Jana Mlakar Adamič

Priznanje 8. februar, ki ga podeljuje Zveza kulturnih društev Hrastnik za delovanje na področju ljubiteljske kulture, je letos na osrednji proslavi zasluženo prejel tudi Uroš Razpotnik, odličen klarinetist in dirigent, ki uspešno vodi Rudarsko godbo Hrastnik in je najmlajši dirigent v njeni zgodovini. Svojo glasbeno pot je začel v Glasbeni šoli Hrastnik. Po končani umetniški gimnaziji je šolanje nadaljeval na Akademiji za glasbo, kjer je diplomiral s summa cum laude – s posebno pohvalo kot eden izmed najboljših v letniku. Z ženo Tjašo (http://etv.elektroprom.si/si/pogovor_meseca/_tjasa_sketako/) rada sodelujeta na različnih kulturnih prireditvah. Njuna dvojina pa je pred kratkim prešla v množino, saj sta se jima pridružili ljubki dvojčici.


Ste se že zgodaj začeli ukvarjati z glasbo? Je bil klarinet vaš prvi izbor?
Z glasbo sem se menda začel ukvarjati že zelo zgodaj. Kot so mi pravili starši, sem še v plenicah kot nor poskakoval pred televizijo, sploh, če se je predvajala domača narodna glasba. Zanimivo, da mi je ta zvrst glasbe danes še najmanj blizu. Sicer pa je odločitev za vpis v glasbeno šolo padla pri osmih letih, kar je bilo v bistvu kar samoumevno, saj sta se profesionalno z glasbo ukvarjala že moj oče in teta. Odločitev pri izbiri inštrumenta pa ni bila tako samoumevna. Ko smo se doma o tem pogovarjali, sem takoj izstrelil: »Harmoniko!« No, glede na to, da je harmoniko igral že oče, nad to idejo ni bil najbolj navdušen. Ko sem to prebolel, sem se odločil za bobne, pri čemer me je hitro zaustavil brat, češ da tega pa on ne bo poslušal doma. Nato mi je na misel padel lep in sijoč instrument – trobenta! No, tudi pri tem se je zataknilo, menda ni veliko tišja od bobnov … Ko mi je zmanjkalo vseh idej, me je oče vprašal: »Kaj pa, če bi ti igral klarinet?« Glede na to, da takrat nisem imel pojma, kaj to sploh je, niti kako izgleda, sem pač zaupal njegovi presoji in se sprijaznil s svojo usodo. No, pa poglejte, kje smo zdaj!

Izkušnje in znanje ste pridobili tudi z Erasmus izmenjavo?
Erasmus izmenjava je bila ena izmed najboljših odločitev v mojem življenju. Na predlog profesorja Jožeta Kotarja sem šel v Švico, natančneje v Luzern, v razred profesorja Paola Beltraminija. Tam sem imel več časa in volje za vadbo. Njihova šola je postavljena na vrhu griča s pogledom na jezero in goro Pilatus, sama stavba je kot iz pravljice (slika). Takšen miren ambient zelo dobro vpliva na človeško motivacijo in koncentracijo pri teh stvareh. Sicer pa je bila to dobra izkušnja. Od profesorja sem veliko odnesel, precej stvari se mi je odprlo, moj pogled na glasbo je postal širši, dozorel sem strokovno in osebnostno. Na Švico me še zdaj vežejo lepi spomini in zelo dobri prijatelji, s katerimi se redno obiskujemo.

Prva služba.
Še kot študent sem začel s poučevanjem na zasebni glasbeni šoli. Tam sem si nabral nekaj izkušenj, ki si jih samo s študijem ne bi. Delo z otroki je čisto nekaj drugega kot pa tisto, na kar te pripravlja Akademija za glasbo.

Delujete v Glasbeni šoli Zagorje. Ali nam lahko zaupate nekaj več o vašem delu?
Učenje v glasbeni šoli poteka na individualnem nivoju, kar pomeni, da je delo vedno zelo raznoliko. Vsak učenec ima svoje lastnosti in navade, zato se je treba vsakemu posebej precej prilagajati - tudi razvojno in psihološko. Delo z učenci me sicer veseli, vendar zahteva velik vložek energije. Pri zelo vestnih in delavnih učencih je ta energija povrnjena, poplačana. Razveselim se, kadar vidim, da jim glasbo približam na takšen način, da so sposobni program zaigrati zelo dobro oziroma svojim sposobnostim primerno, hkrati pa razviti tudi kakšno svojo idejo. Učence rad pripravljam tudi za tekmovanja doma, in v tujini - nekateri dosegajo izvrstne rezultate in sicer solistično kot tudi v komornih zasedbah, ki jih prav tako poučujem.

Je za vas dirigiranje po pomembnosti pred ali za klarinetom?
Za profesionalno glasbeno pot sem se odločil zaradi ljubezni do glasbe in predvsem do klarineta. Čeprav sem prišel do njega po čistem naključju, mi pomeni ogromno. Rad nastopam in koncertiram, rad igram v orkestrih ali z orkestri. Najbolj mi je všeč sama barva, zvok klarineta, ki je zelo topel in žameten. Na prvem mestu bo torej vedno klarinet, pomembno vlogo pri mojem glasbenem izražanju pa ima več kot očitno tudi dirigiranje. Vedno mi je bilo v veselje delati z večjimi skupinami, pred orkestrom se pa sploh počutim odlično. Ko orkester pod tvojo taktirko zazveni, je občutek res poseben.

