Ana Režun

6. januarja letos je Varstveni delovni center v Zagorju slavil svoj 30. rojstni dan. V dvorani Kulturnega centra Delavski dom Zagorje, so pripravili prisrčen program. Duša dogajanja skupaj s sodelavci in uporabniki centra je bila dolgoletna direktorica Ana Režun, ki je z veseljem potešila našo radovednost in odgovorila na nekaj vprašanj.

Kje ste se rodili, hodili v šolo, kratka življenjska pot …



Rojena sem bila v Novem mestu. Do mojega 5. leta smo z mamo in očetom živeli pri babici in dedku v vasi Dobrnič pri Trebnjem. Oče čevljar v tistem času ni imel dovolj dela, zato se je preselil v rudarsko mesto Zagorje ob Savi. Ko je dobil službo v čevljarski delavnici in si našel skromno podnajemniško stanovanje, sva z mamo prišli za njim. Kmalu se je rodil tudi brat. Imela sem čudovito otroštvo ob skrbnih starših, ki sta mi s svojim vzgledom privzgojila delovne navade. Naš socialno-ekonomski status je bil zelo skromen, a bili smo srečni. Petletno srednjo vzgojiteljsko šolo sem končala z odličnim uspehom in si vseskozi denar za šolanje služila z inštrukcijami. Po končani šoli sem se zaposlila kot vzgojiteljica v novem vrtcu na Trati pri Škofji Loki. Skupine otrok so bile takrat številne – okrog 30 malčkov je imela ena sama vzgojiteljica. Že takrat sem bolj pazila na tiste otroke, ki so zaostajali v svojem razvoju in potrebovali več spodbud in moje pozornosti. V želji, da pridobim več znanja za ravnanje z njimi, sem se vpisala na izredni študij specialne pedagogike na pedagoški akademiji v Ljubljani, ki sem ga v roku uspešno zaključila. 1985 leta sem začela delati v takratnih Delavnicah pod posebnimi pogoji v Zagorju ob Savi. 1991 leta pa so se delavnice osamosvojile in postala sem direktorica petega samostojnega VDC-ja v Sloveniji. Da bi odgovorno delo dobro opravljala, sem ob delu končala Fakulteto za socialno delo, specializacijo iz managementa in šolo za direktorje v socialnih ustanovah z evropskim certifikatom.

Je vaš sedanji poklic bil vaš prvi izbor, ste želeli biti tudi kaj drugega?
Moj poklic je bil prva in edina izbira-delo z osebami z motnjo v duševnem in telesnem razvoju.

Kot profesionalka imate številne koristne izkušnje, kako jih prenašate na mlajše sodelavce?
Svoje sodelavce motiviram z vzgledom, z vztrajnim spodbujanjem k nenehnemu izobraževanju, s priznanjem in upoštevanjem njihovih pobud in uvajanjem sprememb, ki jim sledimo skupaj vsi zaposleni. Bistvo pa je v dobrem počutju vseh zaposlenih, saj se potem spontano, med delovnim procesom, učimo drug od drugega.

Kako se spopadate s specifičnimi težavami vaših varovancev?
Že polnih 37 let delujem na področju dela z duševno in telesno prizadetimi osebami - od najmlajših - razvojni oddelek v vrtcu, šolarjev, oddelkov za usposabljanje, do dela z odraslimi. V svojem poklicu sem se resnično našla in delo mi predstavlja izziv in poslanstvo, da lahko pomagam in učim osebe, ki vse življenje potrebujejo podporo, vodenje in pomoč sočloveka. Ker v njih vedno spodbujam njihove dobre strani, se sčasoma njihove težave blažijo. Dejstvo je, da se z vztrajnim, potrpežljivim in metodično pravilnim, individualnim pristopom lahko tudi na mojem področju dela, delajo »čudeži«. Delo, ki ga opravljam me še vedno izpolnjuje in osrečuje. V življenju sem se od svojih varovancev ogromno naučila. Z njihovo pomočjo sem laže premagovala težke trenutke svojega življenja, saj so mi vseskozi (in mi še vedno), vlivali pogum, mi dodajali moč in pokazali, da s trudom in vztrajnostjo lahko premagaš veliko ovir in v življenju zmaguješ. Vsaka nova spretnost in drobna znanja za življenje, ki mi ga je uspelo podati številnim osebam s posebnimi potrebami in njihovim družinam, predstavlja zame niz velikih zmag.

