Tjasa Šketako

Zasavci smo že od nekdaj ljubitelji glasbe in petja. Dobro je vedeti, da ima Zasavje, ki je dežela nekdanjih knapov in delavcev, tudi lepo število pravih umetnikov z različnih področij, ki nas v najlepši luči predstavljajo doma in na tujem. Ena od njih je mlada hrastniška glasbenica Tjaša Šketako, ki je tudi zanimiva sogovornica.



Priznam - ob prebiranju vašega življenjepisa sem naletela na številne presežnike. Spraševala sem se, kje naj ob tolikih pomembnih podatkih sploh začnem pogovor? Mogoče je še najbolje, da nam sami zaupate nekaj ključnih dogodkov iz svojega življenja.

Hvala za tako pompozen uvod o meni.
Kar se tiče glasbenih dosežkov, so eni izmed ključnih dogodkov vsekakor opravljeni sprejemni izpiti na umetniško gimnazijo, akademijo in potem še specializacijo na Hrvaškem. Brez teh se niti ne bi mogla razvijati. Drugače pa izstopa zmaga in 1. nagrada na državnem tekmovanju v klavirskem duu z Marjanom Peternelom v času akademije, študentska Prešernova nagrada, igranje na otvoritveni slovesnosti ob predsedovanju Slovenije EU, preboj na tekmovanjih z mojimi učenci in nekaj manjših dogodkov ter veliko ljudi, ki sem jih v tem času spoznala.


Kdaj ste sklenili, da boste živeli od glasbe?

Z oddano prijavnico na Akademijo z glasbo, he he. No, pravzaprav sem že dosti prej razmišljala o tem, prva stopnička je bila v osnovni šoli, saj sem se morala že delno usmeriti in zatreti svoj takratni drugi talent- slikanje. Ampak ključni moment je bil v zadnjem letniku gimnazije, ko sem cincala med nekaj končnimi poklici in že skoraj vpisala nekaj drugega, ko je moja takratna profesorica klavirja Brina Zupančič skoraj ponorela, češ, kaj mi je, da hočem vreči svoj talent v koš. Za vse najine ure in še posebej za to sem ji nadvse hvaležna, drugače bi me verjetno videvali nezadovoljno v kakšni pisarni.


Kakšne so bile vaše glasbene ambicije na samem začetku? Se je kasneje kaj spremenilo?

Na začetku glasbenih ambicij sploh ni bilo. Ker igra oče v godbi, prav tako je nekoč igral v godbi tudi njegov oče, sta se starša odločila, da bosta v glasbeno šolo vpisala mojo starejšo sestro in kasneje tudi mene. Torej smo le sledili tradiciji. Kasneje pa sem si želela, da bi se z glasbo ukvarjala profesionalno. Sicer je bila prva ideja kompozicija, ker sem ves čas improvizirala in si izmišljevala skladbe, kasneje tudi z besedili. Potem sem se šele odločila za klavir. Je pa res, da kot dekle nisem razmišljala o poučevanju, ker to ni bil razlog, zaradi katerega sem hotela na študij klavirja. Hotela sem le igrati.


Obstaja poseben razlog, zakaj ste se odločili za klavir?

Ko sem bila stara 3 ali 4 leta, sem dobila toy piano (nekaj podobnega, kot igračka klavirček Charlie Browna iz Snoopyja). Na ta klavirček sem neprestano igrala najenostavnejše skladbe po posluhu, potem pa sem si začela izmišljevati lastne skladbice. To je starša do konca prepričalo, da moram v glasbeno šolo in da si res želim igrati klavir, ne pa flavto, kot moja sestra.


Se je potem vaše doživljanje klavirja kot instrumenta z leti spreminjalo ali vam je že od nekdaj jasno, da bo to vaš sopotnik v karieri?

