Nina Novak Oiseau

Nina Novak Oiseau – ime, ki si ga je vsekakor treba zapomniti. Srečate jo lahko povsod, kjer gostuje kultura. Ni pretiravanje, če napišem, da je Nina Novak sladka ptica kulture. Nina ima svojstven način pripovedovanja pa je najbolje, da vam jo predstavijo kar njene besede.

Najprej bi vas zaprosila za kratek opis življenjske poti …
Od nekdaj sem hrepenela po umetnosti, tako da je bilo že moje otroštvo usmerjeno v pridobivanje znanja, ki bi me nekega dne lahko poneslo do tu, kjer sem zdaj. Ogromno sem brala, poslušala glasbo, se udeleževala različnih izobraževanj, tečajev, delavnic. Z leti se je seveda okus spreminjal in če sem začela s popularno glasbo, sem kasneje presedlala na jazzovsko, ljudsko ter kakovostno popularno glasbo. Nadvse zgodaj sem vedela, katero študijsko smer bom izbrala in pri tem napisala na stotine kritik, kar mi je kasneje, ko sem se temu dejansko posvetila, gotovo pomagalo, pa čeprav takrat ni šlo za kritike v pravem pomenu. V življenju se mi zdi zelo pomembno razvijati kritično mišljenje. Vendar kritik ne dojemam kot iskanje napak, temveč izdelkov, na katere je vredno opozoriti. Trudim se izpostaviti tako dobre kot slabe plati, a z namenom, da se te ozavesti in izboljša. Pišem od desetega leta dalje in želja, da postanem svobodna umetnica se mi je uresničila, ko sem bila vpisana v razvid samozaposlenih v kulturi s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Upam, da bo tako tudi v bodoče.

Vas je Trbovlje kot rojstni kraj zaznamovalo in kako?
Verjamem, da rojstni kraj zaznamuje vsakega med nami, a je bistveno, ali v okolju, v katerem bivamo, odraščamo, se oblikujemo, čutimo sprejetost ali ne. Glede na to se najbrž formira tudi naša nadaljnja pot. Trbovlje so posebno mesto s posebnimi ljudmi s posebno mentaliteto in ta drugačnosti žal ne spodbuja, vsaj takrat, ko sem sama živela tam, je ni. Od nekdaj sem hrepenela po svobodi in te mi Trbovlje niso mogle dati. Dejstvo, od kje prihajamo, je neizbrisno in tega niti ne poskušam. Moj dom je že desetletje in pol v Ljubljani, vendar sem imela v življenju srečo, saj sem uspela začutiti več mest in z njimi na neki simbolni ravni zgraditi izjemno lepe vezi. Ena takšnih je Dubrovnik, na katerega imam čudovite spomine in kjer sem, če strnem vse tamkajšnje lepe dni, preživela leto življenja ter napisala marsikaj. Drugi je v ne tako oddaljenem Kostelu, kjer se je delno izoblikoval tudi moj roman. Gre za posebne kraje, kjer vsak kamen priča o preteklosti, za močne energije, ki jih kot umetnica čutim in vplivajo na ustvarjalne procese ter seveda za krasne ljudi, s katerimi imam zelo močno vez.

Izjavili ste, citiram: A Trbovlje je kraj, kjer ni pametno gojiti nikakršnih želja ali pričakovanj. So v tem pogledu v ozadju slabe izkušnje?
V okolju, v katerem sem odraščala, sem od nekdaj izstopala, čutila drugačnost, marsikdaj tudi prezrtost. Težko sodim, ali je šlo za namerna omejevanja ali pa so bila ta plod spontanega neznanja in nerazumevanja. Kakorkoli, morda sem prav zato takšna, kot sem in se posvečam temam, ki spodbujajo sočloveka k čutnosti, empatiji in rasti. Nepriznanje in nevidnost seveda bolita, še posebno, ker vidim, kako močno podporo rojstnega kraja imajo mnogi kolegi. Vendar se stvari nekoliko izboljšujejo. Pri tem moram omeniti Katro Hribar Frol, aktualno direktorico Knjižnice Toneta Seliškarja Trbovlje, ki je od samih začetkov na mojih strani in vsa ta leta kaže veliko mero spodbude ter podpore. Je ena redkih, ki ponuja dlan prijateljstva. Pred leti je tako dala pobudo, da se me uvrsti v Leksikon Celjskega območja in Zasavja, mi dala priložnost, da se predstavim pred domačim občinstvom in nazadnje napisala tudi spremno besedo k romanu Kjer morje poljublja nebo, kar izredno cenim. Najino sodelovanje se bo gotovo nadaljevalo, saj je predlagala, da bi po romanu napisala tudi slikanico za otroke, ki so prav tako željni tovrstnih sporočil, kar je padlo na plodna tla. Hvaležna sem, da obstajajo takšni ljudje.

