaj letih sem postal vodja oddelka za lahke transportne sisteme in vodja skupine mladih projektantov. Čez čas sem bil imenovan za direktorja TOZD-a Razvoj, projektiranje in konstruiranje. Skupaj s prototipno delavnico nas je bilo okoli 120 delavcev, večina inženirjev in tehnikov. Moje zadnje delovno mesto v Strojni tovarni Trbovlje je bilo -član kolegijskega poslovodnega odbora za tehnična vprašanja in razvoj, na kratko tehnični direktor tovarne, ki je takrat zaposlovala okoli 1300 ljudi v Trbovljah, Sevnici, Valandovu v Makedoniji in imela predstavništvo v Ljubljani in Beogradu. V letu 1987 smo štirje, iz nekih razlogov morali oditi drugam, trije v Ljubljano in eden v drugo podjetje v Trbovljah. Naši očetje so delali v STT in mi smo zrasli v tej tovarni, imeli smo jo radi in spoštovali znanje delavcev ter njihovo iniciativnost. Ni bilo lahko! Čas je na žalost pokazal, da smo imeli prav.
Tako sem v letu 1988 začel v ZPS- Združenih podjetjih strojegradnje v katerih je bilo povezanih 17 podjetij iz vse Slovenije z okoli 17.000 zaposlenimi. Postal sem direktor za razvoj. Tu sem spoznaval marketing in nove poslovne stike: Kitajska, ZDA, Švedska, Italija in Avstrija. Ostalo je tudi tesno sodelovanje z Beogradom in Francijo.
Leta 1990 sem na lastno presenečenje postal predsednik Izvršnega sveta Občine Zagorje in se začasno vrnil v Zasavje. Tu sem ostal do leta 1992. Na ta tri leta sem posebej ponosen, saj sva s pokojnim Janezom Režunom napravila velik premik v razvoju kraja in dvigu samozavesti »bisera v osrčju Slovenije«!
Po letu 1992 sem spoznal tudi kako je, če si brez službe in na Zavodu za zaposlovanje, ker zate v Občini ni več primernega delovnega mesta.
Po letu 1994 pa zopet Ljubljana. Najprej mešana slovensko –avstrijska družba CENTROL, energenti in maziva. Leta 1995 Litostroj in Tovarna viličarjev, zopet med strojniki in nove izkušnje z Japonci in Indonezijo. Leto 1999 Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Velik izziv za strojnika- veliko dela in uspešnih projektov. Ob meni je bila skupina sodelavcev s katerimi se še danes srečujem.
Prišlo je leto 2004 in 1. aprila sem nastopil v Termoelektrarni toplarni Ljubljana, kot namestnik direktorja. Sprejel me je Aleksander Mervar in danes sodelujem že s tretjim direktorjem in delam kot svetovalec vodstva. Pokrivam obnovljive vire energije s poudarkom na lesni biomasi.
Skupaj s sodelavci Pri sežigalnici

To pa pomeni, da se je z leti nabralo precej pozitivnih kot tudi negativnih izkušenj?

V vseh teh letih sem se naučil, da je vse odvisno od ljudi, ne od tehnike, strojev in naprav. Še manj od mobitelov, računalnikov in vsemogočne politike. Pozitivnih in negativnih izkušenj je veliko. Negativne izkušnje te krepijo in pozitivne razveselijo.
Vzrok za negativne izkušnje so bili ljudje z negativno energijo in slabim znanjem, morda niti niso hoteli slabo, so pa v določenem trenutku imeli moč. Zato se izogibam ljudem z negativno energijo.
Pozitivne izkušnje imam z ljudmi s pozitivno energijo, saj med delom znajo razmišljati tudi o drugih ljudeh in pogledati v prihodnost. Moje razmišljanje gre vedno v smeri, ko nekaj delaš razmišljaj tudi o otrocih in vnukih.

