Domen Šergan

V našem studiu je zapihal nov, svež veter. Nova tehnologija, novi sodelavec, pa še navihan povrhu!


Kdo je in od kod prihaja Domen Šergan?

Prihajam (ponavadi se vozim :D) z Dola pri Hrastniku, natančneje iz osrčja Slovenije, iz vasi Brdce. Tam živim s svojimi starši, s katerimi se odlično razumem. Pri njih si urejam stanovanje. Imam tudi starejšo sestro, ki pa je poročena v Savinjski dolini. Sem pa že trojni stric, nečakinjam Neji, Živi in Lauri.
Osnovno šolo sem obiskoval v stari šoli, na Dolu pri Hrastniku. Potem sem se odločil, da bom postal mizar. Vpisal sem se na Srednjo lesarsko tehnično šolo v Ljubljani, kamor sem se štiri leta vozil z vlakom. To je bilo lepo obdobje, saj sem kljub učenju, ki ga nisem ravno maral, mi pa ni povzročalo težav, v šoli užival. S sošolci smo se dobro razumeli, ravno tako s profesorji in ostalimi dijaki. Od drugega letnika naprej sem bil vodja šolskega ansambla. Doma sem si uredil lesarsko delavnico in izdelal kar nekaj lesenih izdelkov. Po manjši nesreči po zaključenem četrtem letniku z enim od strojev je veselje do lesarstva rahlo minilo. Od nekdaj me veseli studijsko delo, snemanje, radio in televizija. Zato sem vse več časa začel posvečati glasbi in studiu doma. Se je pa v življenju tako obrnilo, da sem dobil službo ravno na tem področju, zato mi je delo zelo všeč.

Doma imate kmetijo in konje. Kakšen je tvoj odnos do teh plemenitih živali?

Točno tako. Imam kobilo in žrebico, ki poskrbita, da je tudi moj prosti čas zapolnjen. Namreč konj je plemenita žival, ki potrebuje veliko časa, dela in ljubezni. Če mi poleg obveznosti med tednom še ostane kaj časa, zelo rad vprežem kobilo in odideva v naravo, v gozd.
Je jahanje tvoj hobi?

Lahko bi se tako reklo. Imam precej hobijev, ki pa vse bolj postajajo resne obveznosti. Vendar se z dobro organizacijo nekako najde rešitev za vse.
Imaš pa še enega konjička, ki pa je lahko tudi nekaj več. Glasba, kajne?

Res je. Tudi glasba je postala del mojega življenja. Že od otroštva igram harmoniko. Začel sem se učiti v glasbeni šoli, nadaljeval pa pri znanem mentorju Roku Švabu. Tam sem se dobrih 6 let učil igranja. Vmes, pa sem že začel igrati v vokalno instrumentalni skupini Metuljčki. Metuljčki smo bili sošolci iz osnovne šole, zelo mladi, pa vendar smo uspešno nastopali povsod po Sloveniji. Ko smo bili v devetem razredu, smo žal odšli vsak na svojo stran. Ustanovil sem svoj ansambel, in se vmes naučil igrati tudi na kitaro in bas kitrao. Zato sem nekaj časa igral tudi v ansamblu kot kitarist. Pred nekaj več kot šestimi leti pa smo se našli Navihani muzikanti. Spoznali smo, da spadamo skupaj kot glasbeniki in kot veliki in nerazdružljivi prijatelji. To pa je tisto, kar nam daje moč, da lahko dobro in uspešno ustvarjamo in igramo. Tako nam združeno minevajo dolge noči ob vikendih skupaj z ljudmi, ki jim s svojim igranjem podarjamo veselje in nasmeh na obraz.

Se spomniš kdaj si začutil svojo ljubezen do glasbe?

Ljubezen do glasbe sem začutil že zgodaj. Ta dar ti mora biti položen v zibelko. Še pred osnovno šolo, sem si iz papirja in lesenih letev sestavljal harmonike, se postavljal pred ogledalo in ob spremljavi glasbe na radiju, zamišljal da nastopam. Pri osmih letih sem dobil prvo pravo harmoniko, s katero sem vztrajno dolge ure vadil.

Katera je bila prva skladba, ki si jo znal zaigrati?

Ko sem prvič dobil harmoniko v roke, sem začel iskati prave tipke za melodijo pesmi »Spomin na pevca še živi«. To je bila skladba, zaradi katere sem najbrž sploh začel igrati, saj mi je takrat najbolj segla v uho in srce, tako da jo še danes na nastopih zelo rad zaigram in zapojem. Vendar je bila ta skladba za prvo učno uro pretežka. Zato sem se moral najprej naučiti »Mi se 'mamo radi«.

Pa prvi javni nastop?

