IZ VIKTORJEVEGA ROKAVA

GLEJ OBZORJE



http://www.rtvslo.si/slovenija/mmczivo-vecji-del-piranskega-zaliva-gre-sloveniji-ki-ima-tudi-dostop-do-odprtega-morja/426305

 

GLEJ OBZORJE

 

Glej obzorje, brez meja ravnina

in zaliv smaragden tam v daljavi,

koloriti vsi so pristni, pravi,

odslikava morska se gladina.

 

S čopičem slikar jo prerisuje,

enkrat črto vleče po sredini,

drugič spet odškrtne dve tretjini,

kot da razmejitev izrisuje.

 

Glej, obzorje, krasno je zastrto,

da ne vidiš pet pedi pred sabo,

vse prehitro misel gre v pozabo,

prej bilo da morje je odprto.

 

Za poteze nove se odloča,

arbitražno črte ponazarja,

naš umetnik slavnostno poudarja,

voda da zalivska je tekoča.

 

Izrisuje s čopičem usodo,

pa ne ve, kako bi se izrazil,

in da mojstrovine ne bi skázil,

 

   toplo znova nam odkriva vodo.

 

 

 

 

Joško Joras po arbitraži ostal na Hrvaškem.

 

V KALNEM

 

Rib ulov odvisen je od sreče,

to vedo še zadnji neplavalci

in enako spretni kart igralci,

rib ulov vprašanje je pereče.

 

Zlasti še, ko v kalnem se ribari,

blato ko se z morsko vodo zmeša,

ko se mulj na silo stiska, preša,

in v plitvini ko se le brodari.

 

Rib ulov se v takšnih bo pogojih

brez najmanjših dvomov hitro sfižil,

ves izplen se v hipu razdrobižil,

ribolov se meril bo v razkrojih.

 

Takšen lov pred kratkim je na ribe

ribičem do dna grenil veselje,

utonile so v plitvini želje,

da ujame riba se brez hibe.

 

So zajeli nekaj le kubikov

prazne, mlačne, morske vode kalne,

vse za ceno akcije podtalne

in zaradi neuspelih trikov.

 

Ribe malo mar so vsem postale,

šlo je zgolj za morsko vodo slano,

brez potrebe, v prazno le oddano,

iluzije v morju so ostale.

 

Plimo ko zamenjala oseka

se v zalivu vsem je pokazalo,

za malenkost vode žrtvovalo

se na drugem bregu je ČLOVEKA.

 

 

 

 

http://www.rtvslo.si/slovenija/diplomacija-odgovarja-na-vplutje-hrvaskih-ribicev-na-obmocje-slovenskega-nadzora/426576#comments

 

POŠILJANJE PROTESTNIH NOT HRVAŠKI

 

 

Fritz Karlsen

 

DVEH RIBIČEV KANTATA

 

Daleč tamkaj na obzorju

kjer poletno sonce vzhaja,

zgodbica se ta dogaja,

tam ob severnjaškem morju.

 

Ribiča sta dva izplula,

Fritz in Karl po imenu,

družna v srcu, po namenu,

ribolovca dva proslula.

 

Ribe se tako loviti

ribiča sta naučila,

da prebrala navodila

sta, kako stvar urediti.

 

Karl je prisluškovaje

prav številni ribji jati

pravzaprav, tako med brati,

spódil ribe v druge kraje.

 

Fritz pa držal mu je mrežo,

na ulov obilen čakal,

neučakan v vodo skakal,

da ujel bi ribo svežo.

 

Note v roki sta držala,

notna namreč melodija

ribam bojda najbolj prija,

  zaigrata na godala.

 

Oživijo njune note,

zdaj zasliši se kantata,

družno godeta kot brata,

dirigenta male flote.

 

Pa od not ni zlepa haska,

nič se ribic ne ujame,

se še mreža jima vzame,

v prazno njun orkester praska.

 

Mreža, pravita je kriva,

note pa da vse so prave,

ribe so številne, zdrave,

le da zunaj so zaliva.

 

Nudi morje se odprto,

tja bi rada se podala,

vendar tjakaj za godala

je prehajanje zaprto.

 

Tam ponuja se obzorje,

polno ribic brez posluha,

notna melodija gluha

res ne spada v Južno morje.