Že zelo zgodaj ste začeli z ustvarjanjem. Kaj je bilo prej: glasba, pisanje ali pa se je že od začetka vse to prepletalo?
Zares težko ločim eno od drugega … Gre za spoj, preplet obojega. Beseda je vedno šla h glasbi in pri meni je beseda pogosto klicala, morda celo zahtevala glasbo. In obratno. Glasbo dojemam v zgodbah, kar nazadnje privede do besed. Tudi sicer mi je pri pisanju tako poezije kot proze, ne nazadnje celo publicističnih prispevkov, pomemben ritem besed. Zato tekom ustvarjalnega procesa vedno berem na glas. Morda mi je celo usojeno večno prehajanje; med poezijo in prozo, glasbo in literaturo, spraševanjem in odgovarjanjem … Uživam v vseh obrazih umetniškega izražanja in izražanja o umetnosti.

Kakšna je po vašem mnenju dobra knjiga?
Moram priznati, da so se z leti moja merila precej spremenila. Od nekdaj živim s knjigo in besedo. Nekoč sem v njih iskala dobro zgodbo, nekoliko kasneje znanje. Danes iščem predvsem estetsko dovršenost. Občutek, ki ga pusti za seboj prebrana knjiga. Dele, ki me posebno nagovorijo, si prepišem, sicer pa imam rada knjige, ki me nagovorijo, v meni porodijo vprašanja, da se za hip ustavim in premislim o tem, kdo sem ter v kakšnem svetu živim. Kako živim. Ta izkušnja gre najpogosteje z roko v roki z lepim, bogatim jezikom. Prav njemu pripisujem čedalje večjo vlogo. So knjige, katerih zgodba kmalu odide v pozabo; ne nazadnje je s knjigami podobno, kot z glasbo: vse zgodbe so najbrž že zapisane, ali vsaj njihove variacije. Ne maram literature, kakršno danes narekujejo aktualne smernice, kjer je jezik okleščen, zbanaliziran, sprimitiviziran, medtem ko so pripovedi razslojene. Vse to ne pomeni nič in ne verjamem, da bo preživelo duh časa. Morda tudi zato, ker sama pišem zelo tradicionalno, klasično. V resnici ostanejo samo tiste knjige, ob katerih pomisliš, kakšna škoda je, da jih nisi napisal sam. Ni jih veliko, a na srečo so, da nas bogatijo in učijo. Da stopamo naprej, v čemer je tudi bistvo življenja. Med slovenskimi avtorji izredno cenim Vanjo Pegana, Milo Kačič, Cirila Zlobca, Gregorja Strnišo, Darjo Mihelj in še kdo bi se našel, ki je v svojem pisanju zavezan predvsem srčnosti.

Kje iščete inspiracijo?
Navdiha pravzaprav niti ne iščem. Ta se naseli vame sam od sebe, pride od nekje … Včasih celo pomislim, da niti ne pišem sama, temveč samo zapisujem, kar mi narekuje nebo. Predvsem pri poeziji je tako, medtem ko proza zahteva izredno mero samodiscipline in rutine v smislu nepopuščanja pri delu. Imam visoke standarde in dokler jih ne zadovoljim, delo ni pripravljeno na bralce, naj gre za javno objavo ali le branje pred nekom, ki mu zaupam.