V gimnaziji sem si sicer kupila kitaro in se kot samouk naučila nekaj akordov, da smo lahko peli na žurih in ob morju. Pa tudi besedila sem lažje pisala ob kitari kot ob klavirju. Ampak kitara je bila res za sprostitev. Malce sem se učila tudi igranja na ksilofon, v življenju pa se želim naučiti še osnove saksofona ali pa violončela. Kar se tiče klavirja … uh, seveda so bile takšne in drugačne krize … tudi nočne more in napadi panike, če hočete. Brez vsakodnevne vaje ni nič. Začne se z nekaj minut na dan, kasneje pa so potrebne ure in ure, moj "rekord" je bil približno 11 ur v enem dnevu, drugače pa je pred večjimi klasičnimi koncerti kar stalnica okrog 5 ur vadenja dnevno. Torej je potrebno ogromno lastne motivacije, ki pa od časa do časa ponikne. Vse to je del procesa.


Spodbuda staršev?

Starša sta mi ves čas stala ob strani, čeprav me v nižji glasbeni šoli nista tako silila z vadenjem, saj je bila zame in za njiju glasbena šola od začetka le hobi. Kasneje pa je glasba prepletla vse niti med nami in marsikateri dan v življenju vseh je bil in še vedno je podrejen glasbi. Mami je bila vsakič tudi moja prva publika. Z vsakim napredkom med vadbo je morala sesti v moji sobi in poslušati. To zdaj svetujem tudi svojim učencem in njihovim staršem.

Za razvoj mladega talenta so zelo pomembni profesorji …

Vsakič, ko se ozrem nazaj, lahko rečem, da sem imela s profesorji klavirja in komorne glasbe izredno srečo. Dostikrat je ravno neobstoj kemije v odnosu učitelj- učenec tisti krivec, da učenec obupa. Govorim o tisti vezi, ko se sprejmeta kot osebo in se obenem učita drug od drugega in dajeta drug drugemu. Sama se trudim biti najprej človek in šele potem učitelj, vendar tudi veliko dam na povratnost. Vsakemu ponudim znanje, vendar ga od njega potem tudi zahtevam. Tistim, ki vložijo veliko, dam še več (tudi dodatnih ur), učenci, ki pa samo obljubljajo in nikoli ne zvadijo, pa so na žalost primorani bolj suhoparno vaditi in ponavljati pri urah, saj nas v to prisilijo tudi učni načrti. Drugače pa imam različne pristope, saj je pouk individualen, kar pomeni, da je vsakega učenca potrebno spoznati, psihološko oceniti in jim abstraktnost glasbe poskušati približati na konkreten način. Zato poleg igranja v učilnici korakamo, pojemo, ploskamo, občasno delamo raztezne in meditativne vaje, včasih rišemo in iščemo asociacije iz za njih poznanih situacij in iz njihovih hobijev. Včasih pa jih preprosto učimo za življenje in prisluhnemo njihovim težavam. Človek, ki poučuje, mora znati z ljudmi in biti vsaj malo empatičen, mora imeti veliko znanja in v tem, kar počne, mora biti strasten. Včasih se mora znati opravičiti, da nečesa ne ve in včasih priznati krivdo. Vsi smo le ljudje.


Priljubljen kompozitor (ji)?

Že od gimnazijskih let mi je zelo blizu ruska melodika in njihova strast, zato sem bila nekaj časa kar obsedena s skladateljem Rachmaninovim, ki poka od intenzivnosti čustev. Pravzaprav sem se šele pri igranju del tega skladatelja začela zavedati celotne lastne palete čustev, ki velikokrat kar sama privrejo na dan med igranjem. Tudi v obliki joka in smeha. Rada imam pa tudi komponiste, kot so npr. Grieg, Musorgski, Stravinski, pa tudi minimalistični skladatelji in skladatelji filmske glasbe. Nikoli pa se nisem poistovetila z baročnimi skladatelji.


Verjetno imate tudi svojega vzornika (co)?

