Anja Pustak Lajovic

Ste ob gledanju naših oddaj opazili nov, nasmejan obraz? Potem si vzemite čas in preberite kaj vam ima ta ljubki obraz povedati.

Anja, za našo televizijo si posnela oddajo Med nami, kjer si predstavila svojo življenjsko zgodbo. Nam jo lahko znova zaupaš predvsem za tiste, ki oddaje niso gledali?

Seveda, z veseljem.
Sem Anja Pustak Lajovic. Rodila sem se 26. januarja, leta 1996, v Ljubljani, kot nedonošenček, s šestimi meseci in pol. Bila sem lahka in drobna kot peresce, saj sem tehtala komaj kilogram in pol. Po rojstvu sem bila še tri mesece v inkubatorju. Družina je trepetala za moje življenje. Ko sem napolnila komaj tri mesece so zdravniki mami povedali, da ne vidim oziroma, da sem slepa. To je bil velik šok za vso mojo družino.
Kmalu po rojstvu sem hudo zbolela. Imela sem popkovno kilo in hudo zlatenico ter slabo kri. Če moja mama ne bi opazila težav s popkovino in to nemudoma sporočila zdravnikom, bi se mi vse zagnojilo in lahko bi umrla. Zaradi te bolezni sva bili z mamo dva meseca na Infekcijski kliniki v Ljubljani. Tam so odkrili bakterijo toksoplazmozo. Vzeli so mi vzorec kostnega mozga hrbtenice ter začeli zdraviti in k sreči jim je uspelo. Skupaj z mamo sva bili hud boj s številnimi boleznimi. Ko sem jih uspešno premagala, sem zbolela še na ledvicah. Tudi to se je na srečo uredilo, toda slepota je ostala. Tu ni bilo pomoči. V inkubatorju so mi v telo spustili preveč kisika in zato sem tudi oslepela. Očesni živec se ni razvijal in zdravniki so povedali, da je mrtev. Starša sta sicer vse takratne izvide o moji slepoti poslala v tujino (v Švico), pa so tudi tam povedali, da pomoči ni.
Moja slepota je družino močno prizadela, a moja mama ni obupala.
Čez nekaj časa so me vpisali v vrtec, kamor sem hodila približno leto in pol. Že od svojega četrtega leta sem dobila veselje do glasbe. Takrat sem spoznala harmoniko, kitaro in klavir. V vrtcu sem z vzgojiteljico zelo rada prepevala in tako sem vzljubila tudi petje. V tistem letu in pol je k nam domov prihajala pedagoginja iz Zavoda za slepo in slabovidno mladino iz Ljubljane, Mojca Florjančič, od katere je moja mama je dobila veliko koristnih nasvetov.
S štirimi leti in pol sem zapustila vrtec v Trbovljah in odšla, najprej samo na ogled, v Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljano. Po tehtnem premisleku sta se starša le odločila, da grem v Zavod. Z mamo sem nekaj časa prihajala vsak dan, potem pa sem v Zavodu tudi prespala. Najprej eno noč, čez čas pa že cel teden. Prva noč v Zavodu je bila težka. Stara sem bila komaj pet let in en dan brez družine je bil zame grozljiv. Tisto noč sem jokala, potem pa sem se sčasoma navadila.
V Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani sem najprej obiskovala vrtec, osnovno, zdaj pa obiskujem srednjo šolo.
Pred začetkom osnovne šole sta se moja starša razšla. Oče se z mojo slepoto žal ni mogel sprijazniti in prišlo je do razhoda. Priznam, prvo leto je bilo zame zelo težko, a vesela sem, da imam tako čudovito mamo, ki mi je bila in mi je vedno v oporo in sva to bolečino s skupnimi močmi uspešno premagali.
Trenutno sem zaključila srednjo poklicno administrativno šolo, v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. Tako sem pridobila četrto stopnjo izobrazbe in postala administrator. Vpisala sem se še v program +2, ekonomski tehnik.
Pri meni se ne vrti vse samo okoli šole, sem namreč aktivna tudi na drugih področjih. Lahko rečem, da me glasba spremlja že celo življenje in mi predstavlja največji užitek. Zelo rada pojem (trenutno imam posnetih šest pesmi, (štiri glasbene duete in pa dve samostojni pesmi. Prve tri duete (Tema v očeh, Božična želja in pa Brat in sestra) sem posnela z znanim pevcem Štajerskim Brendijem. Po krajšem premoru je, v duhu dobrodelnosti, nastala moja prva samostojna skladba, z naslovom Rada bi mamica postala, katere avtor besedila je Štefan Šarkezi, avtor glasbe in aranžmaja pa je Ivo Mojzer. Skladbo sem posnela v studiu Saše Lendero in Mihe Hercoga, ki pa sta za moji skladbi dodala tudi spremljevalne vokale. Snemanje skladbe Rada bi mamica postala, mi je omogočil Silvo Bezjak, oseba vredna vsega spoštovanja za kar sem mu iskreno hvaležna. Da pa so me moji glasbeni prijatelji sploh spoznali, je zaslužna moja zelo dobra prijateljica in ob enem tudi odlična fotografinja Jadranka Ferlin, za kar se ji iz vsega srca zahvaljujem.