Vaše vodilo jeMir, dobrota, ljubezen, sreča! Se je v današnjem svetu tega težko držati?
Svet, ki ga gradimo in v katerem živimo, me boli. Ni svetel, niti lep, čeprav vsak dan lahko uzremo nešteto izjemnih trenutkov. Danes imeti šteje mnogo več kot biti ali doživeti. In to nas bo pogubilo. Živimo drug proti drugemu, namesto drug z drugim. Osebno mi največ pomeni zmožnost ugledati človeka v ljudeh in priznanje obstoja. Majhnosti, ki barvajo dni, a so pogosto spregledane. Smernice življenja pa si nazadnje postavlja vsak sam. Rada sem z ljudmi, ki mi zmorejo nekaj dati in ki jim tisto nekaj zmorem dati tudi sama. Ki so odprti za novo, drugačno, ki jim je cilj rast in ne stagnacija.

Ko pišete, na koga mislite, imate svojo ciljno skupino bralcev?
Pišem, ko začutim potrebo po stiku svinčnika s papirjem, pri čemer ne razmišljam prav o nikomer. Čeprav so moji končni izdelki dodelani in skrbno načrtovani, je takšna šele druga stopnja ustvarjalnega procesa. Slednja vključuje korekture, vrstni red pesmi, če gre za pesniško zbirko, premišljeno izbiro osebe, ki napiše spremno besedo in premislek o vizualni podobi, katero zaupam Neži Trobec. Samo ustvarjanje, pisanje torej, je prej stvar tistih magičnih trenutkov, ko pišeš, a marsikdaj niti ne veš povsem, kaj. Šele prvo branje zapisano umesti med dela, ki bodo nekega dne ugledala luč in tista, ki bodo ostala le dokument ali poskus formiranja določene misli. Ne nazadnje nikoli ali izjemno redko pišem, da bi nekaj ugledalo luč. Pišem zase, iz čiste ljubezni do besede. In ne želim, da bi bilo kdaj drugače, kajti verjamem, da se to v delu tudi čuti. Sama čutim, kdaj je knjiga, ki jo berem, napisana na silo. Zapisano mora biti iskreno in iskreno je, kadar je porojeno iz čiste ljubezni do besede ter misli same. Kar seveda ne pomeni, da dela niso dovršena in se jih ne popravlja. Ta proces je pravzaprav mnogo daljši, kot samo pisanje, vendar mora tista osnova nastati izključno na podlagi navdiha. Mora zleteti naravnost iz srca. Med vrsticami je zapisano vse, tudi to. Nekako pa je res, da je večina mojih bralcev nekoliko starejših. Veliko mi pomeni osebni odnos in večino ljudi, ki se udeležijo mojih večerov, si zapomnim. Pozdravimo se na ulici, če se srečamo, se vprašamo, kako gre, izmenjamo misel ali dve. Ne vem, zakaj je tako, morda zato, ker premorejo več življenjskih izkušenj in se v mojih delih lažje najdejo. Včasih pogrešam mlade, ki bi bili dovolj zreli, da bi premogli moč za izgradnjo boljšega sveta in z odprtostjo dvignili najprej lastno, nato še tujo zavest.

Kaj vam pomenijo srečanja z bralci (poslušalci)?
Je čas, ko se mora človek, še posebno umetnik, obrniti vase in se posvetiti izključno premišljevanju in je čas, ko je potrebno svoje misli ponesti med ljudi. Rada imam oba obraza ustvarjalnosti. Ljubim samoto in predajanja mislim, raziskovanju, delovanju, pisanju, a se hkrati zavedam, da me odhajanja med bralce bogatijo, saj mi omogočajo izmenjavo mnenj, širjenje poslanstva. Dajejo mi možnost spreminjanja sveta na bolje in čeprav nekateri menijo, da je to nesmiselno in ni mogoče, iz lastnih izkušenj vem, da en sam večer zmore odpreti kanale, ki obudijo, tudi uresničijo izgubljene sanje. Kar je smisel vsega, mar ne? Vsakdo med nami šteje. Vsakdo si zasluži najboljše in ne bi smeli popuščati. Kot družba smo morda izredno šibki, brez vizij in prihodnosti, vendar smo kot posamezniki premočni, da bi se predali strahovom in se pustili poraziti. V življenju nas zaznamujejo želje in hrepenenja. Njim se ne bi smeli odrekati. Pomembno je znati sprejeti odločitev in stati za njimi.

