Jana Mlakar Adamič

Največkrat sva se srečevali v muzeju. In še se bova. Običajno sem prišla s skupino. Vsakič je vse nas obiskovalce navdušila z odličnim poznavanjem zasavske tematike.
In ta njena nalezljiva pozitivna energija ...

Ste se se že od malih nog zanimali za etnologijo, brskali po podstrešjih in babičinih omarah?

Najbrž smo to počeli kar vsi. Ko poslušaš svoje starše, stare starše …,je, kot bi poslušal pravljice. Neštetokrat so mi morali opisovati iste dogodke, svojo mladost, ekstremne trenutke … Oma je imela najboljše obleke in »znucane« srajce starega očeta so bile hit v gimnazijskih časih. Načeloma so imeli moji za te fore velik posluh, le ko sem hodila v očetovi »šihtni« srajci v gimnazijo, je mama vložila veto. Ustrašila se je, da nam bo Rdeči križ priskočil na pomoč … Očitno me je res že od nekdaj zanimal način življenja na ravni vsakdanjosti. Starši so izbiro študija podprli po logiki, da v svojem poklicu oz. službi preživiš več kot polovico življenja. Je prav, da poklic opravljaš z veseljem.

Za vami je že lepo število razstav in knjig. Sami ste rekli, da je težko izbrati najbolj priljubljeno. J

Drži. Vsaka posebej me je v celoti lep čas okupirala. Me speljala v neraziskana področja, ki pa so jih nova dejstva vse bolj osvetljevala. Tržno najbolj uspešna je bila zagotovo raziskava o zasavski knapovski prehrani, sintetizirana v monografiji Teknilo nam je!, ki sem jo pripravila v sodelovanju s slušatelji Univerze za tretje življenjsko obdobje, izdal pa jo je muzej. Štirikrat smo jo ponatisnili. Že zdavnaj je ni moč več kupiti. Ponatis je doživela tudi knjiga Lutkarji in lutke, ki predstavlja zgodovino hrastniške lutkarije. Ljuba mi je bila raziskava higienskih navad naših prednikov, knjiga in razstava imata poveden naslov ‘Eno bolh’co ljubim, v moji srajčki spi …’ Posebna je monografija in razstava z naslovom ‘Kaj pa vi sploh delate?’ Nastala je, ko sem se naveličala večnih vprašanj, kaj počnemo v muzejih … In tako naprej, pa malo po levi, pa malo po desni … Te pa takšno delo tako okupira, da se let ali obdobij spominjaš po službenih projektih. Npr.: kdaj je že začel sin samostojno brati? Aja, to je bilo takrat, ko sem delala Teknilo nam je.

Kakšen je vaš način dela pri pripravi novega projekta in kako pridete do teze oziroma nekega koncepta, kaj vas navdihne?

Muzejski projekti so v skladu z dolgoročnim strateškim načrtom ZMT. Smiselno je upoštevati smernice nacionalnega programa za kulturo. Včasih je odločujoč faktor izbora ogroženost neke dediščine, upoštevati pa gre tudi letnice in obletnice. Svoje odigrajo tudi naključja. Po izboru teme (še bolje pa prej!) sledi ocena materialnih virov v ZMT, količina in kvaliteta gradiva v Zgodovinskih arhivih (Celje, Ljubljana), dostopnost slikovnega gradiva, seznam muzealij kot potencialnih razstavnih eksponatov, nabor morebitnih informatorjev etc. Četudi se zdi tema na prvi pogled majhna, te zapelje v globino in širino, na koncu so vse teme velike.

Vi iz muzeja ste uredili že dve rudarski stanovanji. Vem, da navijate tudi za celo kolonijo!

Prvo rudarsko stanovanje v koloniji Njiva so sodelavci ZMT uredili skupaj z Zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine Celje že leta 1983.Takrat je kolega Miran Kalšek izdal tudi publikacijo Delavske kolonije v Revirjih. Stanovanje prikazuje življenjske razmere povprečne rudarske družine v 20. letih 20. stoletja. Čas pa teče in zdelo se je smiselno ozreti se na isto družbeno skupino 40 let kasneje, v 60. letih 20. stoletja, ko je bil socializem v razcvetu in je ‘vladal’ delavski razred. Drugo stanovanje (60. leta), ki ga od prvega loči le ena stena, smo uredili leta 2003. Ob tem je po muzejskih uzancah izšel tudi katalog. Obe stanovanji sta bili leta 2006 vključeni še v Etnološko pot Trboveljske rudarske kolonije. Te so res posebnost v slovenskem merilu, nikjer drugje ni takšne koncentracije delavskih hiš kot v Zasavju. So dokument obdobja, ko je odkritje premoga spremenilo pokrajino in življenje v njej. Kolonija Njiva v Trbovljah ima status kulturnega spomenika lokalnega pomena. Danes je v slabem stanju (zakaj je v takem, zahteva več prostora …), v še slabšem pa bo, če bo izravnana z zemljo. Nam tako ljubi zgledi iz Evrope že dolgo govorijo, da je dediščina priložnost, ne ovira!
Hrastniške marionete so ponovno oživele tudi po vaši zaslugi.

Recimo, da sem imela srečo, da sem nanje naletela v prvi polovici 90. let, in še večjo, da so lutkarji, občina Hrastnik in naš muzej dobro sodelovali. Drug brez drugega ne bi zmogli. Tako pa smo in je »fajn«, ker je iz propadlega gledališča vzniknila muzejska zbirka in iz muzejske zbirke ponovno lutkovno gledališče. Dediščina ni le ohranjena, je tudi oživljena.

Prav je, da se uspešno delo nagradi. Priznanj se je že kar nekaj nabralo.

Hm. Leta 2007 mi je priznanje podelilo Turistično društvo Trbovlje, 2008 je sledila prvojunijska nagrada, 2010 strokovno priznanje Slovenskega etnološkega društva za monografijo Kaj pa vi sploh delate (o muzeju in muzejskem delu) in 2017 Murkova nagrada za tridesetletno strokovno in znanstveno delo v etnološkem muzealstvu in zasavski kulturi.
Kakšne obiskovalce muzeja imate najraje?

Zahtevne! Takšne, ki sprašujejo, ker jih zanima, kar vidijo in slišijo. Takšne, ki imajo radarje za kulturno dediščino, ki jo cenijo in spoštujejo.

Trenutno pripravljate zanimivo monografijo …

Če bo zanimiva, bomo šele videli. Upam, da bo. To bo monografija in razstava o pobratenih mestih občine Trbovlje, o sodelovanjih in tkanjih vezi ljudi iz različnih okolij. Projekt nastaja na pobudo naše županje Jasne Gabrič.

Ostane kaj prostega časa? Kako ga izkoristite?

Prav veliko ga ni, ker leta že malo vlečejo ročno običajnemu tempu. Je pa dobro izkoriščen, ta prosti čas. Pretežno sem po raznih športih in na hribovskih poteh, vesela vsakega lepega dneva. Jasno mi je, da po logiki stvari prihodnje leto ne bom v boljši kondiciji, kot sem letos …
Pripravila Stanislava Radunovič
Fotografije: Peter Adamič, Ivanka Počkar, Fanči Moljk, Edi Hribšek, Marjan Šanc, Stanislava Radunovič