Za skladbo Rada bi mamica postala pa je bil posnet tudi videospot, ki sta ga popolnoma brezplačno posnela Milan Urbanija in Boštjan Rome, tudi njima se za to najlepše zahvaljujem. Za to skladbo pripravljamo tudi igrani videospot.
Kmalu po skladbi Rada bi mamica postala, je nastal duet s pevcem Jožetom Kovačem, z naslovom Amore romantika. Moja zadnja skladba pa je samostojna in nosi naslov Angel moj. Posneta je bila v studiu Dejana Boroviča, v Murski Soboti, prav tako kot skladba Amore romantika.
Poleg petja igram tudi na druge instrumente (kitaro, klavir, kljunasto flavto, in pa sintisajzer). Zadnja štiri leta pa se vse bolj posvečam kitari in petju.
Naj omenim, da me kitaro poučuje vodja glasbene skupine Hiša, Andrej Guček. Zelo sem vesela, da je moj učitelj prav on, saj ima ogromno glasbenega znanja in z vsako uro res veliko pridobim. Malo je takih učiteljev, ki bi bili pozitivni, potrpežljivi in spodbudni. Za Andreja Gučka pa lahko povem, da ima vse te vrline. Spodbuja me tudi takrat, ko prsti ravno ne ubogajo. Hvaležna sem mu za znanje, ki sem ga do zdaj pridobila.
Poleg tega pa že kar nekaj časa sodelujem z radiem Ognjišče. S prispevki o naši šoli pomagam pri oddaji Luč v temi. Oddaja mi daje možnost učenja radijskega dela, kar pa je tudi moja velika želja za prihodnost. Prav tako kot si želim biti glasbenica, bi rada postala tudi radijska napovedovalka. Nekaj let nazaj sem pri žal že pokojni gospe Ajdi Kalan, opravila tečaj kulture govora za radijsko napovedovalko, saj me to delo zares zelo zanima. Poleg pevskega, radijskega, obožujem tudi televizijski mikrofon in kamero, saj sem sodelovala že na nekaj televizijskih snemanj.
Pa še nekaj o mojih pripomočkih. V oddaji Med nami sem jih omenila, zato bi bilo prav, da jih omenim tudi tukaj.
Ko grem ven, pri hoji uporabljam belo palico, ki mi pomaga pri ovirah kot so stopnice, razne stoječe ovire, napačno parkirani avtomobili. Lahko bi rekla, da mi bela palica nadomešča oči.
Pri delu uporabljam računalnik z Brajevo vrstico. Naj razložim: imam čisto navaden prenosni računalnik, le, da imam na računalniku naložen program Jaws, ki mi govori v popačeni slovenščini vse, kamorkoli se po računalniku pomikam (lahko pišem, lahko brskam po spletu, karkoli). Zraven je Brajeva vrstica, ki pa mi pomaga pri branju. Vse črke, ki se videčim izpisujejo na računalniških zaslonih, se meni na omenjeni vrstici pretvorita v pike, izbokline, ki jih lahko preberem s prsti, oziroma z dvema kazalcema.
Torej, kot sem omenila, s popolno opremo lahko delam vse za šolo, lahko brskam po spletu, uporabljam elektronsko pošto, socialna omrežja, vse. Edino, kar pa res ne morem, je to, da na ta način ni možno zaznati fotografij. Drugo lahko vse delam sama, popolnoma samostojno. Naj povem, da je Brajeva vrstica izjemno draga, 12.000 eur in več. Pred osmimi leti sem jo dobila od Lions kluba Brin Trbovlje, za kar sem jim neizmerno hvaležna, saj se mi je z njihovo pomočjo odprlo okno v svet. Upam le, da bo čim dlje delovala.
Poleg bele palice, računalnika in pa Brajeve vrstice so od pripomočkov na razpolago tudi govoreči kalkulatorji za računanje, govoreče in tipne ure, nekaj družabnih iger (človek ne jezi se, šah, karte), prilagojen je tudi diktafon, prenosni govoreči telefon, s programom za govor in še bi se našlo.
Naj ne pozabim omeniti, da se za zdaj izven doma še ne sprehajam sama. Poleg bele palice, imam spremstvo neke videče osebe, saj je moja orientacija zunaj zelo šibka, pa tudi veliko bolj varno se počutim, če je še nekdo ob meni. Doma, po stanovanju pa se znajdem popolnoma sama in ne potrebujem bele palice, niti spremstva.
Verjamem pa, da se bo s časoma izboljšala tudi moja orientacija zunaj.
Pred kratkim si postala naša sodelavka. Kako pa je do tega sodelovanja prišlo? Je bilo na začetku kaj treme?

