Igor Gošte

Igor Gošte je ime, ki ga v Zasavju pogosto slišimo, nekateri pa imamo srečo, da ga tudi osebno poznamo. Urednik ETV, pisatelj, športnik, dobitnik srebrnega občinskega priznanja, prejemnik Grumove plakete in predvsem skromen človek. Izbrali smo ga za prvega gosta nove rubrike Pogovor meseca na spletni strani ETV.


Pomisli, da moraš zelo na hitro in čisto na kratko napisati svoj CV, kaj bi napisal? Kdo je Igor Gošte?
Na kratko. Sem oče odrasle hčerke Liljane in odraslega sina Boruta, ki sta mi podarila, Liljana in njen mož Toni, vnučko Leo in vnuka Miho, Borut in njegova Marjetka, vnuka Tristjana Leona. Žena Mojca je z mano poročena že polnih trideset let, kar veliko pove o njeni potrpežljivosti. No, pa saj nisem tako težaven. Sicer pa sem en zgovoren mož, ki se bo zdaj zdaj srečal z Abrahamom.

Poznamo te kod uspešnega pisatelja, športnika, predvsem pa kot urednika ETV. Kako si prišel na ETV, je to bilo slučajno ali je to bila tvoja želja?
Bolj kot ne, se meni vse v življenju dogaja nenačrtovano, torej spontano. Tako je prišlo tudi do mojega sodelovanja z ETV pred skoraj desetimi leti. Na povabilo lastnika ETV Janeza Vidmarja najprej na tečaj snemanja in TV produkcije, potem pa „skok v vodo“. Ne morem reči, da je bila to kakšna moja skrita želja, pravzaprav se nikoli nisem videl kje v „prvih vrstah“, torej, da bi svojo podobo tako radodarno razkazoval, kot jo zadnje desetletje prek TV ekranov. Sicer pa sem se že desetletje prej ukvarjal z novinarstvom, pisal sem za Zasavca, Ribiča, vsaj dvajset let redno pišem kolumne za tednik Demokracija, občasno za tednik Družina, o športu pa sem pisal za Delo, Večer in Ekipo. Kar nekaj kilometrine se je v tem času nabralo.

Kaj se je na ETV spremenilo od takrat, ko si vodil le športne oddaje?
Prvo leto je delo odgovornega urednika opravljal Jure Nagode, ki je skupaj z ekipo postavil temelje. V tistem letu sem vodil športno oddajo Skok v šport, zasnoval oddajo Med nami, občasno vodil oddajo Gost tedna in pripravljal novice za informativno oddajo Sedem. Zadnjih devet let sem sam na tem odgovornem mestu. Televizija se je ves čas razvijala. Predvsem smo po začetnem letu razširili nabor oddaj. Dodajali smo najprej redno kulturno oddajo Minute za kulturo, kasneje oddaje za mladino Mladi na razpotju in Srednješolski utrip, oddaje za otroke, recimo Pravljične minute, en kup novih pogovornih oddaj: Iz medijev za medije, do Pogleda, V Državnem zboru se dogaja in še mnogo drugih tematskih oddaj in reportaž. Zelo pomembno je, da smo močno razširili tudi vidnost ETV. Če so nas sprva lahko spremljali le v Zagorju v KKS EVJ Elektroprom, nas danes lahko spremljajo v celotnem sistemu EVJ Elektroprom, v celotnem sistemu Elektro Turnšek, v sistemu Elstik Hrastnik, UPC Telemachu Trbovlje in v kabelskem sitemu v Sevnici in Boštanju. Precej naših oddaj lahko gledalci spremljajo tudi prek te spletne strani in od letos tudi na YouTubu. Ker nas vidijo v vseh treh zasavskih občinah, v Litiji. Krašnji in Moravčah vse bolj postajamo zasavska televizija ali televizija področja Srce Slovenije.


Naj športniki ETV 2012 v studiu ETV

V času krize se soočamo s številnimi težavami. Kako to rešujete na ETV?
Če si pošten in delo opravljaš profesionalno, potem nisi nikomur nič dolžan in zaslužiš ravno toliko, da preživiš. Lahko greš tudi drugo pot, ki so jo žal ubrali mnogi drugi mediji. Recimo daš vedeti nekemu oglaševalcu, da če bo plačal, bo o njem povedano vse lepo, če ne, se bo na dan privleklo laži in pol laži s tistimi meni tako osovraženimi krilaticami: „Naj bi bilo, govori se...“. Vem, da nekateri delajo in ravnajo tako. To se vidi iz skorajda slehernega članka ali TV oddaj. Vendar, dokler bom jaz urednikoval ekipi ETV, tako ne bomo ravnali. Smo še ljudje, ki nam poštenje pomeni več kot denar. Če imaš enkrat poštenje vcepljeno v sebi, če so ti ga privzgojili v družini (meni so ga), ga vseskozi nosiš s sabo, z denarjem pa saj veste, kako je. Je in gre. Poštenje pa ostane.