Že od samega začetka ste gonilna sila Turističnega društva Ruardi Zagorje. Začelo pa se je nekako s skokom čez kožo …

Turizem imam rad od potovanj od Sušnika do Trbovelj naprej. Saj potuješ, spoznavaš nekaj novega in se učiš. Pri TD Ruardiju sem zraven od začetka. Dal sem mu ime in vesel sem ljudi, ki spoštujejo naš kraj in rudarsko tradicijo. »Če ne bi bilo kulma, ne bi bilo Zasavja«, tega ne smemo nikoli pozabiti. V ta namen sta leta 2007 nastala tudi Perkmandelc in Skok čez kožo. Vesel sem, da prireditev neprekinjeno poteka letos že devetič. Naloga vseh nas v Turističnem društvu Ruardi je, da to prenesemo bodočim rodovom. O tem ne dvomim, saj ima tudi predsednica društva ( Stanislava Radunovič) precej izkušenj in znanja, saj je med drugim osem let uspešno vodila TD Čemšenik.


Letos je torej že 21 let delovanja Turističnega društva Ruardi in 9. prireditev Perkmandelc vabi na rajanje z 9. skokom čez kožo, ki bo 22. avgusta na ploščadi za RCR -om. Sredstev pa je tokrat precej manj - skoraj polovica. Kako bo to vplivalo na realizacijo?

V Turističnem društvu Ruardi in Krajevnih skupnostih Rudnik Toplice in Jože Marn smo presenečeni in žalostni, ker smo verjetno edini, ki imamo zmanjšan proračun med organizatorji prireditev ob občinskem prazniku. Verjamem, da nam bo uspelo, saj bomo morali tako kot prejšnja leta, veliko delati in žrtvovati svoj prosti čas in tudi denar. Zavedamo pa se, da težko tekmujemo z estradnimi umetniki iz domovine in tujine, ki pridejo na postavljen oder, zapojejo, poberejo denar in odidejo. Turistično društvo Ruardi pa po prireditvi ostane v Zagorju ob Savi.
Skok čez kožo 2008 Izvršni odbor RUDE, 2015

Zadnje čase so se številna društva in posamezniki začeli ukvarjati z rudarsko dediščino. Kar je seveda dobro, vendar je področje sodelovanja še vedno nekako v povojih. Kje vidite perspektivo? Saj ni dovolj reči, da samo združeni lahko uspemo, potem pa še naprej teče vse po starem.

Takšni dogodki me ne morejo več presenetiti. S tem ima težave Slovenija in se odslikava povsod tam, kjer ni jasnega cilja, kaj želimo v prihodnosti. Lahko je zbrati skupino, a v skupini je težko najti ljudi, ki delajo. Res pa sem vedno znova presenečen, kako se znamo v svetu, ki se povezuje, vedno znova deliti ne pa povezovati. Sem optimist in zaupam času. Čas vedno prinese svoje. Rezultat pride šele na koncu računa, za enačajem.

Kdo bi moral povezovati takšne in podobne aktivnosti, občina?

Občina ima veliko pomembnega dela in naj se nebi ukvarjala s tem, kako združiti moči za enotne cilje. Primerov je veliko, samo pogledati je treba malo iz doline čez hribe v druge kraje. Na primer društva, ki se tudi tam ukvarjajo z ohranjanjem rudarske dediščine, kot je RUDA in prav tu lahko spoznavamo, kako smo povezani močnejši.
Marko Košir in Janez Lipec

Zagorjani imajo Spominsko sobo opernega pevca Ladka Korošca, kar je dobrim delom tudi vaša zasluga. Zagorjani se včasih kar premalo zavedajo njegove pomembnosti na področju kulture. Povejte nam prosim nekaj o knjigi, ki bo kmalu izšla v njegovo čast.

