IZ VIKTORJEVEGA ROKAVA

Vsem lepe praznike!



Čestitke in pozdravi pa so naslednji:

 

1) Rdeča kapica, volk in pes = nekdo ni na volku

2) Zavezniška pomoč = nekdo zbira zavezniške podpise

3) Bratovščina Svinjega galeba = nekaj ni tisto, kar mislite

 

 

 

Slovenska pravljica

 

RDEČA KAPICA, VOLK IN PES

 

Jo poznamo dobro iz otroštva,

vsakič znova z volkom se prikaže,

lačnim pravljic brž oči premaže,

lahkovernim daje za poroštva.

 

Kapica rdeča se ji pravi,

bi hotela večno biti mlada,

večno v sedlu, na oblasti rada,

da upira pameti se zdravi.

 

Zdavnaj že je punca ostarela,

komajda ob njej se volk še plazi,

pravljičar pa vneto vedno pazi,

publika da vanjo bi verjela.

 

Da je rdeča in samo naivna,

pa poštena, da ji res ni para,

kar vse skupaj stara je prevara,

pravljica do konca primitivna.

 

Zgodba da lahko se nadaljuje,

vsakič lovec zadnji hip poseže,

da podaljšek se laži doseže,

pravljičar nesmisle nove snuje.

 

Vedno isti tu je kozel grešen,

tokrat lotil se ga je kozina,

corpus pa delicti je lastnina,

vsak primer na koncu nerazrešen.

 

Pravljica dogaja se kot v snu,

vedno bolj jim z vajeti uhaja,

ne pomaga niti ljudska vstaja,

kapica je rdeča žal na psu.

 

Ni na volku, kot bi si želela,

volk pod težo je laži omagal,

češ da prejšnjič v pravljici je zmagal,

brez učinka ta je laž debela. 

 

Naj se trudi lovec družno z volkom,

kapica pa rdeča napihuje,

publiko izdatno podkupuje,

ni aplavza, vse konča se z molkom.

 

Se posega v pravljici vse niže,

vedno nižji so udarci rdeči,

za svet pravljic karseda boleči,

kapico ker rdečo psica liže.

                     

 

 

Alen Bratuš

 

ZAVEZNIŠKA POMOČ

 

Zavezniki, pomagajte ponovno,

brez vas odnese me še letos plaz,

kot zdavnaj že odneslo je obraz,

pomagajte, prijatelji, strokovno.

 

Zaveznikov mi vsakič bolj je treba,

brez vas ne znajdem v tem se krutem svetu,

ne bo me več, to dobro vem, ob letu,

me žene preživetvena potreba.

 

Zavezniki, se penzija mi bliža,

a žal vse prepočasi, negotovo

in čaka še obdobje me surovo,

medtem pa penzijon se vztrajno niža.

 

Zavezniki, še pomnite dekleta,

ki zvezdo na padala je šivála?

Za vas bi zdaj poslednjo krpo dala,

kupila bi za drag denar si leta.

 

Zavezništvo edinole jo reši,

saj dolga pot je do upokojitve,

potrebne kompromisov so sklenitve

in krpanje padal da se pospeši.

 

Na kriplje vse šivilja podpisuje,

a štepati ne da se več podpisov,

vedno več po zlu gre kompromisov,

 

ko lastno kožo s krpanjem rešuje.  

 

 

 

 

Tone Zeliščar

 

BRATOVŠČINA SVINJEGA GALEBA

 

Spisal je nekoč Seliškar Tone

knjigo o tovariših z Galeba,

družbe takšna je bila potreba,

slikati junake in poltrone.

 

Sinji je galeb bil v knjigi tisti,

bratovščina z ladje združba slavna,

knjige pa poanta prva, glavna,

da vsi nismo si enaki, isti.

 

Vsi vemó, čigav je bil Galeb,

ki križaril ni le po Jadranu,

v tujem marsikdaj vedril pristanu,

od lastnikovih odvisen bil potreb.

 

Bratovščina se na njem je zbrala,

večidel podkupljenih, prodanih,

samih kapitanu slepo vdanih,

takšna združba se mu je predala.

 

Jo prignala je na krov potreba

kapitanu staremu služiti,

mogla bi tedaj ime dobiti

»Bratovščina Svinjega galeba«.

 

»Misliš mar na Sinjega galeba?«

zagotovo vaše bo vprašanje,

naj ne preseneti vas spoznanje,

prav da mu je »svinji« reči treba.

