Dušan Kastelic

V Zagorju živi prav poseben umetnik. Skromen je in skoraj neopazen, saj se nerad izpostavlja. Ponoči, ko se vse umiri, oživi njegova domišljija s takšno močjo, da mu misli, kar prehitevajo. Potem na njegovem ekranu oživijo zanimiva bitja. Ko pa ta bitja zaidejo v svet, doživijo uspeh, zaradi katerega vsi občudujejo njihovega avtorja Dušana Kastelica.

Kaj bi nam lahko zaupali o svoji preteklosti, šolanju, prvi službi ...?

Mladost sem preživel v Trbovljah. V času, ko še ni bilo računalnikov, smo se neprestano igrali zunaj. Lepa leta. Veliko sem bral in risal. Predvsem sem požiral stripe in sanjal, da bi nekoč tudi sam bil risar stripov. Po osnovni šoli sem šel na srednjo šolo za oblikovanje, kjer se mi je odprl nov svet. Na to šolo so prihajali talentirani otroci iz cele Slovenije, zato je bilo ozračje izjemno ustvarjalno. Dobri učitelji in predvsem spodbujanje med sošolci je prispevalo k temu, da sem tam zelo hitro napredoval. Spoznal sem, da stripi niso samo poceni literatura iz trafike, ampak je to lahko tudi visoka umetnost. Predvsem so me navdušili striparji iz skupine Zagrebški kvadrat.
Pred kratkim sem našel nekaj risb, ki sem jih narisal proti koncu osnovne šole. Če jih primerjam z risbami, ki sem jih narisal samo leto dni kasneje na srednji šoli, je razlika ogromna. Po srednji šoli smo fantje morali za leto dni v vojsko. Po vojski sem šel na Pedagoško akademijo. Imel sem štipendijo trboveljske občine, zato sem šolo pač končal, čeprav sem že takrat slutil, da učiteljski poklic ni zame. Potem sem leto dni delal v OŠ Trbovlje, kjer se je potrdilo, da pač nisem ustvarjen za učitelja. To je namreč zelo resen in odgovoren poklic. Otroci so občutljiva bitja in učitelj jih lahko zaznamuje za celo življenje, tako v dobrem, kot v slabem pogledu. To pa je zame prevelika odgovornost. Odločil sem se poiskati poklic, kjer ne bi mogel narediti toliko škode. Moja naslednja postaja je bil TKI Hrastnik, kjer sem nekaj let delal kot oblikovalec. Vendar je v meni je še vedno tlela neizživeta želja iz mladosti, da bi risal stripe. Ravno v tistem času je na tedniku Mladina prevzel funkcijo likovnega urednika Ivo Štandeker, ki je bil velik ljubitelj in poznavalec stripa. Začel je načrtno novačiti risarje stripov- med drugimi tudi mene. To so bila leta t. i. Slovenske pomladi, ko smo se počasi odtujevali od Jugoslavije. Zelo razburljivi časi, katerih center je bila prav Mladina, ki je bila zaradi tega avantgardnega statusa med Slovenci izredno priljubljena (v drugih republikah Jugoslavije pa bistveno manj). Ker so bile naklade za današnje čase, izjemno visoke so bili tudi honorarji precej v redu (žal jih je sproti klestila takratna ogromna inflacija). Kmalu po začetku vojne v Bosni je Ivo Štandeker izgubil življenje v Sarajevu. Po tistem sem čedalje manj risal za Mladino, dokler nisem nekaj let kasneje popolnoma prenehal. Vseeno pa mi je delo na Mladini dalo dovolj samozavesti, da sem zapustil varno službo v TKI in se odločil, da se bolj resno posvetim stripom in ilustraciji. Kar dobro mi je uspevalo, navezal sem celo stike z agentom iz tujine in izgledalo je, da bom končno uresničil mladostno željo in postal profesionalni risar stripov. Ampak tik pred zdajci sem se premislil … imel sem občutek, da stripi počasi izumirajo, nadomeščajo pa jih novi, vznemirljivi mediji kot so računalniške igre in sodobni elektronski mediji. Zelo me je privlačila predvsem 3D animacija, ki je takrat šele nastajala. Zato sem se odločil, da kariero striparja preložim za kasneje, prej pa poskusim še kaj drugega. Tako se je kmalu zgodilo, da so me Orleki zaprosili, da za njihovo skladbo “Perkmandeljc” naredim animirani videospot. Sicer so pričakovali klasično 2D risanko, ampak meni se je zdela to super priližnost, da se naučim delati s 3D animacijo, čeprav takrat o njej nisem imel pojma. Po internetu sem iskal program s katerim bi lahko delal take animacije. Takrat so bili programi za 3D animacijo silno dragi. Cene so se gibale okoli 20.000 dolarjev! Nato pa sem slučajno naletel na nek programček, ki je (vsaj na papirju) ponujal vse tisto za samo 99 dolarjev. V tistem programu sem naredil tako “Perkmandeljca” kot kasneje tudi “Čikorjo an’ kafe”. Uspehi teh filmov na festivalih so me prepričali, da sem v zadnjih dvajsetih letih skoraj popolnoma opustil stripe in ilustracijo ter se popolnoma posvetil animaciji. Vendar moram priznati, da me spet čedalje bolj vleče k stripom. V zadnjih letih so namreč stripi doživeli ponovno renesanso ter predvsem bolj resno in zahtevno publiko. Danes strip ni več poceni zabava za otroke, ampak zrel in resen medij. Mislim, da se bom na stara leta spet vrnil k mladostni ljubezni.