Z Ladkom Korošcem sva postala prijatelja leta 1990. Rad mi je pripovedoval o številnih dogodkih izza domačih in tujih kulis. Mislim, da se ne zavedamo kakšen umetnik svetovnega slovesa se je leta 1920 rodil v Zagorju ob Savi in kot desetletni fantič odšel na šolanje v Ljubljano. Z opero in svojim glasom je obšel svet in se vedno z veseljem vračal v rojstno Zagorje. Z veliko mero potrpežljivosti in dobre volje sem se v Ljubljani pogovarjal z njegovima na žalost pokojnim sinom dr. Ladkom Korošcem in hčerko Manjo Iskra, ter obema družinama o spominski sobi in rekvizitih. Leta 2007 je Milanu Kudru, Dragu Florindi, Rudiju Medvedu in meni uspelo, da smo ustanovili Fundacijo Ladka Korošca in z veliko pomočjo Občine Zagorje ob Savi dobili Spominsko sobo. Leta 2010 ob 90-obletnici rojstva je Multima d.o.o. izdala krajšo knjigo "Pel bom, dokler bom živel."
Letos se ob 95-letnici rojstva in 20-letnici smrti Ladka Korošca v Zagorju ob Savi pripravljamo na velik dogodek, posvečen velikemu umetniku. V tem mesecu bo šla v tisk knjiga o življenju našega rojaka. O njegovi veličini veliko pove že to, da sta knjigo napisala dva pisatelja, da ima knjiga več kot 600 strani in, da bo njen sestavni del tudi CD z izbranimi arijami iz najbolj znanih oper, ki so bile izvedene na številnih odrih sveta. O vsem bodo Zagorjani pravočasno obveščeni in veseli bomo, če bodo takrat z nami, spoštovanemu rojaku Ladku Korošcu v čast.
Podpis listine o pobratenju Z Danom Reisingerjem Skupaj s člani Rotary kluba Ljubljana Tivoli, botrski klub RK Zagorje Kum Z nekdanjo predsednico Indonezije, hčerko Suharta, njena Ekscelenca Megawati Soskarnoputera

Bili ste predsednik Rotary kluba Kum Zagorje. Veliko dobrih del je že za vami, pravkar je uspešno zaključen Tabor Mojca …

Rotarijstvo v Zasavju je posebna zgodba. Uradno smo ustanovljeni 2008, začeli pa smo že leta 2007. Sem edini, prvi predsednik, ki ima dva mandata, sicer ima predsednik mandat le eno leto. Lahko rečem, da sem začel in drugi nadaljujejo, delamo pa vsi, ker smo enakopravni, saj smo člani mednarodne organizacije Rotary International s sedežem v Chicagu. V teh letih smo se pobratili z Rotary klubi Brčko, Zrenjanin in Ulcinj.
V letu 2012 smo začeli s projektom Tabor Mojca. Za nas to pomeni druženje učencev osnovnih šol iz Zasavja, Zrenjanina, Brčkega in letos Ulcinja v Dolenjskih Toplicah. Julija smo četrtič s pomočjo družbe Avtocommerce Ljubljana v Dolenjske Toplice poslali 26 učenk in učencev iz osnovnih šol od Litije do Radeč, Brčkega, Zrenjanina in Ulcinja. Radovednost na začetku in solze slovesa na koncu so spodbuda za vse člane klubov in tudi bodoče rotarijce, ki se nam bodo pridružili v našem društvu.
Pohod prijateljstva Na Rogli S Petro Majdič po nordijsko

Tudi s športom se ukvarjate, predvsem rekreativno in kot podpornik društev. Veliko prostega časa pa ste namenili nordijski hoji.

Za mano je dolga nogometna pot. Od 1995 do 2007 leta sem aktivno s pomočjo Društva za vzgojo mladih nogometašev koordiniral mladinski nogomet v NK Zagorje. Ko smo se leta 2007 razšli, sem pomagal v RK Zagorje pri prehodu iz II. v I. ligo in potem do danes ostal v Upravnem odboru kluba, kjer pomagam, kolikor morem. Od leta 1995 sodelujem z uspešnim podjetnikom in ljubiteljem nogometa Darkom Klaričem. Danes sem član nadzornega odbora NK Bravo iz Ljubljane.
Ko sem končal z nogometom, sem se posvetil tudi sebi in začel z nordijsko hojo. Leta 2007 sem opravil tečaj za inštruktorja INWA nordijske hoje. Od leta 2011 sem predsednik Zveze za nordijsko hojo Slovenije in od leta 2015 tudi učitelj U2 nordijske hoje in teka s slovensko diplomo. Na tem področju je trenutno v toku nekaj večjih projektov na evropskem nivoju.

