Bogdan Šteh

Ekipa, ki jo jo je v Delavskem domu Trbovlje zbral direktor Zoran Poznič, je vredna pohval, saj dela s srcem in priznanja niso izostala. Tokrat smo med njimi izbrali magistra Bogdana Šteha, zgodovinarja, da nam kaj več pove o sebi in delu, ki ga z uspehom opravlja.


Kratek življenjepis :)
Rodil sem se 30. junija 1981, v Trbovljah, kjer sem obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Po maturi leta 2000 sem šolanje nadaljeval na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer sem leta 2005 diplomiral, potem pa leta 2010 še magistriral iz zgodovine. Vmes sem tudi študiral nizozemski jezik. Leta 2012 sem se priključil ekipi Delavskega doma Trbovlje, sprva kot sodelavec pri festivalu Speculum Artium, od 2014 pa sodelujem na projektu Virtualni muzej rudarstva 4. dritl.

Kaj je vplivalo na vas, da ste postali zgodovinar?

Veliko je na to odločitev vplival moj pokojni oče, ki so mu bile zgodbe iz preteklosti zelo blizu in je imel na to temo doma zajetno knjižnico. To še zdaj s pridom uporabljam. Tudi po značaju sem človek, ki je do sodobnosti nekoliko zadržan in previden pri uporabi novosti, tako da mi ukvarjanje s preteklostjo kar leži.

Je res, da poznavanje preteklosti pomaga pri razumevanju sedanjosti in prihodnosti?

To je bolj fraza kot kakšno resno pravilo, če bi držalo bi danes marsikaj bilo drugače, da ne rečem boljše. Je pa res da dogodki iz preteklosti človeka, družine, širše skupnosti in države vplivajo na razumevanje dogodkov okoli nas, iz česar izhaja določen vpliv na odločitve, ki jih sprejemamo v sedanjosti.

Katero zgodovinsko obdobje vas najbolj privlači?

Zame najbolj zanimivo obdobje je čas med 15. in 18. stoletjem, čas geografskih odkritij, ki so korenito spremenila takratni svet, pa miselna revolucija, ki je v 17. in 18. stoletju prišla s prebojem v znanosti in razsvetljenstvom. Posledice sprememb iz teh časov so vidne še danes, od razvoja znanosti do čisto običajnih stvari v življenju: denimo paradižnika na vaši mizi. Brez potovanj Evropejcev v Ameriko ne bi prišel na vaš jedilnik.

Glede na delovno mesto v DDT, vam je knapovska preteklost revirjev blizu, saj se z njo znova in znova aktivno srečujete. Verjetno imate do nje prav poseben odnos kot vsi iz Zasavja ...

Kot sva že rekla te preteklost lokalne skupnosti, v kateri živiš, sooblikuje. Kot Trboveljčan tako ne morem mimo naše rudarske preteklosti, na katero gledam z velikim spoštovanjem. Čutim neko dolžnost, da kot človek stroke naredim nekaj za ohranitev spomina na rudarsko preteklost, saj je ta izoblikovala Trbovlje, kakršno poznamo, z zaprtjem rudnika pa bi se lahko zgodilo, da v generaciji ali dveh vse utone v pozabo. In na koncu koncev tudi moj dedek je bil rudar in tudi zaradi njegovega spomina sem obvezan, da nekaj storim za ohranjanje spomina na »knapušno«.

Virtualni muzej 4.dritl žanje uspehe. Pred kratkim ste predstavili operacijo Zagon in razvoj vsebin za 4. dritl. Za kaj pravzaprav gre?

Gre za naslednjo fazo razvoja tega projekta, ki se je začel z odprtjem stalne postavitve. Tehnologijo, ki smo jo uporabili pri njeni zasnovi želimo približati publiki, tako mladi kot starejši, da se jo nauči tudi sama uporabljati v kreativne namene, še posebej za ohranitev spomina na rudarsko preteklost Trbovelj. Različne skupine jo lahko uporabljajo na različne načine: mladi bodo uporabljali nove pristope, kot so 360-stopinjski video, hologrami, virtualna, razširjena in mešana resničnost za njihov pogled na rudarstvo, starejša generacija, ki hrani ogromno znanja in spominov na to obdobje, pa bo z novimi tehnologijami našla način, da to znanje učinkovito preda naslednji generaciji. Pozitivni učinki bodo vidni na vseh nivojih: ljudje pridobivajo nova znanja, več kot 210-letna tradicija kraja se ohranja na svež in inovativen način, 4. dritl pa bo pridobil nove vsebine za svojo postavitev.


O uspešnosti vašega projekta govori tudi Posebno priznanje za inovativni pristop k razvoju turizma v Zasavju, ki ste ga pred dnevi dobili vi in vaši sodelavci …

To je nagrada za vse sodelujoče pri tem projektu od prvih zametkov ideje leta 2013 do danes. In bilo jih je veliko, od programskih sodelavcev DDT, tehnične ekipe, brez katere ne bi bila možna realizacija projekta in seveda vseh lokalnih akterjev, ki so pripomogli k projektu: Rudarsko muzejsko in etnološko društvo Perkmandeljc, RTH, Občina Trbovlje kot tudi številni prostovoljci, ki so donirali eksponate ali pomagali z nasveti. Kot sem rekel ob prejemu nagrade: virtualni rudnik ni nič drugačen kot pravi rudnik, en posameznik ne bo uspel izvršiti naloge, potrebno je timsko delo.