 

 

 

 

 

 

Aluzija na koncert POD RDEČO ZVEZDO na Kongresnem trgu 29. 6. 2017, ki ga je organizirala Zvezdana Makarovič in zagovarjala drugačen, povsem nevtralen pomen simbola.

 

 

Zvezdana Mačkarjevič

 

POD ČRNO SVASTIKO

 

Pod svastiko je črno kot v budizmu,

karma z njo edina je mogoča,

moja je ljubezen silno vroča,

z njo se približujem hinduizmu.

 

Svastika me s kraki vsa preveva,

z njo doživljam le kak kanček sreče,

svastika dosledno v trans me meče,

je simbol, ki vse naj ga opeva.

 

Res sovražim vse religiozno,

toda ona mi je najbolj sveta,

sem od nje domala vnebovzeta,

njo slavim, občujem z njo pompozno.

 

Vsem povem, da ni ideološka,

naj nikogar ne asociiira,

niti najmanj koga iritira,

je navzven nedolžna, prav otroška.

 

Pristna stvar postane naj ljubljanska,

jaz pa vsem do groba bom tajila,

da sem kult nacistični gojila,

 

da bila sem zvezda hitlerjanska.

 

 

 

 

 

ZASLIŠANJE JANEZA ZEMLJARIČA PRED PARLAMENTARNO KOMISIJO POD PREDSEDOVANJEM JELKE GODEC.

 

 

http://www.rtvslo.si/slovenija/zemljaric-zanikal-lobiranje-je-pa-pomagal-ce-je-kdo-potreboval-pomoc/426740

 

 

 

Jelko Z. Janezič

 

GODEC IN PISKAČ

 

Bilo je kakor v pravljici vsem znani

kjer breménski godci intenzivni

v svoji so maniri inventivni

ob agendi skupni družni, zbrani.

 

Godci vemo, da so preplašíli

roj razbojnikov v breménski zgodbi,

v svoji glasni, prav ubrani godbi

tolovaje v hipu prepodili.

 

Takšen godec spet se je prikazal,

komisijsko trdo stvar razrešil,

zgodbe tolovajske tok pospešil,

kdo je v njej razbojnik, vsem dokazal.

 

Mu nasproti je sedel nergač,

nekdaj prav razvpit, proslul gromovnik,

tokrat stiskal glavo je v peskovnik

kakor noj in z glaskom kot piskač.

 

Zdaj nergaču nič več se ne vriska,

le še sem in tja si sam zažuga,

ve, da pesem tu se gode druga,

prav zato pred godcem tanko piska.

 

Zgodba skoraj je na las breménska,

še na nürnberško te spominja,

le da se piskačev ton spreminja

in da mu jo zdaj zagode ženska.

 

 

 

 

 

Tokrat malo drugače



Tole je pesmica, napisana v nemščini za Valvasorjeve potomce, ki so se ta konec tedna zbrali na Bogenšperku. Seveda sem jo prevedel tudi v slovenščino, a ne povsem zvesto, saj pesniška svoboda dopušča kakšno odstopanje.
Pa četudi sem samo navaden rimar.

Dvema med vami, Ludviku in Christi,se še enkrat iskreno zahvaljujem, da sta preverila nemški izvirnik.


O dogodku na Bogenšperku gl. http://4d.rtvslo.si/arhiv/dnevnik/174480192




Johann Weichard Valvasor

AN MEINE NACHFAHREN

(entworfen 1693, geschrieben 2017)


Meine allerliebsten Ur-Nachkommen!
Dieses Ur- ist eigentlich nicht nötig,
da als Dichter niemals war ich tätig,
hoffe ins Gerede nicht zu kommen.

Ist das heute eine grosse Freude,
Euch zu hören und zugleich zu sehen,
ja, von oben nach Euch, Kinder, spähend
schließen muß ich: lauter gute Leute.

Ich kann Euch mit Reichtum nicht beschenken,
denn die Schlösser mußte ich verpfänden,
doch die beiden sind in guten Händen,
so ist heute mindestens mein Denken.

Wenn Ihr endlich da seid, hier, daheim,
könnt ihr nun mit bloßem Auge sehen,
was den Kopf vermocht' mir zu verdrehen:
lauter Liebe zum geliebten Krain.

Seid gewiss, ich habe nichts verschwendet,
an die Kinder habe stets gedacht
und das Beste immer nur gemacht,
alles für die Wissenschaft verwendet.