 

Da pridevnik »svinji« nima zveze

prav nobene s svinjo in svinjino,

ta izraz da sodi v zgodovino,

razložim takoj vam bistvo teze.

 

Dobro znana Svinja je planina,

a za pašo svinjam ni služila,

saj ime po svincu je dobila,

kot že dolgo piše zgodovina.

 

Znan takisto tisti Vrh je sinji,

ki imena nima po sinjini,

pač po svincu, in ne po svinjini,

pred stoletjem bil je Vrh še Svinji.

 

In Galeb bil Svinji je takisto,

plul je namreč še v svinčenih časih,

znanih po herojih, takšnih asih,

ki streljáli s svincem so na čisto.

 

Koliko nam svinca je porabil,

kapitan, svetál zgled prepoštenih,

gusarjev in vseh neuvrščenih,

  narod raje zdavnaj je pozabil.

 

Ko je končno glavni vzel slovo,

zdelo se je, tudi da Galeb,

ves opešan, nič več ni bil lep,

zanemarjen je rjavel grdo.

 

Pa se stara bratovščina zbere,

Svinjega zajaha spet galeba,

vodita pohlep jo in potreba,

da vsevprek lastnini, vse odere.

 

Zdavnaj je Galeba ugrabila,

češ da gre za skupni interes,

pa v resnici šlo je za potres,

ki ga združba ta je povzročila.

 

Svinjega galeba zdaj posadka

skriva za nekdanjim se lastnikom,

ga enači skorajda s svetnikom

in skrbi za stalno rast podmladka.

 

Floskule so znane teh mornarjev.

Jih mar treba zdaj je ponoviti?

Znajo v en rog isto le trobiti,

to povedati za kup denarjev.

 

Da Galeb je ptiček socialen,

za enakost ptičkov se zavzema,

vodi ga egalitizma vnema

in še kakšen moto prav banalen.

 

Zdaj z Galebom je zadeva taka:

lutka ga krmari, poveljuje,

stara združba zgolj dobičke kuje,

v lastne žepe brez sramu pretaka.

 

Svinjega galeba staro moštvo

vsake toliko se gre volitve,

brani svoje lastne pridobitve.

lažno razkazuje nam uboštvo.

 

Volijo pro forma kapitana,

vsakič bolj vodljivega pajaca,

pravijo pa temu nova faca,

ki da bo rešila nas tirana.

 

Svinec skoraj je povsem pozabljen,

in namesto, da ostal bi Svinji

bi Galeb postal najraje Sinji,

še izraz za imidž bo zlorabljen.

 

Ker posadka se boji resnice,

ki na plan bi utegníla priti,

treba pojem »svinji« je zakriti,

češ da za osebne gre pravice.

 

Saj še vedno strah med moštvom vlada,

da Galebovo ime izvorno

nápak razumela bi, nazorno

zlasti pokolenja zdajšnja mlada.

 

Strah posadke res je upravičen,

saj lahko prodrejo govorice,

da galebi lopovske so ptice,

glas razširi takšen se krivičen:

 

da svinčena je bila morija,

da Galeb navadna je prevara,

da zločin nikoli ne zastara,

in da vse bilo je svinjarija.

 

 

VHOD V DEŽELO PRAVLJIC



VHOD V DEŽELO PRAVLJIC

 

»Sezam gora, daj, odpri se,«

je razbojnik ménda vzkliknil,

od začudenja pa kriknil

tisti, ki se tamkaj skril je.

 

Tisti bil je Ali-Baba,

če spomin me še ne vara,

vse pa skupaj zgolj prevara,

pač za lahkoverne vaba.

 

Vrata v  Sezam so široka,

vhod v deželo pravljic svét,

kamor hodijo se gret

bolj živinčeta visoka.

 

Za navadne vse ljudi

pravljica se zunaj neha,

Sezam pa je zanje keha,

iz katere se kadi.

 

Neka druga taka vrata

si za hrbtom ogledujem

in pozorno opazujem,

kakšna pride ven kravata.

 

Pa iz Sezamove gore

komaj kdaj se kaj priplazi

in s pogledom te oplazi,

več kot to mendá ne zmore.

 

Jezni, besni so pogledi

najbolj ženskega svetá,

ki tu skozi pribezlja,

v glavnem pa obrazi bledi.

