Denis Šketako

Železni mož me je dočakal na pragu svojega doma, takoj po popoldanskem treningu. Na dvorišču poleg bazena je mesto, kjer se pripravlja za nove podvige. Tiha instrumentalna glasba, zelenilo in predvečerje. Idealno za pogovor. In, da! Denis je odličen sogovornik. Simpatičen, gostoljuben in odkrit.

Njegova zgodba o uspehu se je začela z rekreativnim športom. Najprej je to bila košarka, potem sta ga pritegnila kolesarjenje in tek. Kmalu je to dvoje združil še s plavanjem. Po le nekaj mesecih treninga je premagal svoj prvi triatlon v Celovcu – IRONMAN razdaljo (3,8 km plavanja, 180 km kolesarjenja, 42 km teka) in dosegel čas 10 ur 21 min. Že na drugi IRONMAN tekmi je izboljšal čas za skoraj eno uro in pol in tako postopno, a vidno napredoval.

Leta 2014 je tekmoval z najboljšimi na svetu, julija 2016 pa tudi zmagal na evropskem prvenstvu na Poljskem v mestu Poznan, kjer je premagal ironman razdaljo s časom 7 ur 56 minut in tako Triatlonski zvezi Slovenije prinesel prvo zlato odličje. Ironman razdaljo (long distance) je torej opravil pod magično mejo 8 ur in je prvi Zasavc z osvojenim Ironman naslovom.

Mesec dni je minilo, odkar sva se nazadnje pogovarjala. Kaj se je med tem dogajalo?
Na tekmi na Madžarskem je žal prišlo do poškodbe. Na zadnjih 400 metrih plavanja me je zaslepilo sonce in sem z roko zadel propeler. Moja skupina, ki je bila odlična, mi je seveda pobegnila sam pa sem moral k zdravniku. Sicer pa so vse tekme do zdaj le del priprav za svetovno prvenstvo. Vsi, ki verjamejo vame, trdijo, da sem dober. Sam pa sem bolj strog in sam sebe in priprave, ki so za menoj, ocenjujem z oceno dve. Vmes sem imel še precej medijskih dogodkov in mi je začelo primanjkovati časa. Zavedam se, da je pred mano pomemben cilj, kjer potrebujem tudi psihološko podporo. Te dni sem začel s pripravami za svetovno prvenstvo, imel bom tudi višinske priprave. Po končanem svetovnem prvenstvu v Kanadi se že čez osem dni že začne evropsko prvenstvo. Glede na to, da je med obema prvenstvoma zelo majhen časovni zamik in da gre tudi za veliko razdaljo, od evropskega prvenstva ne pričakujem preveč. Fokusiran sem predvsem na svetovno prvenstvo.

Udeležuješ se tudi dobrodelnih dogodkov. Letos si bil recimo na našem 6. humanitarnem teku na trboveljskem Rudarju. Tek ne bi bil uspešen brez vseh vas sodelujočih, predvsem pa Igorja Gošteta in Mitje Duha.
Čestitke Igorju! Rad se udeležujem dobrodelnih dogodkov. Bil sem na vašem šestem teku in tudi na prejšnjih, le enkrat sem manjkal. Mi športniki moramo biti za vzgled. Žal mi je le, da je malo pomoči od tistih, ki bi lahko pomagali. Sicer pa, nas je več!

Kakšen je bil Denis kot otrok?
Kot otrok sem bil zelo živahen. Zanimivo je, da do tretjega leta sploh nisem spregovoril. Zaskrbljeni starši so poiskali strokovno pomoč, saj so se bali, da sem morda celo gluh. In potem je nekdo lepega dne ugotovil, da dobro vem, kaj je čokolada, saj sem takoj pritekel tudi iz najbolj oddaljenega kotička, če je kdo omenil to sladko pregreho.
Do šole sem potreboval pol ure hoje. Sčasoma sem začel tekmovati sam s sabo in ta čas se je začel krajšati. Spodaj na igrišču sem odkril tabornike in postal njihov član. V šoli pa sem se si izbral košarko in glasbeni krožek. Imel sem celo sintesajzer. Torej sem bil precej angažiran, kar me je naučilo vztrajnosti in disciplini. Kar se glasbe tiče-bilo je fajn, le pri teoriji me je vedno bolela glava in vse bolj je v meni rasla ljubezen do košarke. To je bilo odločilno, tako, da sem se izpisal iz glasbene šole. Moj vzornik je bil in je še vedno Dražen Petrović.
V srednji šoli sem si nekaj časa želel ustanoviti punck rock band. V Rimskih Toplicah smo imeli sobo za vajo, kjer smo nabijali in vadili bolj po posluhu. Spet je pretehtal šport. Res sem bil zelo zagnan, pozimi sem kidal sneg z igrišča, da sem po pouku lahko metal na koš. Takrat je bila glavna Smelt Olimpija. Moja soba pa je bila polna njihovih in drugih plakatov. Želel sem igrati v Italiji ali Nemčiji. Tudi čez lužo me je mikalo, potem pa sem ugotovil, da mi je evropska košarka bolj všeč. Nekaj časa sem kot izposojeni igralec igral za Laško. Nadaljeval sem spet v Hrastniku, pod pokroviteljstvom trenerja Damirja Grgiča, ki je danes selektor slovenske ženske košarkaške reprezentance. Z njim sem imel psihološke priprave, naučil me je discipline. S soigralci smo se lepo razumeli in družili. Velikokrat sem od doma pobegnil na igrišče, kjer smo se igrali po ves dan, pozabil sem celo na lakoto. Trpeli pa so vrtovi v soseščini, kjer so gojili slasten paradižnik. Starši so, moram priznati, imeli precej potrpljenja
Mama je ekonomistka, brat prav tako, pa sem se še jaz vpisal na Srednjo ekonomsko šolo v Trbovljah. Glede na to, da jo je pred menoj obiskoval tudi moj brat, so me vsi poznali, zato sem bil bolj pozoren na svoje obnašanje. Žal mi je na začetku primanjkovalo samozavesti, ki pa sem jo v srednji šoli pridobil. Nadaljeval sem na Ekonomski fakulteti. Menim, da bi lahko študiral tudi šport in postal telovadni učitelj, vendar bi v triatlonu težko dosegel to, kar sem.