Ich kann leider Euch kein Gold bescheren,
denn davon ist ja gar nichts geblieben,
doch was heute wird serviert nach sieben,
könnt ihr alles nehmen und verzehren.

Und das schreibt Euch hinters rechte Ohr:
nur dank mir seid heute Ihr beisammen,
grüße Euch, umarme all´zusammen,
auf Euch stolz, der Urahn Valvasor.


------------


Janez Vajkard Valvasor

MOJIM POTOMCEM

(zasnovano 1693, napisano 2017)

Prapotomci dragi, ljubi moji,
tale -pra potreben ni, kot vemo,
a ga le uporabíti smemo,
v pesniški svobodi kajpak svoji.

Danes sem izjemno, skrajno srečen,
da osebno morem vas spoznati,
z one vas strani opazovati,
res prijetno sam se presenečen.

Žal ne morem vas obdarovati,
zdavnaj sem gradove že zastavil,
v dobre roke vendarle jih spravil,
morejo o meni pričevati.

Ko ste končno tukajle, doma,
in spoznali vsi ste moje delo,
glavo mi je, veste, zavrtelo
to, da Kranjsko tuji svet spozna.

Vedite, da nisem vas pozabil,
ko imel izdatke sem ogromne,
misli moje vse bile so skromne,
sem denar za znanost le porabil.

Žal ne morem dati vam darov,
gmotnega mi malo je ostalo,
toda vse kar je, se vam bo dalo,
jejte in vzemite še domov.

To zapišite si še za vzor,
tukaj zgolj po moji ste zaslugi,
jaz ponosen sem na vas kot drugi,
vaš ljubeči prednik Valvasor.

TEPANJSKO-BUTALSKA MEJA



1) TEPANJSKO-BUTALSKA MEJA - že skoraj ponarodela

 

2) PRISLUHNIMO TIŠINI - pred razglasitvijo sodbe arbitražnega sodišča

 

3) V KALNEM - Arbitraža in žrtvovani Joško Joras

 

4) GLEJ OBZORJE - utemeljitev sodbe in končni izplen

 

Fran Začinski

 

TEPANJSKO-BUTALSKA MEJA

 

Tepanjčani Butalcev so sosedi,

kar eni njih si vtepejo v glavo,

ker gre za čast in medsosedsko slavo,

še druge brž potegnejo ti zgledi.

 

Soli da manjka čisto vsem sosedom,

to vedeli so zdavnaj že pradedje,

smejali so obojim se sosedje,

nazorom njihovim, še bolj pogledom.

 

Butalec hoče mejo vse do morja,

čeravno znan je kot kontinentalec,

a kajpak je nepoboljšljiv Butalec,

ga morska v daljo vlečejo obzorja.

 

Tam v mestu dobro znanem Solimuri,

kjer sol Butalec lastno odkupuje,

v solinah starodavnih kjer trguje,

Tepanjčan, glej, pošteno mu podkuri.

 

»Je pol solin in morja na Tepanjskem,«

Tepanjčan tam Butalcu je zabrusil,

»soli ne boš tepanjske več okusil

po sporu medsosedskem, tistem lanskem.«

 

Mendá je vsega morska žaba kriva,

pogrkujoča, barve pa rjave,

butalske pameti, zato nezdrave,

in kratkega že na pogled odriva.

 

Ker ta preveč v zalivu je skakala,

ki Solimurski pravi mu Butalec,

Tepanjčan dvignil jezno je kazalec:

»Ne boš, da veš, rjava krota mala.«

 

Poglóbil s tem se je sosedski spor,

Tepanjčan brž zaliv preimenuje,

Butalcem tja dostop prepoveduje,

češ ni pristopa temu, ki ni nor.

 

»Kako ni nor?« užaljen je Butalec,

nelogična se zdi mu ta poteza

in še naprej v Tepanjčana zdaj dreza,

želi ostati v sporu kot igralec.

 

Tepanjčan mu pove tako naravnost,

da igra medsosedska je končana,

zadeva ker bila da je izdana,

sklicuje se trdnó na protipravnost.

 

Kje logika je tu, bo bralec vprašal,

kaj zgodba ta mu sploh pripoveduje,

naj sklenem: slajše je sosedu tuje,

bi s tem kot svojim se prerad ponašal.