Ali tvoj trenutni poklic vpliva na tvojo osebnost? Enkrat si namreč izjavil, da preveč veš…
Lagal bi, če bi dejal, da prav nič ne vpliva na osebnost. Človek se skozi leta kali, spreminja, ampak privzgojene lastnosti ostanejo. Meni so. Danes vem, da nisem več tako hiter ali zaletav, da nisem več tako prepričan le v svoj prav, kot sem bil pred leti. Včasih se mi res zdi, da preveč vem. Sem človek, ki ima veliko stika z različnimi politiki, tudi tistimi, na visokih položajih, pa s športniki, kulturniki, gospodarstveniki in tako imenovanimi malimi ljudmi. Marsikdo mi pojasni ali razodene kakšno ozadje, veliko izvem tudi prek spletne aplikacije Supervisor. Vidim, kako so naravnani občinski proračuni, vem, kako se ta ali oni ne razumeta, kako se denar deli tudi „pod mizo“, kako se plačujejo usluge (pa ne s svojim denarjem), kako se še vedno ustvarjajo kulti osebnosti. Spremljam tudi skorajda vse slovenske medije in z vso odgovornostjo lahko rečem, da gre domala pri vseh za eno samo navijaštvo, ki je po mojem prepričanju podkrepljeno v obliki denarja ali raznimi uslugami. Žal. Verjetno se bo bralo malo čudno, ampak prepričan sem, da bolj kot v vrhovih politike (ki so neprestano na udaru medijev, raznih komisij in nesposobnih sodišč), korupcijske lovke še bolj in izdatneje sežejo v vrhove lokalnih političnih šerifov. Tudi zato smo bili na ETV eni prvih, ki smo opozorili na po mojem slabo volilno zakonodajo, po kateri so lahko poslanci, državni svetniki, župani ali predsedniki vlad izvoljeni brez omejitev mandatov znova in znova. Sam bi mirne vesti uzakonil pravilo, da so lahko izvoljeni za največ dva zaporedna mandata. Potem pa predpisal počitek:). Marsikaj bi se prečistilo. Seveda pa je tudi tako kot je boljše, kot pa da nam ulica diktira, koga ali katere je treba linčati, kdo je gotov, fertik in podobno. To govorico poznamo iz nekih drugih časov. V demokratičnem svetu, kamor Slovenija kot članica EU sodi, so za menjave in spremembe na voljo demokratične volitve. Le na volitve je treba, ali pa kandidirati, če meniš, da lahko družbi kaj daš.


intervju s kardinalom dr. Francem Rodetom

Si zaradi službe moral v življenju tudi kaj spremeniti?
Ko mi je bilo ponujeno delo odgovornega urednika, sem vedel, da bo veliko dela, da to terja celega človeka. Vem tudi, da nisem polovičar. Zagotovo ponujenega ne bi sprejel, če bi bila moja otroka mlajša. Takrat pa me že nista več toliko potrebovala. Ja, spremenil sem tudi stil oblačenja:). Sedaj moram občasno obleči obleko in si nadeti kravato.

Kljub napornemu urniku najdeš čas za pisanje, saj si pesnik in romanopisec. Kako uspevaš?
Največ sem napisal v času dopusta na morju in v dolgih zimskih večerih. Saj ko enkrat začneš, potem kar vre. Le začeti je treba. Tako kot mi je sprostitev, skorajda počitek tek po brezpotjih, mi je tudi pisanje in branje.

Tvoja najljubša knjiga, ki si jo napisal? Od kod črpaš ideje za ustvarjanje?
Ko je lani pri Založbi VED izšel roman Prebujanje, nisem pričakoval, da bo naletel na tako dober odziv bralcev. Zdi se, da se slovenski narod spet prebuja, tako kot se je moja generacija koncem osemdesetih let prejšnjega stoletja. Vendar se mi nismo z granitnimi kockami in z žaljivimi transparenti. Sicer pa se tudi v mojem avtobiografskem romanu Sledi korakov najde marsikdo in to me veseli.

Kaj trenutno bereš? Imaš najljubše avtorje?
V zadnjih letim se mi dogaja, da prebiram več knjig hkrati. Trenutno prebiram še zadnje vrstice knjige Rosvite Pesek Prva slovenska vlada, knjigo o usodi Primorcev, ki so bili po 1. svetovi vojni preseljeni v Prekmurje in knjigo Otok brez milosti, v kateri Dimitrij Žilevski piše o trpljenju političnih zapornikov na Golem otoku.

Se strinjaš s trditvijo, da naše življenje oblikujejo ljudje, ki jih srečamo in knjige, ki jih preberemo?
Strinjam se, da naše življenje oblikujejo člani najožje družine: starša, bratje in sestre in stari starši v prvih letih življenja. Šel kasneje kakšno malenkost drugi in tudi knjige, ki jih prebiraš. Mene so prav knjige prebudile, potem, ko jih je bilo dovoljeno prebirati, v kako zlaganem enopartijskem sistemu smo živeli.

Katero vlogo v življenju imaš najrajši?
Zdaj vlogo dedka, v otroških letih sina ponosnih in poštenih staršev, potem vlogo mladega moža (poročil sem se star 18 let) in kmalu zatem vlogo očeta.


Igor in Mojca z Leo in Mihom manjka vnuk Tristjan

Kako si (še) napolniš baterije, da ne pregoriš?
Tako da veliko tečem, igram nogomet, še več berem in da kofetkam. Seveda pa mi v zadnjem času baterije še najbolj polnijo trije najlepši vnuki na svetu. Moram pa omeniti tudi ženo Mojco, ki ji lahko povem in zaupam vse tisto, kar drugim ne. Zelo veliko mi pomenijo tudi pogovor z mojimi sodelavci. Čudoviti ste.

Kaj te najbolj žene v življenju, kaj je tisto zaradi česar se ti ni problem soočiti s katero koli oviro?
Malo trma in vedenje, da to kar delam, delam s srcem.
Če bi lahko zavrtel časovni stroj nazaj, bi v življenju kaj spremenil, naredil drugače?
Oh, marsikaj. Predvsem bi popravil posledice svojih napačnih odločitev, sploh če sem z njimi koga prizadel. A ker vem, da to ne gre, se sedaj toliko bolj trudim, da se pravilno odločam. No, vsaj mislim, da se.

Da, to je Igor. Spada med ljudi, ki ti prinesejo nasmeh na obraz.

Pripravila Stanislava Radunovič