Aleksandra Mavretič

Aleksandro Mavretič naši gledalci dobro poznajo. Njen prijetni, profesionalno korektni glas jim sporoča, kaj je v Zasavju novega ali pa se pogovarja z našimi gosti. Litijska knjižnica, kjer je stalno zaposlena, pa je mesto, kjer poleg doma preživi največ časa. Tokrat vam predstavljamo Aleksandro tako, kot se vidi sama. Sodobno žensko, skrbno mater treh sinov. Kot eno izmed nas.

V navadi je, da na začetku zaprosim za krajši CV!

Odraščala sem v Trbovljah, pri stari mami, teti in stricu. V osnovni šoli sem zelo rada risala, ker pa nisem bila dovolj pripravljena, z dopolnilnimi urami na ALU, nisem naredila sprejemnih izpitov na srednji oblikovni. Nisem znala narisati kolesa po spominu. V zadnjem hipu sem se vpisala na srednjo ekonomsko, čeprav sem vedela, da me svet številk sploh ne zanima. Po končani srednji sem želela študirati novinarstvo, za AGRFT spet nisem zbrala dovolj poguma, pa so me prepričali, da je ekonomija krasna izbira. Zdržala sem dodiplome prve stopnje, tako, da sem ekonomistka za turizem. Ker pa me je vleklo v kulturo, sem skoraj 10 let plesala pri folklorni skupini v Trbovljah, zdaj pa pojem.

Kdaj je padla odločitev, da delate v knjižnici?

Delati z ljudmi, v kulturi, je bila vseskozi moja velika želja. Rada imam umetnost, rada plešem, čeprav nimam s kom, rada pojem, nastopam, zato sem čakala na ugodno priložnost. Po opravljenem pripravništvu na Obrtni zbornici Trbovlje sem se znašla na cesti, potem iskala službo, osem let nabrala v zlatarstvu Mešiček, a vseskozi "žicala" prejšnjo direktorico Knjižnice Litija, gospo Jožo Ocepek, če me vzame. Ko so šle kar tri zaposlene na porodniški dopust, ena pa v pokoj, so se zame leta 2003 odprla vrata. Da me je izbrala, je najbrž odločilo to, da nimam strahu pred javnim nastopanjem. Imam namreč končan tečaj z avdicijo na Radiu Slovenija, pri gospe Ajdi Kalan.

Kakšne so vaše izkušnje na tem delovnem mestu, v čem ste največ pridobili?

Če izpostavimo prvenstveno nalogo knjižničarja, da izposoja in vrača knjige, se je vloga knjižničarja skozi čas bliskovito spremenila, danes se del kolektiva ukvarja z nabavo gradiva, preračunavanjem financ, vodenjem statistik za NUK in ministrstvo, drugi knjižnico predstavljajo, promovirajo svetu. Delam na delovnem mestu informatorke, kar pomeni, da ljudem pomagam poiskati knjige, vpisujem časopise, skrbim za domoznanstvo, vskočim tudi na izposojo, a največjo vlogo imam pri javni podobi ustanove. Pišem članke za lokalne časopise, obveščam medije in obiskovalce, izdelujem vabila in mesečne napovednike, dogovarjam se z gosti, pišem scenarije, v domu starejših Tisje enkrat mesečno vodim bralno urico, vodim prireditve ... Zdi se mi, da se bom na stara leta najbolj spominjala srečanj z znanimi Slovenci, ki jih sicer ne bi spoznala.

Tema o kateri se v vaši knjižnici trenutno največ govori?

Za nami so intenzivne priprave za slovesnost ob 130. obletnici ustanovitve podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda v Litiji, takrat so nastali slovensko bralno društvo, pevsko društvo in gasilci. Pred nami pa priprave na občinsko prireditev ob dnevu zmage, ki bo 8. maja. Čaka nas tudi tradicionalni Tačkov festival, ki bo junija.

Kako izbirate goste?

Največkrat se gostje ponudijo sami, prednost pa imajo domači avtorji, ki so izdali knjigo, pesniško zbirko, slikajo, ali se kako drugače ukvarjajo z umetnostjo. Zelo znani in slavni gostje običajno ne pridejo za majhne denarje, veste pa, kako je s sredstvi v javnih ustanovah.

Aleksandra in njeni gosti


Ukvarjate se tudi s povezovanjem (moderiranjem) različnih prireditev, saj je vaš, kot tudi glasvašega soproga, že dolgo znan v Zasavju in širše. Je kaj treme, preden se pojavitena odru?

Večinoma v službenem času povezujem prireditve v knjižnici. Ker živim v Litiji sem nekako "pozabljena", na moža se pa kdaj spomnijo za kakšno revijo ali slovesnost. Treme skoraj nimam več, se pa kdaj zgodi, da me je strah, da mi glas ne bo dovolj dobro služil. Doma imamo tri otroke, dva najstnika, pa moram zato kakšno reč bolj glasno povedati. Pa niti ne zaleže preveč!

Sandra kot povezovalka

Ste naša dolgoletna sodelavka. Kako poteka snemanje oddaje Sedem?

