Simon Tanšek

Simon je pristni Zasavc, Hrastničan. Lani je bil proglašen za Zasavca leta 2015. Vedno prijazno dostopen za odprt pogovor. Že od mladih nog se ukvarja z izrazno fotografijo in razstavlja kot član Foto kluba Hrastnik. Po končani naravoslovno-matematični gimnaziji v Celju se je leta 1993 vpisal na študij filmske in televizijske kamere na FAMU v Pragi, kjer je leta 1999 tudi magistriral. Kot direktor fotografije je sodeloval pri ustvarjanju številnih slovenskih celovečernih igranih filmov (V leru, Gremo mi po svoje, Srečen za umret, Dekleta ne jočejo, Ministrstvo ljubezni). Kot drektor fotografije sodeluje pri ustvarjanjuh kratkih filmov ter reklamnih in glasbenih spotov. Je član Evropske filmske akademije EFA. Živi in dela med Slovenijo in Češko. Za svoje delo je prejel nagrade:
- Festival slovenskega filma 2004, Ljubljana: vesna za fotografijo v filmu Ruševine (režija Janez Burger, 2004)
- Pecs Film Festival 2006: najboljša fotografija v filmu Odgrobadogroba (režija Jan Cvitkovič, 2005)
- Festival slovenskega filma 2008, Portorož: nagrada Kodak za najboljšo fotografijo v filmu v filmu Ljubezen in ostali zločini (Ljubav i ostali zločini, režija Stefan Arsenijevič, 2008)
- 12. festival slovenskega filma 2010, Portorož: Kodakova nagrada za najboljšo fotografijo in nagrada vesna za najboljšo fotografijo v filmu 9:06 (režija Igor Šterk, 2009)
- 11th European Film Festival 2010, Lecce, Italy: nagrada za najboljšo fotografijo v filmu 9:06 (režija Igor Šterk, 2009)
- 15. festival slovenskega filma 2012, Portorož: nagrada vesna za najboljšo fotografijo v filmu Srečen za umret (režija Matevž Luzar, 2012)

Še več pa lahko izveste na Simonovi spletni strani www.simontansek.com


V Trbovljah ste na prireditvi kot Zasavc leta 2015 nagovor zaključili z besedami – Lepo je biti Zasavc! S(m)o Zasavci res nekaj posebnega?

Kot sem povedal v Trbovljah, mi veliko pomenita iskrenost in prijateljstvo. Mislim, da večino Zasavcev odlikuje prav iskrenost, pravi prijatelji pa so tam, kjer si obiskoval vrtec, osnovno šolo ... V „velikih“ mestih pristnost do sočloveka zbledi, v manjših kot so zasavska pa ne. Verjetno je to tudi v zasavskih genih, saj nas je Zasavce v preteklosti delavski razred zaznamoval s pozitivnimi lastnostmi, da lahko iskreno koga pogledaš v oči, mu stisneš roko in mu rečeš „kumerad“.

Zasavščina nas spremlja vse življenje. Z njo se rodimo in umremo. So pa tudi izjeme. Kakšen je vaš odnos do našega jezika? Se vam na snemanju zgodi, da vas ne razumejo, če zavijete preveč po zasavsko?

Po pravici povedano zasavščino ljubim. Nikakor se je ne sramujem, prav nasprotno: zasavsko govorim povsod. Na snemanju, v javnosti, študentom na predavanjih. Povsod. Najbolj me jezi, če se kdo preseli v neko drugo mesto in spremeni svoje narečje, ker se ga sramuje. To je zanikanje svojih korenin in identitete, je kot bi si spremenil obraz. Včasih se res najde kakšna beseda, ki jo kdo ne razume, a meni je taka situacija zelo simpatična, saj se učimo celo življenje tudi tako, da sprejemamo drugačno. Če bom kdaj zatajil zasavščino mi kar eno klofuto primažite.
Je fotografija vaša prva ljubezen ali ste si pred tem želeli biti kaj drugega?