Bliža se september in Speculum artium. Se priprave odvijajo tako kot ste načrtovali?

Letos ga prirejamo že desetič in postopki so že precej utečeni, čeprav je tokrat le malo drugače, saj gre za lep jubilej, ki ga ne doživi vsak festival v Sloveniji. Avtorji so že izbrani in se z njimi že usklajujemo glede prihoda in postavljanja njihovih projektov v septembru. Že zdaj lahko zagotovim, da bodo obiskovalci imeli kaj videti in naj si že kar rezervirajo čas med 13. in 15. septembrom za obisk festivala. V čast nam je, da nas bosta obiskala pionirja sodobne umetnosti Christa Sommerer in Laurent Mignonneau ter eden vodilnih fizikov ta trenutek na svetu, prof. James Gimzewski iz UCLA. Desetletnico bomo proslavili tako, kot se spodobi.

Očitno se v DDT lahko pohvalite z dobro ekipo?
Povprečno na dan v DDT potekata dva dogodka, kar je primerljivo s katero od državnih kulturnih institucij, ki ima veliko večji proračun in veliko več zaposlenih kot v DDT. To lahko kompenziraš le z dobrim delom ekipe in pravimi ljudmi v njej. DDT je danes prepoznaven partner ne samo v slovenskem, ampak tudi v mednarodnem kontekstu. Naša sodelavka Maša Jazbec je doktorirala s področja robotike in kibernetike na elitni Univerzi v Tsukubi, sodelujemo z Univerzo za umetnost in oblikovanje iz Linza in Ars electronico, UCLA iz Los Angelesa, sam kot predstavnik 4. dritla sodelujem v projektu Virtualni multimodalni muzej, ki je podporni projekt Evropski komisiji za novo proračunsko obdobje, skupaj z Občino Trbovlje sodelujemo v projektu Inspiracija, ki je bil potrjen na razpisu Interreg Slovenija Hrvaška. Strokovnost, prizadevnost in delavnost ekipe je omogočila, da danes ime Delavski dom Trbovlje v Sloveniji in svetu nekaj pomeni, odpira tudi številna vrata, ki bi sicer ostala zaprta.

Mogoče obstaja projekt, ki je za zdaj le vaša zamisel, ki pa bi jo enkrat z veseljem realizirali?

Že dolgo se v ekipi DDT pogovarjamo o predstavitvi rudarske dediščine z razstavo, v kateri fizičnih objektov, razen golih sten sploh ne bi bilo. Vse, kar bi videli, bi bilo dodano digitalno, s pomočjo najsodobnejše tehnologije. Vse to je seveda povezano s sredstvi, tudi tehnologija, ki nam je dostopna morda trenutno še ni na tej stopnji, da bi omogočila takšne načrte. Vendar sem trdno prepričan, da bo tudi ta načrt nekoč realiziran.

Ukvarjate se tudi s filmom, saj sodelujete s studiom Loke ...

Ideja je padla ravno sredi rudarskega okolja, v madžarskem Salgotarjanu, kjer sva bila skupaj s predsednikom društva Maticem Poropatičem na projektnem delu. Nimam se ravno za kakšnega grozno talentiranega igralca, morda obvladam nekje 2 do 3 karakterje, ki jih lahko odigram. Je pa zanimivo sodelovati pri snemanju filma, medtem ko zelo redko gledam samega sebe na velikem platnu.

Kje in kako se relaksirate v prostem času? S kom? :)

Saj ga komaj kaj ostane, pri vseh aktivnostih, ki jih imam. :) Nekaj se ga le najde. Še iz študijskih časov imam lepe spomine na Belgijo in Nizozemsko, kamor me vsako leto vodi pot. Tisti, ki me poznajo vedo, da nisem ljubitelj gora in morda mi ravno zato neskončne ravnine in sipine ob Severnem morju tako ustrezajo. Takrat sem tudi prišel v stik z nizozemsko žensko rokometno reprezentanco, ki jo še danes redno spremljam na vseh velikih tekmovanjih. Prav sproščujoče je potovati po svetu s takšno ekipo, zadnje čase se s prvenstev vračamo z medaljami, kar je nekaj neverjetnega, ko pogledam 10 let nazaj, ko je bila že uvrstitev na prvenstvo velik uspeh.
Od bližnjih krajev pa najraje obiščem Istro, bolj notranjost kot obalo. Težko najdeš kaj bolj sproščujočega kot počasno vožnjo z malim istrskim vlakom skozi polja v notranjosti polotoka. Sicer pa poskušam, kolikor se da prostega časa nameniti tudi druženju z mamo in bratom, s katerima se včasih zaradi zelo razgibanega urnika bolj malo vidim.

Pripravila Stanislava Radunovič
Fotografijje arhiv BŠ in SR