Se še spomnite kateri je vaš prvi strip, ki ste ga narisali?

Ne vem, kateri je bil prvi. Kot mulc sem v glavnem kopiral stripe, ki so mi bili všeč. Npr. narisal sem strip o vesoljskem junaku, ki je bil zelo podobnem Flashu Gordonu, edina razlika je bila v imenu (se ga ne spomnim) in v barvi las. Sem si pa izmišljal zgodbe, ki niti niso bile slabe za tista leta.

Ste že takrat najraje delali ponoči?

Mama pravi, da sem že kot dojenček zamenjal dan za noč. Podnevi sem spal kot angelček, ponoči pa razgrajal in jo spravljal v obup. Tudi v šoli sem imel vseskozi težave, ker sem ponoči naskrivaj bral v šolo pa redno zamujal in dremal pri pouku. Večkrat sem poskusil preiti na “normalen” ritem, ampak nikoli mi ni uspelo za dlje časa. Očitno mi je tak ritem položen v zibelko.

Ljubezen do stripa ni materialistično pogojena. Ste pa verjetno bili veseli prvega honorarja

Stripi so bili vedno zelo slabo plačani. Bistveno bolje so bile plačane ilustracije. Ena majhna ilustracija v reviji je bila npr. plačana več kot cela stran stripa! Pa je bilo treba za strip narisati cel kup takih ilustracij, pa še vsebino si je bilo treba izmisliti. Ko sem začenjal risati stripe, jih v Sloveniji ni bilo mogoče nikjer izdajati. Takrat so imeli zelo slab sloves šund literature in če sem kakemu učitelju omenil, da bi rad risal stripe, so me imeli za čudaka. V drugih delih takratne Jugoslavije pa je bilo precej bolje. Izdajali so ogromno stripovskih revij in tudi sam sem prve honorarje dobil iz Srbije.

Vaše najnovejše delo Celica je menda prinesla nekaj burnih odzivov

Po uspehu film “Čikorja an’ kafe” so ljudje pričakovali, da bom do konca življenja risal podobne lepe filme. Sam pa se nerad ponavljam, zato sem se trudil, da bi bil moj naslednji film popolnoma drugačen. “Celica” je precej nenavaden film. Tako po videzu kot po vsebini. Mnogi ljudje, ki se prej niso srečevali s takimi filmi so zato bili malo šokirani. Nekateri celo neprijetno.

Film Celica je narejen za veliko platno. Si ga bo v perspektivi mogoče ogledati pri nas n. pr. v KCDD Zagorje?

Že maja ga bo mogoče videti v Hrasniku in Zagorju v okviru festivala Rdeči Revirji. V oktobru pa DD Trbovlje pripravlja večjo retrospektivo mojih del, ki bo vključevala tako filme kot tudi razstavo ilustracij in stripov.

Lani je Celica zmagala v Portorožu, letos marca pa je nagrajena na festivalu Cinequest za kratki animirani film v San Joseju v Kaliforniji. Zmagala je v kategorijah kratkega animiranega filma in kratkega pripovednega filma in se s tem kvalificirala za nagrado oskar. Ste pričakovali takšen uspeh?
Iskreno rečeno- ne! Sploh ne v ZDA, kjer imajo precej “zastarel” odnos do animacije. Moj film pa je na meji eksperimentalnega filma. Poleg tega junaki v mojem filmu kažejo lulčke. V ZDA pa je kazanje lulčkov na ekranu skoraj tak greh kot kazanje ženskih bradavičk!
Letošnje leto je za vas (zasluženo) tudi leto priznanj. Postali ste Zasavc leta!!!

To sem pričakoval še manj. Prepričan sem, da bo letos nagrado dobil Uroš Macerl, ki je prejel res zelo pomembno okoljsko nagrado. Mislil sem, da v Zasavju mojega dela sploh ne poznajo. Pozitiven odnos me je presenetil.

Si vzamete čas še za kaj drugega? Imate svoje priljubljene skrite kotičke, kjer zajamete sapo?

Rad brenkam na kitaro. Meni je to v sprostitev in veselje, mojim domačim pa precej manj. J Rad hodim po okoliških hribih. Predvsem je Čemšeniška planina moja ljubica.


Pripravila Stanislava Radunovič
Fotografije arhiv DK