Goran Ajtič

Gorana sem prvič srečala pred leti v Čemšeniku. Za ETV je pripravljal prispevek o Čemšeniškem pohodu. Že takrat sta me navdušila njegova resnost in profesionalnost. Kasneje sva postala tudi sodelavca in potrdilo se je moje prepričanje o Goranovih sposobnostih. Ljudje, kot je Goran so premalo priznani, težko najdejo mesto v majhni sredini, ki običajno (žal), njihovih vrednot ne prepozna. Imajo potenciale, ki jih društvo premalo koristi. Oni pa kljubujejo in se ne predajo. Goran je prav tak. Žal pa ima težave v bitki za preživetje. Kaj vse že ni bil! Portir, vodnik, turistični vodnik, receptor, snemalec, scenograf, prevažal je ledvične bolnike na dializo … Tekoče govori angleško, nemško zelo dobro, pozna tudi osnove španskega in hrvaškega jezika. Težkim časom navkljub srčno upam, da mu bo uspelo najti in ostati v zanj primerni službi.

Pojdiva najprej malce nazaj. Ali kdaj pomisliš, da bi se bilo lepo vrniti v otroštvo?

Vsekakor. Na to pomislim večkrat, saj se človek prav v obdobju otroštva še nikakor ne more zavedati življenja, ki sledi, ter vseh pasti ter preizkušenj, ki bodo nanj prežale. Otroštvo je čas nedolžnosti, domišljije in k sreči tudi nevednosti (nevednosti o bodočem življenju). Moram priznati, da je bilo moje nadvse lepo.

Se spomniš najljubših knjig in iger?

Iger je bilo veliko. S prijatelji smo večkrat upodabljali izmišljene zgodbe, kot v gledališču – vendar vse le zase, iz lastnega zadovoljstva. Zgodbe smo si izmišljevali kar sproti.
Knjige so seveda vedno imele pomembno vlogo, najbolj se spomnim dveh: Robinson Crusoe (Daneila Defoeja) in Lassie se vrača (Erica Knighta). Sploh Robinsona sem prebral že večkrat.
Druge, ki sem jih bral (ali bolj listal) že pred desetim letom starosti, so bile zgodovinske enciklopedije. Tu se je tudi pričelo moje intenzivno zanimanje in poznavanje zgodovine, ki se traja še danes.

Si pogosto menjal svoje načrte za prihodnost?

Ne. Že pri devetih oziroma desetih letih sem vedel, da se bom ukvarjal s pisanjem in s filmi. Resda sem se glede šolanja odločil za turistično šolo – morda je bila v devetdesetih letih aktualna in vsaj na videz perspektivna – vendar sem imel v mislih ves čas tudi ustvarjanje. Nasploh pa sem ena izmed tistih oseb, ki dobro ve, kaj in kdo je, in česa si v življenju želi; z identiteto nimam nikakršnih težav. Težava je le v tem, ali lahko to dosežeš ali ne. Morda smo tisti ljudje, ki dobro vemo, kaj bi radi, še na mnogo slabšem od tistih, ki se še iščejo; prizadevamo si doseči svoje in se nenehno trudimo, pa se vedno ne izteče tako, kot je zastavljeno. To je včasih boleče spoznanje.

Ukvarjaš se z ustvarjanjem filmov posebne vrste. Zakaj o tem vemo tako malo?

Morda prav zaradi tega. Ker se ukvarjam s filmi »posebne« vrste.
Vendar, gremo po vrsti. Nekaj moramo vedeti: ne zgolj v Sloveniji, morda povsod po svetu, je ustvarjalcem mnogo slabše kot denimo nekomu, ki se odloči za delo obrtnika, ekonomista ali celo politika. Umetnost že od nekdaj ne slovi kot pretirano donosen posel.
Potem pa je tukaj ponovno Slovenija. Za filmarja oz. kakršnegakoli ustvarjalca to ni preveč prijazna kultura. Kot prvo ni trga, kot drugo ni prave mentalitete. Filmar včasih prezrt že sam po sebi. Če pa se ukvarja s tematiko, kakršno imam denimo tudi jaz, je stvar glede opažanja ali uspeha še težja. Art film, ZF, kriminalka ali srhljivka so pač žanri, ki so Sloveniji še vedno tuji, in publika to težko sprejme. To ni nikakršno obsojanje ljudstva, to so pač gola dejstva: v Sloveniji prevladuje mentaliteta, ki terja lahkotne komedije ali socialne drame.
Tretja stvar je promocija. Film bi bil lahko precej bolj znan, celo ne glede na tematiko, če je finančno in promocijsko primerno podprt. Ker sem jaz zgolj ljubiteljski filmar, ki se ne odlikuje po debeli denarnici, mi je vsakršno promoviranje filma onemogočeno že na začetku. Poleg tematike, ki – kot rečeno – na naših tleh tudi ni preveč priljubljena.
Zato anonimnost. Za zdaj. Vendar se bo vztrajalo do samega konca.

Kje najdeš pravo publiko za to kar želiš povedati?