Vsekakor so moji vzorniki vsi moji profesorji klavirja, od vsakega poskušam ujeti in podati naprej tiste pozitivne lastnosti, negativne pa odstraniti. Pa vendar je težko, saj se nehote celostno spreminjaš v lastnega vzornika- z vsemi lastnostmi vred. Prav tako poskušam v sebi poleg zahtevane sofisticiranosti klasičnega glasbenika ohraniti in združiti nekaj rokerskega in prvobitnega, ljudskega, kar je značilno za vrhunske in obenem karizmatične glasbenike. Moji vzorniki so torej glasbeniki, ki nas "kupijo" že s samo pojavo na odru, ki se nam čustveno razgalijo- iskreno, ne umetno. Poleg tega je moj vzornik pravzaprav vsak, ki opravlja svoje delo strastno, je razgledan, inovativen in iskren.


Pravijo, da malo treme mora biti. Kako pa se vi borite z njo?

Trema pri glasbenikih, v hujših primerih imenovana izvajalska anksioznost … na to temo sem pisala diplomsko nalogo, saj se vse življenje spopadam s tremo. Ne samo tisto "ustvarjalno", tudi malce hujšo. Sama sem že tako in tako občutljiva, tako da ni nič čudnega, da je tudi trema za odtenek hujša. Pri klasičnih solističnih izvedbah sem tudi malo perfekcionista, zato težim k popolnosti, ki pa je seveda ni mogoče doseči. Lahko se ji le približamo. Potrebne so koncentracijske/meditacijske vaje, ki nam jih mora predstaviti že profesor ter ogromno vadenja. V vlogi solista smo dodatno obremenjeni z izvedbo koncerta na pamet, ki na višji ravni zahteva tudi po enoletne priprave (ob redni službi tudi več). Na žalost profesionalni, vrhunski glasbeniki še vedno nimajo svojih psihologov, kot je to značilno pri športnikih.


Kaj bi pri sebi spremenili, če bi lahko?

Potem bi bila zagotovo bolj samozavestna in odločna, vsekakor bi se za nekaj časa preselila v tujino, Včasih bi si želela biti še bolj trmasta in pri kakšni stvari vztrajati še dlje in se ne obremenjevati z okolico. To se sicer ves čas trudim … nočem, da me množica požre … da se v njej izgubim. Hočem ostati "jaz" in slediti svojim sanjam ter prepričanjem. Pa vendar je velikokrat težko.


Pa prosti čas? Obstaja še kaj razen glasbe? V čem najraje uživate, ko si zaželite predaha?

Prosti čas sem v preteklosti izkoristila za improvizacijo in razne glasbene skupine (od metala do reggaeja), drugače pa rada ustvarjam (karkoli in iz česar koli), berem, si pogledam kakšen dober film (in nepozabno nanizanko Friends), najraje pa potujem. Ves čas me zelo zanima tudi psihologija in medicina, zato bi se rada malce bolj izobrazila o glasbeni terapiji. Meditacija in bioenergija v širšem smislu sta me pritegnili in mi pomagali v času osebne stiske, drugače pa rada dam možgane na off tudi med tekom. Slednji me od časa do časa naredi prav odvisno, drugič pa hudo pozabim nanj.


Mladi ste in pred vami je še dober del kariere. Kakšne so vaše želje, načrti?

Predvsem bi rada nekaj svojih interesov, saj me zanima kar preveč stvari, združila v eno. Med drugim si želim, da bi z zaročencem Urošem, ki je odličen klarinetist, s časom mogoče prodrla kot uigran duo in igrala še kje v tujini ali vodila kakšen seminar … s tem bi imela možnost potovati z dvema mojima ljubeznima: glasbo in seveda Urošem. Rada pa bi se malce posvetila tudi petju, komponiranju, se lotila določenih projektov, ki bi jih že nekaj časa rada realizirala in si počasi ustvarila družino.

Utrinki iz Tjašinih albumov
Pripravila Stanislava Radunovič
Fotografije: Branko Klančar, Goran Antlej, arhiv TŠ