Vsekakor je fotografija moja prva ljubezen, ki me spremlja od otroštva. Za ta izjemno lep in ustvarjalen konjiček me je navdušil moj dedek Milan, ki je bil amaterski fotograf.
Naj naštejem kateri „virtualni“ poklici so se v moji glavi vrteli v mojem otroštvu. V vrtcu sem hotel biti potapljač, v osnovni šoli pilot, v srednji fotograf. In potem sem pristal na Akademiji lepih umetnosti v Pragi na študiju televizijske in filmske kamere.

Se še spomnite vaših prvih fotografij, motivov? Ste bili z njimi zadovoljni?

Seveda se spomnim. Samostojno sem svoj prvi črno beli negativ s 36 posnetki eksponiral nekje okoli svojega 10 leta, ko smo, kot pionirčki nesli kurirčkovo pošto, jaz pa sem ta dogodek fotodokumentiral. S svojimi prvimi posnetki sem seveda bil zadovoljen, je pa človek vseskozi v dinamičnem procesu učenja.

In danes? Imate priljubljene motive in zgodbe?

Če govorimo o fotografiranju, so to predvsem posnetki brez ljudi. Namreč, ko snemam film, sem obkrožen z veliko ljudi in vsi me nekaj sprašujejo in hočejo od mene različne informacije. Pred objektivom kamere imam vsak dan veliko različnih igralcev saj filmi brez njih skoraj niso mogoči. Zato iščem pri fotografiji drugo skrajnost – motive brez ljudi.

Kaj pa igralci, so res muhasti?

Kakor kdo. Četudi delujejo muhasti, v resnici niso takšni, ampak se le delajo, da so muhasti, ker so ekshibicionisti, ki pač potrebujejo pozornost. Pozornost jim je kot droga kot adrenalin. Po snemanju, ko se gre na pivo pa so vsi čisto normalni in prijazni ljudje. Menim, da kakršen si sam do soljudi, takšni so tudi ljudje do tebe. Prijaznost prinese prijaznost, dobro se z dobrim vrača.

Kdo od številnih režiserjev, s katerimi ste sodelovali, je pustil na vas izjemno pozitiven ali pa negativen pečat?

Hehehe ... o negativnih pečatih ne bom govoril, so se pa tudi zgodili. Bom raje omenil pozitivne pečate. Super in lepo je sodelovati z odličnimi režiserji, ki so hkrati tudi prijatelji. Dober vtis so name naredili Janez Burger, Jan Cvitkovič, Miha Hočevar, Matevž Luzar ... pišem kronološko, po etapah, kot sem z njimi sodeloval ... pa še kdo bi se našel.
Z Matevžem Luzarjem predstavljata odličen tandem ...

Res je, oba sva Zasavca. Z njim sodelujem že od njegovih študentskih filmov. Predstavil naju je najin skupni prijatelj Matjaž Kirn, tudi član Foto kluba Hrastnik. Ko sem se po študiju v Pragi vrnil v Slovenijo, so skoraj vsi režiserji hoteli delati z mano. Za študentske filme me je klicalo mnogo študentov režije, a ker sem bil prezaposlen z večjimi projekti, sem moral vse zavrniti. Potem me je nekega dne poklical Matevž za svoj študentski film. Zasavcu pač nisem mogel reči ne in tako sva od takrat skupaj posnela marsikaj, najprej pa seveda dva njegova študentska filma Prezgodaj dva metra spodaj in pa Vučko. Me pa Matevž vedno zafrkava, da je Zagorje najlepše mesto, Hrastnik pa drugo najlepše. Oba imava dobre delovne navade, podoben pogled na svet, oba se znava na svoj račun pošaliti ... oba sva iskrena.

Vaši najljubši filmi in njihovi ustvarjalci?

Se bom omejil na filmske klasike oziroma na klasične direktorje fotografije. Švedski direktor fotografije Sven Nykvist recimo, pa italijanski Vittorio Storaro. Jaz zase pravim, da sem ultra klasik, kar se tiče filmov in fotografije. Nimam rad „modernih“ filmov, ko so kršena filmska pravila, ko je vse streseno in včasih samo sebi v namen. Če pa že moram našteti nekaj filmov pa bi omenil recimo velike klasike kot so: Do zadnjega diha (Godard), Pojdi in poglej (Klimov), Kriki in šepeti (Bergman), Komformist (Bertolucci), Rdeča puščava (Antonioni), Amarcord (Fellini), Grenki mesec (Polanski) ... take zadeve so meni všeč.