Uživam pri snemanju oddaje, ker se lahko s tehnikom kaj pogovorim in pohecam, snemanje poteka od ure in pol do dveh ur, odvisno od dolžine prispevkov. Tekst se prebere, pa potem počaka, da tehnik izjavo oz. posnetek s terena "prilepi" zraven. A je zanimivo, saj po snemanju vem vse, kar bodo gledalci izvedeli šele zvečer.

Sodelovanje z ETV

Omenili ste, da pojete …

Ja, ko sem se priselila v Litijo sem bila z družabnega vidika popolnoma izolirana, nisem imela več svojih folkloristov, tudi kratkotrajno petje pri ansamblu Jantar sem morala opustiti. Tako me je znanka povabila k zboru, češ, boš šla vsaj od doma. Tako že skoraj 20 let pojem pri Učiteljskem pevskem zboru KUD Litus v Litiji, ki ga vodi Igor Beuermann. Vaje so ob sredah, a jih lahko obiščem le na 14 dni, zaradi dvoizmenske službe.

Kaj trenutno berete ?

Trenutno berem Mož z imenom Ove, zelo čustvena knjiga, o starejšem vdovcu, ki se iz otopelosti počasi "topi" zaradi sosedov in vsega drugega. Sicer imam rada kriminalke, zelo všeč mi je Nesbo, pa knjige od katerih ne kaplja od pocukranosti.

Ali ste že brali knjige na tabličnih računalnikih?

Sem poskušala, pa mi ni preveč všeč, saj rada listam nove knjige, ki jih obožujem. Pred tistimi, ki so jih bralci označili s kozarcem rdečega vina, naredili na robovih zavihke ali jedli zraven sendviče imam pa odpor.

Je težko uskladiti poslovno in zasebno življenje?

Včasih, ko sta bila starejša fanta manjša je bilo malo težje, tretjega, ki ima 8 let smo kar navadili, da je veliko sam doma in da se znajde po svoje. V spodnjem nadstropju ima babico, tako da se čuti varnega. Kot družina pa res ne funkcioniramo, saj je mož precej odsoten, tudi zaradi voženj na tekme.

Saj res! V družini imate tudi nogometaša?

Ja to je pa res veliko presenečenje. Namreč s soprogom nisva nikoli športala in potem je srednji postajal vedno bolj zagnan za nogomet in se je cela družina obrnila za 180 stopinj. Od leta 2008 že trenira v Ljubljani, kot deček je sam hodil na vlak, oči ga je čakal do večera, da ga je pobral. Pri tem smo nekako nehote izključili večjega sina, ki ni hotel z nami na tekme, šport ga absolutno ne zanima. Se je pa našel v glasbi. Imeti športnika, ki vse proste dni, počitnice nameni za treninge in tekme je poseben družinski ritem, saj nikoli ne vemo, kdaj bomo za vikend imeli kosilo. Običajno zato ostanem doma in ne morem spremljati vseh tekem. To obžalujem, a mu resnično privoščim, da bi mu uspelo, ker je toliko truda in časa vložil v ta šport. Nogomet je edina stvar, ki ga v življenju zanima.

Radi nakupujete?

Rada, čeprav lahko zadnja leta obiskujem samo prehrambene trgovine. Človek vzame kak kredit in lizing za avto, varčevalni ukrepi države pri družinskih prejemkih tudi po svoje udarijo in zase si res ničesar ne privoščim. Ko bo srednji zapustil internat in se znebim obveznosti do bank, bom pa lahko bolj sproščeno zadihala in si kaj privoščila.

Kaj pa prosti čas? Kje, s kom?

Prosti čas? Skoraj ga nimam, ker ob vikendih prelagam kupe perila za nov kovček za internat in torbo za treninge. Zaradi tako natrpanih dni smo zanemarili tudi družinske prijatelje, kar obžalujeva. Na sprehod grem z našo čivavo Lio, ki je v bistvu sinova, a ga nikoli ni doma. Enkrat na 14 dni grem na pevsko vajo. In to je vsa moja družabnost, ki jo v tem trenutku živim.

Kdo ali kaj ima na vas največji vpliv v življenju?

O kakšni določeni osebi bi težko govorila, grejejo me spomini na mlada leta. Rada se spominjam dni, ki sem jih preživela v Trbovljah, se s sosedo Jano podila po njihovi kmetiji in uživala v otroških igrah. Menim, da ima največji vpliv na človeka zdravje, če si zdrav lahko delaš, se boriš, odplačuješ obroke banki... Če so zdravi družinski člani se marsikaj lažje prenese. Redna služba je seveda tudi pomembna. Pogrešam pa več ljubezni med ljudmi, več pogovora, več objemov... topline, kar sem že kot otrok najbolj pogrešala.

Imate svoj moto?

V življenju so me prizadeli različni ljudje, dogajale so se mi večje ali manjše krivice, pri iskanju službe, pri sosedu, ki ni dal soglasja za lastni vhod ... Ko me najbolj boli se zjokam in grem naprej. Pa si rečem:za vsako rit palca raste. Pa veste, da to res drži!

Z mojo sogovornico se popolnoma se strinjam. Ozkosrčnost in nerazumevanje pa res ne moreta vedno zmagati!

Slike: arhiv knjižnice Litija, ETV
Pripravila: Stanislava Radunovič