Ta pa se je zgodil v Novi cerkvi, kjer je moj mentor vsako leto pripravljal vaško prireditev, »S harmoniko na vasi«. Z orkestrom Roka Švaba sem takrat prvič igral na odru, poleg legende, sedaj že pokojnega Lojzeta Slaka. Imel pa sem, več manjših nastopov v domovih za upokojence, v razredu pred sošolci in še kje.
Predstavi nam prosim tvoj ansambel?
Navihani muzikanti smo trije živahni fantje in eno poskočno dekle, ki znamo spraviti vsakogar v dobro voljo. Jure, Žiga, Melita in jaz, smo zelo dobri prijatelji in se družimo tudi ko nismo na nastopu ali na vajah. Vsako leto odidemo skupaj na morje. Če nimamo nastopa, se skupaj oglasimo na kakšni veselici, skupaj ustvarjamo nove pesmi, ideje, videospote, koncerte in še kaj bi se našlo. Čim več se trudimo narediti sami. Vsako jesen organiziramo Navihan večer v Taboru, da vsem ljudem, ki nas čez vse leto podpirajo, nas radi poslušajo v zameno, nekaj podarimo. Udeležujemo se tudi festivalov. Letos smo prejeli Zlatega pastirčka in Posebno priznanje za najboljšo večglasno izvedbo na festivalu Graška Gora. Pred tremi leti smo igrali v Franciji, želimo pa si tudi kakšne turneje po sosednjih državah, ki se bo mogoče v prihodnjih letih tudi uresničila.

Pred kratkim si se zaposlil na naši ETV. Kako je sodelovati v medijih?

Delo v medijih me, kot sem že omenil, dolgo veseli. Vendar delo v tehniki, režiji, tonu, karkoli za kamero. Rad imam delo z ljudmi in sem rad med njimi. Vedno pa mi je bilo zanimivo snemanje in produciranje, glasbe, oddaj in filmov. Sicer pa je danes poplava medijev, tehnike na dosegu rok in ljudi, ki se s tem ukvarjajo. Zato se je potrebno potruditi, da si med vsemi sploh opazen.

Potrebno je tudi poznavanje tehnike, saj si največ v studiu, ki se trenutno prenavlja. Se znajdeš?

Prav tehnika je tista, ki me pri delu najbolj impresionira. Z audio in video tehniko sem se začel spoznavati že pri rosnih letih, ko sem prišel do prvega računalnika. Na računalniku ni bilo (zame dolgočasnih) igric, temveč programi za snemanje in urejanje zvoka in videa. Z enostavnim mikrofonom sem se posnel, in z očetovim digitalnim fotoaparatom posnel kar nekaj lastnih videospotov. Potem sem si z leti nabavil vse več aparatur in kablov, ki so mi omogočili kvalitetnejše delovanje. Sodeloval sem že z raznimi mojstri zvoka in slike, kjer sem si nabiral znanje in izkušnje, kar pa je danes zelo pomembno. Znanje pa je potrebno dan za dnem nadgrajevati, saj se tehnika tako hitro posodablja, da se hitro izgubiš, če ne slediš. Zato vesel, da se bo studio prenovil in posodobil, saj bo naše delo tako veliko lažje, hitrejše in kvalitetnejše.

Imaš dobre sodelavce?

Če v službi okrog sebe nimaš dobrih ljudi, ki so ti prijatelji, nimaš prave službe. Zato sem mnenja, da so dobri sodelavci zelo pomemben člen na delovnem mestu. Morajo biti kot ekipa, ki dobro sodeluje. Le tako je lahko delo produktivno in kvalitetno izvedeno in rad se vrneš zjutraj v službo. In ja. Trenutno v studiu odlično sodelujemo. Tako z vodstvom, urednikom, kot tudi z odlično sodelavko Anjo s katero v službi največ sodelujeva. Tudi snemalci, novinarji, voditelji in vsi ostali v podjetju ste super! ;)
(HVALA )

Kaj pa ti je pri nas najbolj všeč?

Všeč mi je, da ste vsi ljudje prve vrste. Karkoli se zgodi, se znamo dogovoriti in skupaj pravilno odločiti. Povemo si vse, po domače in ničesar ne skrivamo. Verjamem, da bi si v stiski vsi iskreno pomagali in to je tisto, kar te drži pokonci. Ne maram pa skrivanja in zahrbtnosti, zato imam rad, da se odkrito pogovorimo in smo pravični eni do drugih. Verjamem, da vse to v skupini mojih sodelavcev obstaja.

Prosti čas, ga imaš? Kako ga porabiš?

No, pa smo tam. J Prostega časa mi vedno primanjkuje, ker si vsak trenutek zapolnim z nečim zanimivim. Še dobro, da sem bolj nočna ptica, ki ne potrebuje prav dosti spanca, da nekaj prostega časa, če drugače ne, izkoristim zvečer ali ponoči. Zvečer večkrat tečem, ponoči pa ustvarjam, po navadi ob ambientni razsvetljavi v studiu, včasih tudi ob kakšni nočni vožnji. Ko se le zgodi, da imam kdaj prost dan, se rad odpravim v hribe, ali pa zaidem h kateremu od glasbenih prijateljev, ki jih je povsod veliko. Če bi se dalo, bi kakšno uro v dnevu z veseljem še dokupil.
Pripravila Stanislava Radunovič
Fotografije arhiv DŠ, SR