Uspeh, na katerega ste upravičeno ponosni?
Najbolj vidna zmaga je pridobitev novega, namensko grajenega regijskega varstveno delovnega centra v Zagorju ob Savi. Zelo sem ponosna na pridobljeni mednarodni certifikat kakovosti E-QALIN, ki smo ga pridobili kot prvi VDC v Evropi. Z zagnanim kolektivom, dobrimi medsebojnimi odnosi in sodelovanjem noben cilj ni nedosegljiv.

Največja težava do zdaj?
Vsi neprijetni trenutki in zapleti okrog gradnje novega VDC-ja so v meni zapustili kar velik pečat. Ker pa zdaj delujemo v res dobrih prostorskih pogojih, človek pozabi vse slabo in vesela sem, da imamo v Zasavju sodoben, namensko grajen objekt. V najtežjih trenutkih nam je veliko pomagal in reševal najhujše zaplete, naš župan Matjaž Švagan.

Kaj bi svojim sodelavcem položili na srce kot nasvet za naprej?
V dobrem in povezanem kolektivu, ki poklicno pot opravlja kot poslanstvo, gre
pot razvoja samo naprej.

Položaj direktorja terja svoj davek, znate ublažiti stres in težo odločitev?
Dobro poznavanje stroke, dolgoletne izkušnje, mnogo znanja za ravnanje v različnih vlogah in nalogah, ki jih opravljam, mi dajejo moč, da se vsega doseženega znam veseliti, stresi ob različnih težkih situacijah pa se hitro razblinijo v pogovorih z mojimi sodelavci.

Imate svoj azil, kamor se zatečete v stiski?
Živim v čudoviti hribovski vasici Razbor pri Čemšeniku. Rada živim z ljudmi na vasi in uživam v sprehodih po čudoviti pokrajini. Skrbim za hišico ob robu gozda. Pozimi z veseljem čistim sneg, cepim drva, kurim v krušni peči in kaminu. Vse leto pridno urejam okolico svojega doma, sadim rože. Tu zgoraj pod Čemšeniško planino je moj raj.


Kako se sproščate?
Veliko berem in potujem po svetu, hodim v gledališče, obiskujem koncerte, slikarske razstave. Na listi Zagorje gre naprej, sem članica občinskega sveta. Dolga leta sem bila vodja aktiva VDC Slovenije, predsednica skupnosti VDC SLO, zdaj sem kot članica izvršnega odbora starosta na našem področju. Najlepše mi je, ko se pri meni zbere moja družina in jim za veliko hrastovo mizo postrežem z domačo hrano, pripravljeno po receptih mojih babic. Tri vnukinje so moja radost in neizmerna sreča. Uživala sem kot mamica, zdaj pa mi je tudi vloga babice v veliko veselje.


Kaj vas osrečuje?
Sreča je zame življenje, z vsem, kar nam ponuja, da zmoreš to sprejeti in ceniti, živeti tu in zdaj. Dobro delati z zavestjo, da bo tvoje delo pripomoglo k boljšemu življenju populacije, ki je odrinjena na rob naše družbe. Sreča se skriva
v majhnih stvareh, dobrih ljudeh.

Vas vznemirja čas v katerem živimo?
Glede na to, da sem videla že mnogo sveta, revnega in bogatega, lahko z gotovostjo v srcu trdim, da tako lepe dežele kot je naša Slovenija ni nikjer na svetu. Tudi Slovenci smo krasni ljudje, a že vrsto let nam gre močno navzdol. Tako delavni in pridni, kot smo mi, bi morali živeti v pravljični deželi, kjer ni revščine in vsi ljudje delajo za skupno dobro. Zdi se mi, kot da nas je nekdo zlobno začaral. Sem pa velik optimist, s polno pozitivne energije in verjamem, da bo ta urok kmalu odstranjen in da bomo Slovenci premagali te zle sile. Skrajni čas je, da naša politika začne delati enotno, v korist svojega dobrega naroda, z zavestjo, da so bili izbrani izmed nas, kot najboljši.

Ko se ozrete nazaj - bi zdaj v življenju storili kaj drugače kot ste takrat?
Če bi imela še enkrat možnost, da izberem svojo življenjsko pot, ne bi ničesar spreminjala. Vse kar sem doživela dobrega ali malo manj prijetnega, me je gradilo, da sem danes to, kar sem.

Od Ane Režun se lahko veliko naučimo. Pozitivizma in predvsem, kako biti človek.

Pripravila Stanislava Radunovič