Res je. Z največjim veseljem lahko povem, da sem že od meseca maja vaša sodelavka in sem zelo vesela, da je tako!
Preden sva z urednikom Igorjem Goštetom posnela oddajo Med nami, v kateri sem gostovala, sva nekaj dni pred snemanjem imela kratek, sproščen pogovor ob pijači, kjer sva dorekla, kako naj bi intervju potekal. Med pogovorom pa je beseda nanesla tudi na mojo šolsko prakso. Povedala sem, da sem jo težko dobila, da so zaradi slepote bile skoraj vse prošnje zavrnjene. Na koncu pa sem, na srečo le dobila prakso v Zdravstvenem domu v Trbovljah, v telefonski centrali. Delala sem kot informator, telefonist. Igor mi je takrat rekel, da bi mi lahko ponudil možnost opravljanja prakse, če je slučajno ne bi dobila, a sem jo takrat že opravila. Potem pa sem med pogovorom izrazila mojo, poleg glasbe največjo željo, da bi v prihodnosti zelo rada delala kot radijska ali televizijska voditeljica, kar koli od tega, saj me oba medija nadvse zanimata. In tako mi je Igor Gošte ponudil možnost honorarnega dela.
Začela sem z vodenjem svoje oddaje Spoznajte nas, potem, pa še z osrednjo informativno oddajo Sedem.
Igorju sem zares iskreno hvaležna, za to priložnost in upam ter si želim, da bom čim dlje vaša sodelavka.
Pred leti mi je ena učiteljica rekla: »Ti ne boš nikoli voditeljica«, ampak zdaj sem, in presrečna sem, da je tako!
Kar se pa treme tiče, je pa tako. Ker sem perfekcionist in želim, da je zadeva izpeljana točno tako ali pa vsaj približno tako kot si zadam, priznam, da je bilo prvič prisotno malo treme. Ampak čisto malo. Lahko bi rekla, da ravno prav.

Kako pa si se, kljub tremi, počutila, ko si prvič vodila informativno oddajo Sedem? Kdo ti je pomagal?

Počutila sem se fenomenalno, iskreno povedano, ponosno! Res sem bila navdušena, presrečna! Spomnim se, da mi je kdo včasih rekel: »Težko boš vodila kakšno informativno oddajo, pogovorno že, ampak informativno oddajo pa težko«. Ker verjamem vase in se ne oziram na to, kar rečejo drugi, sem vedela, da bo enkrat priložnost prišla tudi zame. Kljub tremi sem bila prepričana, da mi bo šlo, ko že imam na televiziji ETV priložnost voditi tudi tovrstno oddajo.
Moje priprave potekajo precej drugače kot pri drugih. Besedilo, ki ga dobim, torej v tem primeru informativno oddajo, moram iz računalnika prepisati na pisalni stroj, da ga lahko prilagodim v Brajevo pisavo. Pri prvi oddaji mi je veliko pomagala mama, zdaj pa, ko sem jo vodila že nekajkrat, sem si nabrala že kar nekaj izkušenj in gre veliko lažje.
Sem pa oseba, ki želim čim več narediti sama in tako je pri vseh opravilih. Pri pripravi informativne oddaje pa se zahvaljujem uredniku Igorju Goštetu, saj mi prilagodi besedilo tako, da so stavki bolj preprosti in, da vse skupaj lahko lažje preberem. Hvaležna sem tudi snemalni ekipi, ki poskrbi, da se vse izpelje tako kot mora.
Zelo sem vesela, da mi je dana takšna priložnost. Ob tem zares uživam!

So priprave za oddajo, Spoznajte nas, drugačne? Nam lahko zaupaš kakšno zanimivost?