Hrastniška godba je ena najstarejših v Sloveniji. Uspešno jo vodite že nekaj časa. Ima to delo tudi kakšne posebnosti?
Res je, tradicija je dolga kar 165 let! No, godbo vodim sicer kakšno leto manj, vsekakor pa dovolj časa, da sem ugotovil, kako zelo uživam v tem delu. Kot sem že prej omenil, zelo poseben občutek je stati pred orkestrom z dvignjenimi rokami in poslušati, kaj nastaja. Super je, če je orkester odziven in sledi mojim »navodilom«, ki jih kažem. Pomembna pa je tudi energija v orkestru in seveda komunikacija med dirigentom in orkestrom. Sam sem vedno s srcem pri stvari in mislim, da to čutijo tudi godbeniki in navsezadnje naša publika. Seveda pa ni vedno vse tako rožnato. Za enim celovečernim koncertom se skrivajo ure, tedni, meseci vaj in ogromno vloženega truda, tako mojega, kot njihovega. Tu se soočam tudi s problemi prisotnosti na vajah, z disciplino, z najstniškimi težavami, s problemi upokojencev in tako naprej … J Kljub vsemu lahko rečem, da smo super ekipa in vesel sem, da so mi zaupali umetniško vodstvo.

Koliko koncertov letno pripravite?
Vsako leto pripravimo vsaj dva celovečerna koncerta. Eden je konec junija ob državnem prazniku, drugi pa je decembrski oziroma božično-novoletni. Tega vedno poskušam obarvati čim bolj zabavno in ga narediti v bolj sproščenem vzdušju. Mislim, da nam je to tudi letos oziroma lani dobro uspelo. Lani smo v mesecu septembru koncertirali tudi v Srbiji, v pobrateni občini Raški, kjer so nas z navdušenjem sprejeli. Tudi letos nas čaka sodelovanje z njimi, julija bomo namreč imeli koncert, kjer bomo kot goste sprejeli njihovo skupino R.U.LJ.A., skupaj bomo zaigrali tudi nekaj njihovih avtorskih skladb. Vsekakor bo zanimivo. Koncert bomo v jeseni ponovili tudi v Srbiji ob njihovem občinskem prazniku. Sicer imamo pa poleg omenjenih celovečernih koncertov tudi promenadne koncerte, igranja na proslavah, prireditvah in ob posebnih dogodkih … Vseh nastopov se tako čez leto nabere okrog 30. Dolgčas nam ni! J

Nekaj je bilo slišati ... menda z godbo v aprilu pripravljate presenečenje. J
Res je. 21. aprila pripravljamo skupni koncert s Tržaškim partizanskim pevskim zborom Pinko Tomažič. Večji del koncerta bodo sicer izvedli oni, mi pa bomo koncert popestrili s svojim programom, sklenili pa ga bomo s skupnimi skladbami. Več vam ne izdam. Vabljeni!

Kaj bi o vas povedali godbeniki in kaj učenci, če bi vas nekaj stavkih ocenili, kako bi vas opisali?
Hm … Verjetno bi bile kritike kar hude! J Zagotovo bi rekli, da sem tečen. In to v najboljšem smislu, čeprav se včasih drugače izteče. Pri svojem delu sem izredno natančen in dosleden. Učenci bi verjetno rekli, da sem strog. Kljub vsemu se z vsemi dobro razumem, vedno skrbim za dobro klimo na vajah in pri pouku. Z dobro energijo in pravim pristopom se da narediti veliko, tudi če se včasih zdim tečen.

Vaša soproga je tudi glasbenica. Imata tudi na tem področju skupne načrte?
Načrtov veliko, časa trenutno bolj malo. Skupaj sva že glasbeno sodelovala, vsekakor imava namen igrati skupaj tudi v prihodnje. Imava pa zdaj doma 3 mesece stari dvojčici, kar je precejšen izziv, predvsem za Tjašo, ki velikokrat ostane sama z njima. Ko se stvari malce umirijo in postavijo nazaj na svoj tir, se bova lotila resnejšega repertoarja s težjimi skladbami. Prepričan sem, da naju boste še slišali!

Marec je mesec pomladi in žensk. Boste Tjaši pripravili kakšno presenečenje?
Pomladi se že veselim. To je zelo lep čas, ko se narava prebuja, toplo sonce nežno boža lička. J Zelo rad pripravljam presenečenja, Tjaša jih je seveda rada deležna. Več pa vam javno ne povem, sicer ne bo več presenečenje!

Je vaš prosti čas tudi povezan z glasbo? Kako in kje si date duška na dopustu?
Z veseljem se udeležim kakšnega koncerta kot izvajalec ali kot poslušalec. Rad imam tudi zborovsko petje, več let sem pel v APZ Tone Tomšič, vendar mi trenutno zmanjkuje časa še za ta hobi. V tem tednu me čakajo še priprave in snemanje z Leonom Matkom, slovenskim kantavtorjem. Tako gre v bistvu precej prostega časa tudi za glasbo, vseeno pa si čas rad vzamem za družino in prijatelje. Ko pa sem na dopustu, pa moram reči, da ta del svojega življenja totalno izklopim. S Tjašo obožujeva potovanja, najbolj sva srečna, ko nisva v Evropi. Sicer se bova glede na novo družinsko situacijo za nekaj časa morala sprijazniti tudi s tem. Verjetno jo bova ob prvi priliki mahnila proti Irski, ko bosta pa punci malo zrasli, bomo pa vsi štirje šli dlje za dalj časa. Všeč so mi dolga potovanja, človek ob takšnih izkušnjah res spozna samega sebe. Sicer sva pa oba tudi velika ljubitelja morja, vedno je aktualen tudi »vikend-paket« na Hrvaškem.

Pripravila Stanislava Radunovič
Fotografije B. Klančar in arhiv UR