Prihodnost?
Tudi o tem pogosto razmišljam, saj čas beži. Rad bi imel svoj triatlonski klub, ki bi pokrival celotno Zasavje. Posluh bi imel za vse: za čiste rekreativce, torej tiste, ki poleg službe skrbijo za zdravo življenje, pa za bolj tekmovalne, ter vse, ki bi želeli postati profesionalci. Nekaj podobnega sem videl v Ameriki in mi je bilo všeč. Svoje znanje in izkušnje želim podeliti. Sam takšnih nasvetov nisem bil deležen, kajti nekateri svoje znanje in izkušnje skrbno skrivajo. Menim, da je udejstvovanje v športu preveč garaško, da bi bil uspeh zagotovljen le s pomočjo nasvetov. Veseli me, da ima zadnja leta Zasavje vse več tekačev. Ko sem šele začenjal, so me včasih kar malo čudno gledali.
Rad bi tudi pomagal otrokom, ki posedajo doma poleg računalnikov in nimajo prave motivacije, da bi se ukvarjali s športom. Menim, da na njih lahko pozitivno vpliva pravi vzornik, recimo fit športnik. Tako kot imajo svoje idole: glasbenike, pevce, igralce, lahko tudi športniki dajo svoj prispevek k bolj zdravi mlajši populaciji. Fit telo se dobi s potrpežljivim treningom, organiziranostjo in veliko disciplino.

Prvi uspehi v življenju?
Nadvse sem ponosen, da sem v Simonovem zalivu nekomu rešil življenje. Bil sem reševalec iz vode in zgodilo se je na moj prvi dan službe. Upam, da se s to osebo kdaj srečava v bolj veselih okoliščinah.
Kar se športa tiče, sem prvič zmagal v Torinu, v metu trojk. Uspešen sem bil tudi na mojem prvem triatlonu 2011 v Avstriji. To je bil moj prvi Ironmam: 42 km teka, 3,8 km plavanja, 180 km kolesarjenja. O premoru na cilju pa tokrat raje ne bi ...

Prosti čas?
Šport je zame vse in mi zapolni večino časa. Občasno grem s prijatelji ali dekletom v hribe, dobimo se tudi na kakšnem pikniku ... Z dekletom sva skupaj že pet let. Lepo se usklajujeva, večkrat greva na krajše nekajdnevne oddihe. Podpirava se in si zaupava. Odnos z nekaterimi prijatelji pa se je spremenil. Žal imam premalo časa za vse, kar se dogaja, premalo časa je za žurke, piknike in rojstne dneve, ker sem trenutno fokusiran na svetovno prvenstvo, ki bo, kot sem že omenil, avgusta v Kanadi.

Prehrana?
UH, RAD IMAM PALAČINKE! Do lani sem se prehranjeval po občutku. Sem pa opazil, da mi občasno primanjkuje moči. Zato sem se odločil za nutricionista, ki skrbi za vitamine, aminokisline, proteine ... Zdaj treniram z manjšim naporom. Sicer si kuham sam, ob vikendih pa me razvaja dekle. Tudi posebnih zdravstvenih težav nimam, razen nekih poškodb, takrat, ko sem na žalost moral prekiniti sezono.

Te kdo od bodočih športnikov kdaj zaprosi za nasvet?
Največkrat na Facebooku. Neposredno pa ne, verjetno jim je nerodno. Zakaj ne vem, saj sem preprost in dostopen, torej človek, ki se rad druži kadar le lahko.

Najljubša glasba?
Rock, pop, domača ... in seveda instrumentalna, ker je umirjena. Zelo rad poslušam sorodnico Tjašo Šketako, ki igra klavir. Perpetuum jazzile so me tudi navdušili.

Kaj misliš, bi se enkrat v prihodnosti mogoče preselil iz Hrastnika, Zasavja?
Ne, ne bi zapustil Zasavja. Veliko sem prepotoval in se zavedam, kaj tukaj imamo. Pogrešam le več družabnega življenja bolj pozno zvečer. Zelo zgodaj je že vse zaprto.
Mladi odhajajo. Nekaj časa sem vozil bolnike na dializo. Takrat sem se tudi sam prepričal, da je pri nas vse več je starejših in bolnih. Mislim, da je čas za rdeči alarm. Nekako je treba zadržati mlade in poskrbeti za rast populacije.

Se srečuješ z ostalimi priznanimi športniki iz naših krajev?
Srečamo se ob večjih dogodkih ali pa pri fizioterapevtu. smiley

Kaj bi sporočil mladim, ki so še negotovi, kaj izbrati in kako naprej?
Naj začnejo po občutku, izberejo tisto, kar jim najbolj ustreza, kar jih veseli. Naj se ne odločajo takoj in pričakujejo le zaslužek. Morajo biti umirjeni, strpni in napredovati v lastnem ritmu. Torej, potrebno je sistematično izbrati cilj ter počasi in potrpežljivo napredovati.
Pripravila Stanislava Radunovič
Fotografije arhiv DŠ in St.R.