Publika se najde, čeprav je vedno v manjšini. Navsezadnje vsaka stvaritev dobi svojo publiko ali privržence. Ker smo pač v Sloveniji, je v mojem primeru teh ljudi manj.
Glede na tematiko je treba vedeti, kam poslati tovrsten film: FNF ali GROSSMANN sta dva festivala, kjer morda moji filmi še najbolj pridejo do izraza, a v prvem gre za Festival neodvisnega filma (torej drugačnega), v drugem pa gre za primer horor filma in grozljivke.
Vsekakor pa so ljudje, ki so jim moje dosedanje stvaritve še posebno ustrezale. To so ljudje, ki so običajno tudi sami umetniki (denimo slikarji ali glasbeniki), ali pa gre celo za kader univerzitetnih profesorjev. Nasploh so bili filmi še najbolje označeni v Švici in Avstriji in tudi tam predvsem s strani umetniškega kadra.

Največja težava pri ustvarjanju?

Največja težava je seveda v financah. Teh ni nikoli dovolj: ker nimam filmske izobrazbe in imena, je tudi precej manjša možnost, da bi kaj dobil na javnih filmskih razpisih, ker imajo prednost AGRFT-jevci ali že znana filmska imena. To je tudi edina težava.
Glede volje in domišljije, kaj in kako snemati, glede tega ni nikakršnih težav. Tega je še preveč, žal mnogo preveč (»žal«, ker se zaradi financ ne bo dalo vsega realizirati).


Verjetno je potrebno veliko časa in priprav od ideje do realizacije filma …

Vsekakor. Ideja je lahko rojena v hipu, priprave trajajo mesece ali leta. Kar moram pohvaliti, je igralski kader, s katerim sodelujem. Sprva je šlo za »naturščike«, za moje prijatelje in znance, ki so mi pomagali pred in za kamero. V zadnjih letih pa sem – izključno zaradi idej, ki jih izražajo moji scenariji – prišel do zanimive in nadarjene skupine, ki jo vodita brata Vajevec (učenca nekdanjega svetovnega igralskega guruja Leeja Strassberga, ki je izšolal denimo tudi Marlona Branda in Roberta De Nira). Ker vse delamo ljubiteljsko, lahko igralcem ponudim le moč ideje, in ne honorarja; če je ideja močna, radi sodelujejo. Vendar so priprave v vsakem primeru zelo dolge in ker vsi poleg filma v življenju počnemo še kaj drugega, se včasih en sam projekt lahko zavleče tudi leta dolgo.

Z veseljem spremljam oddajo Pogled na ETV, v kateri sodeluješ kot ljubiteljski zgodovinar. Prej si omenil, da je to področje, ki te je že zelo zgodaj pritegnilo.
(Nekaj linkov teh oddaj se nahaja spodaj.)


Področje poznavanja zgodovine. To je strast, ki me res spremlja že od otroških dni. Najbrž sem veselje dobil ob gledanju zgodovinskih filmov, predvsem srednjeveških ali tistih na temo antičnega Rima. Nekje pri štirinajstih letih sem se posvetil resnemu prebiranju obsežnih enciklopedij in to traja še dandanes. Znanje le še nadgrajujem. Zgodovina me zanima sicer v splošnem, a moja posebnost sta genealogija vladarskih dinastij in pa vojne (z vsemi detajli). Od starih, poganskih kultur, so mi nedvomno najbližje Stara Grčija, Stari Rim in pa Vikingi.

Zgodovinsko obdobje s katerim se trenutno ukvarjaš?

Trenutno? No, lahko jih je tudi več naenkrat. Morda me zadnje mesece spet bolj vleče k Stari Grčiji, ker bo moj naslednji roman govoril prav o njih: o mitologiji in zgodovini Stare Grčije ter o linijah kraljev, o herojih, o skrivnostnih demonih podzemlja in o krutih vojnah.
Sicer sem pred kratkim obiskal tudi München (prvič po dvajsetih letih), kjer sem na novo odkril oziroma se navdušil za zgodovino prastare Bavarske, ki je poleg naše Karantanije, ki je danes ni več, najstarejša kultura Srednje Evrope. Bavarska knežja hiša Wittelsbachov ima tudi daleč največ članov znotraj marsikatere evropske hiše in preučevanje njenega rodovnika od človeka terja veliko predanosti in časa. To je rodovnik, z neverjetno zanimivimi aristokratskimi člani, ki je v celoti razvlečen na 1300 let (od 8. do 20. stoletja), tako da je zelo zanimiv in obsežen. Ni pa to za vsakogar, seveda.

Pišeš tudi rad, kaj trenutno, če ni skrivnost?

Seveda ni skrivnost. Trenutno (od decembra 2013 leta) je v delu moj prvi roman – prej sem pisal le krajše zgodbe. Naslov je »Njegovo mnenje«. To je zgodba o evropskem, svetovljanskem literarnem ustvarjalcu, ki mu v življenju ni nikdar dolgčas. Spoznamo eno leto njegovega ustaljenega in tudi abstraktnega, lucidnega življenja.


Kakšnih dogodkov se najraje udeležuješ?