Pri oddaji Spoznajte nas, so moje priprave skoraj enake kot pri informativni oddaji, le, da jih je nekaj več.
Najprej, ko dobim termin, razmislim, koga bi povabila. Z največjim veseljem lahko povem, da s tem nimam težav. Možne kandidate pokličem ali jim pišem preko elektronske pošte ali pa Facebooka, če bi bili pripravljeni priti v mojo oddajo. Če so zainteresirani, se potem dogovorimo, kako naj bi intervju potekal. Zatem sledijo moje samostojne priprave. Preden pa se sploh lotim dela, se o gostu najprej dobro informiram. Če so podatki na medmrežju, potem o njem pobrskam tam, če pa jih ni, se z gostom pogovoriva preko telefona ali e-pošte, lahko tudi preko Facebooka. V teh primerih sta mi najbolj priročna telefon in e-pošta. Po vsem tem si na računalnik oziroma na USB ključ zapišem vprašanja, katera bi gostu zastavila. Vprašanja vsakemu gostu pošljem tudi v pregled, da se lahko pripravi tudi on. Tistemu, ki pa tega ne želi, pač ne posredujem (naredim po želji gosta). Dan, dva pred snemanjem skupaj z gostom preverim še točnost vseh podatkov in to je prvi del priprav.
Drugi del priprav je prepisovanje. Iz računalnika si celotno pripravo oddaje prepišem na papir, kot sem omenila že prej, na pisalnem stroju. Brajev pisalni stroj mi je v teh primerih res v veliko pomoč, saj je Brajev tiskalnik predrag, da bi si ga lahko privoščila. Si ga pa v prihodnosti, priznam, iskreno želim, saj bi mi delo zelo olajšal.
Ampak ne glede na vse uživam v celotni pripravi in mi nikoli ni naporno.
Zares zelo uživam!
Vesela sem, ker moji gostje radi pridejo v oddajo. Včasih koga zaskrbi, da bi mi gostov zmanjkalo, ampak moram povedati, da imam kar precejšnjo gnečo. Ne bo mi jih zmanjkalo, brez skrbi!
Včasih se kdo ponudi tudi sam, kar mi je še večje zadovoljstvo.
Skratka, srečna sem, da počnem tisto, kar sem si od nekdaj želela!

Kakšne pesmi najraje poješ?

Kot sem že omenila, ko sem se predstavljala, mi glasba zares pomeni največji užitek. Najraje se sicer predstavljam s svojimi skladbami, drugače pa poleg svojih najraje pojem pesmi Saše Lendero, Tanje Žagar, Wernerja, skupine The Kelly family, pa še bi se našlo. Ampak Saša Lendero je moja največja vzornica.
Drugače pa zelo rada pojem balade, nekako se mi zdi, da so mi najbolj blizu, no, pa tudi v kakšnih hitrejših ritmih se znajdem.
Od zvrsti glasbe najraje poslušam pop, rock, narodno-zabavno glasbo, španske, mehiške ritme, tudi dalmatinske, skratka mešano. Odvisno od razpoloženja.

V pripravi je tudi pesem Svetla tema. Besedilo je napisal naš urednik, Igor Gošte. Zaupaj nam kaj več o tem projektu.

Ja, res je. Nekaj časa nazaj mi je Igor po elektronski pošti poslal eno izmed njegovih pesmi, torej pesem z naslovom Svetla tema. Igor mi je namreč rekel, da, če mi bo pesem všeč, jo lahko uglasbimo in jo posnamem. Pesem se me je takoj dotaknila in skupaj z Igorjem sva se potem obrnila na Štefana Šarkezija, katerega sem gostila tudi v oddaji Spoznajte nas. On mi je za večino pesmi napisal zares lepa besedila in prav tako tudi melodije ter aranžmaje, zato sem vedela, da bo tudi tokrat nastalo nekaj res lepega.
Tako je Štefan Šarkezi za pesem Svetla tema napisal melodijo in mi jo je podaril, za kar se mu tudi tokrat iskreno zahvaljujem.
Pesem bo, po vsej verjetnosti v kratkem realizirana in posneta. Trenutno še ne morem povedati točno, kdaj to bo, ampak zagotovo kmalu.

S čim se še v prostem času ukvarjaš?