Glede na tako raznovrstno aktivnost se težko najde čas še za kakšen hobi. Vem, da tudi dobro kuhate :-)

Ko sem bil mali sem moral pomagati mami pri pripravi kosila, Saj veste, kako to gre, začelo se je s tlačenjem zelja. Bele nove nogavice atu na štuparamo, pa v klet. Pa za kosilo olupi krompir, nareži čebulo, operi solato. Prav tako si tudi študent mora včasih kaj skuhati. Kuham pa preproste jedi, za družino, ob priliki za sorodnike. Približno 10 ljudi si upam nahraniti, tako da zadovoljni odidejo od mize.
Moja dolgoletna praksa je, da kuham ob vikendih. Vsaj takrat se trudim biti doma, saj me med tednom malo vidijo.
Družina Lipec Ko je bila vnukinja še majhna

Med vsemi sestanki, službo in številnimi obveznostmi vas je težko ujeti. Kako usklajujete vse to s privatnim življenjem?

Moja sreča je moja družina. Žena Vida je nekoč prišla silvestrovat na Mrzlico in tam sva se spoznala. Pripeljala me je k Štarkljevim v Zagorje ob Savi, kjer sem od leta 1979. Dobila sva hčerko Petro in sina Janeza. Vsi trije so v turbulentnih časih ob meni veliko pretrpeli. Zato sem ponosen in vesel, da smo zdržali, ostali skupaj in se imamo radi, saj da smo stalno v stiku in skrbimo drug za drugega. Moja največja in težka življenjska izkušnja je bila, ko sem leta 2005 izgubil oko in so mi telo pregledali z aparati, da ugotovijo, ali se je strašni rak skril še kam. Takrat sem dokončno spoznal moč družine: od brata, žene in otrok, do vnukinje Anamari in dobrih prijateljev, ki so bili ob meni in z menoj, ko je bilo res hudo.

Kmalu boste še bolj v škripcu kar se časovne stiske tiče J. Imate že kakšne načrte za upokojenske dni?

Za tako imenovano tretje obdobje nimam posebnih načrtov. Nadaljeval bom s projekti, ki jih poznate. Seveda upam, na dobro zdravje sebe in družine, kondicijo, zaupanje ljudi, s katerimi delam in predvsem dobro voljo in nasmeh. Želim si popiti jutranjo kavico s prijatelji, sedaj imam največkrat večerno.

Kot dober poznavalec razmer bi Zagorjanom in Zasavcem kaj sporočil?

Leta 1988 so mi ponudili veliko stanovanje v Ljubljani. Še danes se mi vsi čudijo, kako se lahko vsak dan pripeljem v Ljubljano v službo. Pa saj nisem edini. V Ljubljani nas je veliko Zasavcev, z veliko znanja na pomembnih mestih.
Zasavje se bo moralo »odpreti«, ne more se fizično, ker prometne povezave so takšne, kot so. Odpreti se morajo »glave ljudi«. Sprejeti moramo tudi »tujce«, saj na naših drogovih poleg občinske in državne, plapola tudi zastava EU.

Moj nasvet, ki ga bodo, upam, uresničile bodoče generacije, je »Povezano Zasavje, ki sprejema odprtih rok in src Slovenijo, Evropo in svet, na področju gospodarstva, kulture in športa!«.

Osamljeni, v boju med občinami Zasavja v igri 2:1 in dokazovanju, kdo je močnejši na vasi, bomo v času globalizacije izgubili bitko na celi črti.
Še vedno rad gledam kavbojske filme. Se spomnite suhih grmov in praznih rudarskih mest ob zaprtih rudnikih zlata?

Mislim, da komentar ni potreben!

Pripravila Stanislava Radunovič
Slike: arhiv JL