 

In zgodba je nelogična seveda,

saj vendar so Tepanjci in Butalci

po krvi bratje, dedne torej talci

bolezni, ki jih vse hudo razjeda.

 

Tepanjčanu v varianto posesivno

sprevrgla se bila je v drugi fazi,

Butalec pa pri sebi ne opazi,

da stanje je bolezni progresivno.

 

 

 

 

Jernej Drenik

 

PRISLUHNIMO TIŠINI

 

Rjavosrajčnik je imel prisluhe,

rekli so sosedje, iz bližine,

takšne bojda, da te hitro mine,

kot hropenje je bilo naduhe.

 

Dvema je ljubimcema prisluhnil,

ki v slušalko sta si šepetala,

si ljubezen na skrivaj izdala,

on pa v temi se je bil potuhnil.

 

Skril se v noči je za mejo živo,

na ušesa rjavosrajčnik vlekel,

od vročine srajčico še slekel,

vroče je bilo poletje krivo.

 

Ni šlo, verjemite mi, za kvante,

fant pozorno je vso noč poslušal,

nič ni protipravnega poskušal,

so nudíle mu zavetje kante.

 

Pa razkrili so prisluh sosedje,

rjavosrajčnik se je sprenevedal,

nič ni slišal, kakor je povedal,

a potem sledilo je sosledje.

 

Ko sosedje vso so stvar razkrili,

srajca se je na prisluh ujela,

tudi če naglušnega se dela,

voajerstva so ga obtožili.

 

Medsosedskih bo odnosov konec,

ne pomaga tu posredovanje,

nič ljubezni več izkazovanje,

pare je prepoln zanje lonec.

 

Jih za skupno mizo se povabi

rjavosrajčnika in pa sosede,

da bi dali svetu dobre zglede,

prepustili staro stvar pozabi.

 

Rad prisluhnil bo sosedom dragim,

rjavosrajčnik v sili je obljubil,

bi v soseščini še kakšno snubil,

se mehčal je vdano z glaskom blagim.

 

Pa nikjer nikogar ni v bližini,

ko za mizo fanta posadijo,

rjavosrajčniku tako velijo:

 

»Danes pač prisluhnil boš tišini.«

 

 

 

V KALNEM

 

Rib ulov odvisen je od sreče,

to vedo še zadnji neplavalci

in enako spretni kart igralci,

rib ulov vprašanje je pereče.

 

Zlasti še, ko v kalnem se ribari,

blato ko se z morsko vodo zmeša,

ko se mulj na silo stiska, preša,

in v plitvini ko se le brodari.

 

Rib ulov se v takšnih bo pogojih

brez najmanjših dvomov hitro sfižil,

ves izplen se v hipu razdrobižil,

ribolov se meril bo v razkrojih.

 

Takšen lov pred kratkim je na ribe

ribičem do dna grenil veselje,

utonile so v plitvini želje,

da ujame riba se brez hibe.

 

So zajeli nekaj le kubikov

prazne, mlačne, morske vode kalne,

vse za ceno akcije podtalne

in zaradi neuspelih trikov.

 

Ribe malo mar so vsem postale,

šlo je zgolj za morsko vodo slano,

brez potrebe, v prazno le oddano,

iluzije v morju so ostale.

 

Plimo ko zamenjala oseka

se v zalivu vsem je pokazalo,

za malenkost vode žrtvovalo

se na drugem bregu je ČLOVEKA.

 

 

 

GLEJ OBZORJE

 

Glej obzorje, brez meja ravnina

in zaliv smaragden tam v daljavi,

koloriti vsi so pristni, pravi,

odslikava morska se gladina.

 

S čopičem slikar jo prerisuje,

enkrat črto vleče po sredini,

drugič spet odškrtne dve tretjini,

kot da razmejitev izrisuje.

 

Glej, obzorje, krasno je zastrto,

da ne vidiš pet pedi pred sabo,

vse prehitro misel gre v pozabo,

prej bilo da morje je odprto.

 

Za poteze nove se odloča,

arbitražno črte ponazarja,

naš umetnik slavnostno poudarja,

voda da zalivska je tekoča.

 

Izrisuje s čopičem usodo,

pa ne ve, kako bi se izrazil,

in da mojstrovine ne bi skázil,

 

   toplo znova nam odkriva vodo.