S kom bi z veseljem sodelovali?

Z vsakim, ki spoštuje mene in moje delo in s katerim grem lahko na kavo ali pivo.

Kako je videti vaš običajen delovni dan?

Zase pravim, da delam vedno in nikoli. Tudi ko ne snemam, mi v glavi vedno rojijo neke vizualne misli. Opazujem svetlobo, opazujem ljudi, razmišljam ... Če nimam obveznosti vstajam okoli 8. ali 9. ure, zadremam okoli polnoči.
Je tempo življenja na terenu naporen?

Ponavadi se dnevno snema 12 ur z enournim odmorom za kosilo. Torej 11 ur snemaš in imaš vmes kosilo. V teh 11 urah se posname približno 2 do 3 minute filma. Po snemanju se moraš s soustvarjalci pogovoriti še o poteku naslednjega dne, kar ti vzame recimo še eno uro. Potem je treba še povečerjati in z ekipo delati na ekipnem vzdušju, kar je zelo pomembno. Po takem dnevu recimo ležeš v posteljo ob 23. uri in ti možgani še vedno delajo na polno. Zjutraj vstaneš ob 5.30, snemaš od 7. do 19. ure ... In tako recimo 30 do 35 snemalnih dni za en film. V to niso všteti meseci priprav, ogledov lokacij pred snemanjem in meseci montaže, postprodukcije slike po snemanju ...

Imate svoja merila za izbor novih ponudb, projektov? Kaj je aktualno v tem trenutku?

Starejši, ko sem, bolj sem izbirčen, velikokrat ne vidim smisla, zakaj bi nekaj snemal. Škoda mi je energije in časa, raje ne delam nič. Najhuje je, če na snemanje hodiš „na silo“ in v tem ne uživaš. Scenarij, ideja sta mi najbolj pomembna. Brez dobrega scenarija je nemogoče posneti dober film. Najbolje pa je, ko se vse stvari poklopijo. Da imaš odličen scenarij, odlično ekipo, pri svojem delu uživaš in še plačan si za svoje „igračkanje“. To je potem perfektno.
Trenutno sva z Matevžem Luzarjem na začetku priprav in iskanju inspiracij za njegov novi celovečerni film, ki bo posnet v letu 2018.

Pogosto vas srečamo na različnih dogodkih v Zasavju. Kaj pa kino, gledališče koncerti, pridejo tudi na vrsto?

Človek je socialno bitje. Jaz imam dva ekstrema ... ali mi družba zelo paše, ali pa sem zelo rad sam. V družbo grem le takrat, ko mi paše in takrat se družbi tudi „razdam“. Iskren sem do samega sebe.
Načeloma mi je gledališče premalo kinetična zadeva in se mi zdi velikokrat dolgočasno. Kot da bi gledal na filmskem platnu le totalni posnetek. Gledališčniki bi me zdaj za ušesa, hehe ... Najhuje mi je, če me kakšen igralec ali igralka, s katerim delam na filmu, povabi na premiero v gledališče in seveda povabila iz vljudnosti potem ne morem odkloniti. Takrat pač grem diplomatsko v gledališče.
Filme gledam po etapah. Ko grem na kakšen festival ali pa, če sem v kakšni žiriji, ko glasujem za filme Evropske filmske akademije (EFA). Lani sem v kinu videl recimo okoli 80 celovečernih filmov.
Kam najraje zahajate, ko si želite napolniti baterije?

Če grem iz hrastniške stolpnice imam le par korakov do gozda proti Prapretnem in potem naprej na Plesko. Če pa mi tega ne dovoli vreme ali čas pa znam ob glasbi tudi poležavati in opazovati ribice v akvariju. Akvaristika je moja druga ljubezen, ampak to pa je lahko tema za naslednjič.

Pripravila Stanislava Radunovič
Fotografije arhiv ST