Po pravici povedano, sem po duši samotar. Nasploh sem sramežljiv in mi je množica ljudi malce odveč. Najraje imam sprehode v naravo ali filozofske pogovore s prijatelji, kadar me spremljajo.
Vendar pa to ne pomeni, da sem venomer doma ali v gozdu. Najraje se udeležujem seveda kulturnih ali umetniških dogodkov. Denimo zanimivo predavanje v knjižnici, predstavitev knjige, potopisi in podobno. Rad imam tudi, kadar sam predavam v knjižnici, denimo neko zgodovinsko tematiko.
Poleg tega se večkrat udeležim alternativnega koncerta (v Ljubljani, Gradcu ali Trstu) ali obiščem igro igralcev, ki igrajo običajno v Ljubljani, s katerimi sodelujem pri svojih filmih. Vendar mi je vedno bolj všeč, če ni preveč obiskovalcev, da je dvorana napol prazna; tako pri koncertih kot pri igrah. Za izvajalce je seveda obratno, oni želijo več ljudi.

Želje in načrti?

Želje in načrti? Uh, teh je veliko … kot prvo, moja največja želja je ostati zdrav, čim dlje časa. Temu primerno skušam tudi živeti (rekreacija in duševni mir), čeprav ne gre vedno. Ker, če smo zdravi, imamo v bistvu vse.
Kar se načrtov tiče, -kot prvo dokončanje romana »Njegovo mnenje«. Tega poletja mora biti napisan, ker pravkar zaključujem predzadnje poglavje. V filmu pa na jesen načrtujem zaključek filma »Kar je usojeno«, ki bo po dolgih letih moj prvi celovečerni film z dialogi. Tako se leta 2015 vse suče okoli dveh velikih projektov.
Seveda čaka knjigo nato še lektoriranje, film pa montaža oziroma postprodukcija, tako da ne vem točno, kdaj bom obe stvaritvi lahko predstavil javnosti. Ne upam si ničesar obljubljati; zopet tista težava: brez promocije in oglaševanja – ko človek nekaj ustvari, pa tega ne more ponuditi vesoljnemu svetu. Tega me je malce strah, priznam. Če se na eni strani veselim zaključka obeh projektov, me je po drugi groza oglaševanja, ker tam močno šepam.


Zdaj pa zasuk od umetnosti k vsakdanjemu življenju. Vem, da ne maraš zelenjave. Kaj pa imaš najraje?

Najraje morske sadeže, o tem ni dvoma. To ne pomeni, da jih jem vsak dan. Poleg njih še mesne jedi in pa seveda žitarice ter sadje. Ne smem pa pozabiti na sladko plat kulinarike. Brez čokolade in napolitank si življenja ne predstavljam. Alkohol pa me žal (ali k sreči) ne gane niti malo; kadar ga »spijem«, ga po pameti, in še to dvakrat na leto – za rojstni dan in ob praznovanju novega leta.


Bi v svojem dosedanjem življenju kaj spremenil (če bi lahko)?

Zanimivo vprašanje. Kdor trdi, da ne bi spreminjal popolnoma ničesar, najbrž laže, ker pa nisem lažnivec, bom povedal po pravici.
V bistvu dve pomembni področji; kot prvo tisto, na kar sam ne morem vplivati, in vem, da je to utopija. Želim si, da bi bile višje sile prizanesljivejše: kot prvo bi poskrbel, da moji svojci ne bi imeli nad sabo križa, ki ga nosijo zaradi težkih bolezni. Predvsem bi bilo lažje, če oče pred sedemnajstimi leti ne bi zbolel za hudo obliko raka, ker bi bilo tako moje osebno življenje kot seveda tudi življenje njega in celotne družine mnogo lažje in lepše ter perspektivnejše.
Kar pa se tiče mene samega, bi nedvomno spremenil le eno samo stvar: že prej sem omenil, da sem zadržana in samotarska duša. Morda včasih kar preveč sramežljiva. Zato bi se – če bi se še enkrat rodil – že kot najstnik potrudil, da bi bolj gradil na samozavesti in drznosti. Ker to je tisto dvoje, kar mi morda v življenju manjka. Ugotovil sem, da pri posamezniku ni dovolj, da ima neko idejo ali domišljijo, niti včasih ni dovolj, če ima voljo in če se trudi – potrebno je imeti tudi samozavest in pogum, sicer svoje vrline in znanje težko unovči. Ne pomagata mu niti razgledanost niti volja.
To je tudi edino, kar bi pri sebi spremenil, in se nanaša na celotno življenje – tako na preteklo kot sedanje. Kaj bo prinesla prihodnost, bomo pa še videli.


Človek, kot je Goran, MORA imeti lepo prihodnost.
Se strinjate?

Pripravila Stanislava Radunovič
Slike: arhiv GA


https://www.youtube.com/watch?v=bP4SjfoIXPI
https://www.youtube.com/watch?v=OVRAmoEcIdI
https://www.youtube.com/watch?v=0JtzOsR07iE
https://www.youtube.com/watch?v=_XdZUzkI3-s
https://www.youtube.com/watch?v=Xna7n0jxQFw