S čim se trenutno ukvarjate?
Pred kratkim je izšel romaneskni prvenec Kjer morje poljublja nebo, ki sem ga novembra predstavila na 33. Slovenskem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu v Ljubljani. V pomladnem času sledi nekaj promocijskih večerov po Sloveniji, roman bo najbrž uvrščen tudi v projekt Primorci beremo, kar me še posebno veseli, sicer pa se že ukvarjam tudi s predelavo romana v prej omenjeno slikanico za otroke. Poleg tega pišem libreto za prvo belokranjsko opero in prvo tamburaško opero na svetu, k čemer me je povabil skladatelj Gregor Zagorc, avtor glasbe in idejne zasnove. V letošnjem letu me čaka še druga številka Jazzopisa, katerega urednica in avtorica sem. Izšel bo septembra, neposredno pred Festivalom slovenskega jazza. Gre za čudovito navezo z Ravnami na Koroškem, ki je še eno tistih središč, kjer se počutim skoraj kot doma. Robi Jamnik in Franc Kokal, ki sta gonilni sili vseh dogajanj, mi pri tem pomagata, a hkrati puščata povsem odprte roke, kar je dragoceno. Aprila se podajam v Bosno in Srbijo na pesniško turnejo s prejšnjim, interdisciplinarnim projektom V šepetu trepet, medtem ko so tu še vsi tekoči projekti, kakršen je denimo cikel večerov Nova frekvenca: glasbeni pogovori s slovenskimi jazzovskimi ustvarjalci v Mestni knjižnici Ljubljana in še marsikdaj. Obstaja želja na podlagi teh pogovorov, ki se dotikajo kulturnega prostora, družbe in nasploh sveta ter življenja, napisati monografijo o slovenskemu jazzu danes.

Kako najraje preživljate prosti čas?
Sem srečen človek. Z vsem, o čemer sem kot otrok sanjala ali se ukvarjala v prostem času, se danes preživljam. Ni lahko, vendar: kaj bi lahko zamenjalo čas, preživet ob delu, ki izpolnjuje? Nisem kupljiva, nikoli nisem bila. Lahko bi živela povsem drugače in gotovo bi bilo lažje, vendar zadovoljstva in miru ne bi mogla najti. Moja pot je pač takšna … težja, a zame edina prava. Po vseh letih še vedno najbolj od vsega ljubim besedo, zato je tudi prosti čas povezan z njo. Rada berem, se podajam v svet kaligrafije, ustvarjam. Posebno vlogo ima tudi morje, ki predstavlja ogledalo duše. Poleti hodim v hribe, kolesarim, se sprehajam, odhajam v naravo in te trenutke tudi fotografsko dokumentiram. Pozimi se rekreiram drugače, zadnje leto z Nirvano Fitnessom. Kuham. Sicer rada občasno zaigram kakšno miselno družabno igro, se udeležujem srečanj bralne skupine, kjer vsako zadnjo sredo v mesecu razpravljamo o izbrani knjigi in vprašanjih, ki jih ta odpira, medtem ko ob redkih trenutkih, ki dopuščajo popolno sproščenost, še vedno ohranjam kanec otroka v sebi. Takrat na svetlo privlečem puzzle ali Lego kocke, strasti iz otroštva. Zagovarjam, da sta strpnost in odrekanje pomemben del življenja, kajti le tako lahko uzremo milost. Tudi v predahu. Nič, prav nič v življenju ali na svetu nam ne bi smelo biti samoumevno.
Pripravila Stanislava Radunovič
Fotografije: Urška Lukovnjak, Rok Kranjc, osebni arhiv NNO