Zelo rada pišem zgodbe, verze, pišem tudi pesmi (poezijo), ustvarjam nakit, berem knjige, zelo rada se pogovarjam, sprehajam, plešem (zelo uživam v latinsko-ameriških plesih) rada navezujem stike. Novost pa je, da sem tudi sama začela pisati besedila, ampak za zdaj za druge izvajalce. Morda kdaj napišem tudi kaj zase.
Sicer sem v tem še začetnica, kasneje bo šlo čedalje lažje.
Kmalu se bom začela učiti tudi klavirsko harmoniko. Pred leti sem se jo že učila, ampak sem se potem posvetila drugim instrumentom, no, zdaj pa sem začutila, da je prišel čas tudi zanjo.
Pa še nekaj je. Vpisala sem se v pevski zbor, imenovan Sozvočje, ki deluje v okviru Društva slepih in slabovidnih Ljubljana. S tem začnem v septembru in se že zelo veselim.
Skratka, aktivna skorajda na vseh področjih!
Hehe, včasih mi rečejo kar multipraktik ...

Kaj te najbolj moti v odnosu drugih ljudi do tebe?

Moti me nevoščljivost, neiskrenost, motijo me laži, zelo me zmoti, ko mi kdo reče »tista taslepa«, moti me tudi, ko kdo kdaj prav vneto govori o neki temi, ki se recimo tiče samo mene in neke določene osebe, potem pa se to govori pred ljudmi, ki se jih to ne tiče (to, priznam, me zelo zmoti in iskreno tudi kar malo prizadene), moti me recimo tudi narejena prijaznost ljudi, in pa, če se z nekom nekaj dogovorim, potem se pa tisti ne drži dogovora, najbolj pa me moti to, da je slepota za večino ljudi še vedno tabu.

Katera je največkrat prva reakcija ljudi, ko te spoznajo?

Hm, več različnih reakcij je, ampak, če izberem tisto, ki se najpogosteje pojavi pa je »o, boga«.
Iskreno povedano, sovražim tako reakcijo, ampak na žalost je najpogostejša.

Ti ljudje na cesti, v trgovini in različnih opravilih kdaj priskočijo na pomoč?

Na žalost moram povedati, da se malokrat zgodi, da mi kdo priskoči na pomoč. Lahko pa povem, da včasih srečam zares prijazne ljudi in sem hvaležna vsem tistim, ki se ustavijo in so pripravljeni pomagati. Sicer je to malokrat, kadar pa je, je pa toliko bolj iskreno.

Živiš v Trbovljah. Kam rada zahajaš? Obstaja tvoj priljubljeni kotiček?

Tako je, živim v Trbovljah. Zelo rada obiščem lokal pri trgovini Spar, lahko bi rekla, da grem tja najraje ali pa v središču Trbovelj obiščem slaščičarno in si privoščim sladoled, z mojim najljubšim okusom, torej čoko piškot.
Da bi imela kak posebno priljubljen kotiček, ga nimam, sta mi pa ti dve lokaciji nekako najljubši.

Imaš kakšno razvado?

Hm, ja, eno pa res imam in to je, da zelo rada dlje spim. Zvečer grem pozno spat, ker nisem zaspana, zjutraj pa bi spala.

Česa si se v življenju najbolj razveselila?

Joj, nisem se razveselila samo ene stvari, zato jih bom morala našteti več.
Vesela sem bila, ko sem dobila svojo hišno ljubljenko, psičko Dino, ko sem lahko posnela svojo prvo samostojno skladbo, ko sem posnela svoj prvi videospot, ko sem dobila kitaro, sintisajzer, klavirsko harmoniko in kljunasto flavto, ko sem spoznala številne glasbenike (Sašo Lendero, Miha Hercoga, Wernerja, Brigito Šuler, Tanjo Žagar, Manco Špik, Matija Puža, Daniela Popovića, Mira Todosovskega, Marjana Novino, Nino Pušlar, Marjana Zgonca) ter še in še ...
Vedno se razveselim vsakega darila, podarjenega z iskrenostjo.

Tvoja največja želja?

Moja največja želja je, da bi nekoč imela svoj lastni glasbeni studio v katerem bi snemala, da bi se še naprej ukvarjala z glasbo (in se v prihodnosti z njo tudi preživljala), ter, da bi še naprej lahko delala na radiu in televiziji. Seveda bi imela tudi samostojno podjetje. V prihodnosti pa bi nadvse rada spoznala iskrenega fanta ter si z njim ustvarila dom in družino.
Moja samostojna skladba Rada bi mamica postala na začetku pravi: Naj ti zaupam svoje sanje, ne upam si verjeti vanje ...
Včasih res pride trenutek, ko ne verjamem v svoje sanje, ampak ne glede na to, vem, da bom dosegla to, kar si želim.
Vedno, tudi takrat, ko je najtežje, si rečem: Kar želim, zmorem!

BRAVO, ANJA!


Pripravila Stanislava Radunovič
Fotografije Jadranka Ferlin