 

Pravljičnega nič ni čara,

sezamovskega zaklada,

zgolj puščobnost tukaj vlada,

ki resničnosti ne mara.

 

Ne pojavi se nobena

znana pravljična figura,

nič skrivnostna ni vizura,

vila kakšna, žalik-žena.

 

Ah, ljudje, bolj pozno zbrani

znašli smo se tu pred vrati,

naj rečeno bo med brati,

akti vsi so odigrani.

 

Pravljicam več ne naseda

niti dete nedoraslo,

le za četico razpaslo

tu se notri še razpreda.

 

Se razpreda, izmišljuje

pravljice prav neverjetne,

res prozorne, neokretne,

nestrokovno se jih kuje.

 

Ker živ krst jim ne verjame,

notri se le jeza kuha

in po takšni jedi bruha,

ker nihče se ne ujame.

 

Ne ujame, ne verjame

pravljicam slabo skrojenim

amatersko prikrojenim,

resno jih nihče ne vzame.

 

In zato je takšna jeza,

ko kdo skozi vrata švigne,

besno rita, z glavo migne,

kajti trga se naveza.

 

Tista v svetu domišljije,

ki po hiši jezno blodi,

ker v slepoti ne presodi,

da je konec polomije.

 

Svet zunánji ne verjame

pravljicam slabo skovanim

in tovarišem zlaganim

zadnje s tem orožje vzame.

 

Pravljicam zdaj čar ugaša,

več ne služijo namenu,

ampak v ljudstva se imenu

le brezvredna laž razglaša.

 

Takšna laž se ne razplete

kakor pravljica ugodno,

se z lažjo konča usodno,

ko se končno ji uprete.

 

Najmanj konec bo ugoden,

kar se vonja tu na pragu,

pravljica odšla bo k vragu,

če razplet bo mimosoden.

Vsem prejemnicam in prejemnikom lep povelikonočni pozdr



Drug Tiršek

 

KRETNIČARJI Z DRUGEGA TIRA

 

»Drugi tir naj bo skrbnó vzporeden,«

vsem je šef postajice naročil,

se nato potuhnjeno usločil,

delal pred ljudmi se skromen, zgleden.

 

Se vzporedno s tira vse presipa

na vagone zraven postrojene,

škode, pravijo, da ni nobene,

le teren da se previdno tipa.

 

Tipa in pa sproti ugotavlja,

koliko da je še potrpljenja,

ko se vlak strmó navkreber vzpenja,

vedno višje cilje se postavlja.

 

Kretničarji, na sestanku zbrani,

kimajo nadzorništvu nenehno,

a medtem prevažanje pritlehno

gre po trasi lastni, vsej zlagani.

 

Vpraša se samo opazovalec,

kdaj naklon se toliko prevesi,

med seboj požro se interesi,

sproži tisto kakšen izvajalec.

 

Tisto, kar ne moglo bo zavreti

na nagibu več lokomotive,

v prazno bodo šle vse direktive,

videli jih bomo dol zdrveti.

 

 

 

 

 

 

Bianco Spirit

 

BIANCO PODPIS IN ŽGANJEKUHA

 

Žganjekuho kajpak vsi poznamo,

njene pa posledice še bolje,

vzrok pogost so hude nejevolje,

s kuho žganja sitnosti imamo.

 

Čudna je od nekdaj žganjekuha,

velik cirkus okrog nje se zganja,

enkrat se kot kriminal preganja,

drugič je navadna modna muha.

 

V eno smo pokukali žganjarno,

kjer obtožbe takšne se varijo,

češ da z žganjem se ljudje morijo

in kako je kuhanje nevarno.

 

Vodi to žganjarno stroga ženska,

manjšega duha in pa formata,

pred katero huda je zagata,

stvar kočljiva in prav sakramenska.

 

Žganjarica vneto zatrjuje,

žganje da strupena je kemija,

tej pa da sledi nato morija,

zvarke kemijske vse obtožuje.

 

Ne pomaga ji prav nič preudarnost,

ubijalsko je po njenem žganje,

končno pa se imenuje stanje

kratko: ponovitvena nevarnost.

 

Enega moža se ženska loti,

ki po njenem vsega je storilec,

ne odtehta nič pri njej branilec,

saj je žganjarici mož napoti.

 

Mož napoti, tisto da dokaže,

kar so z vrha prej ji naročili,

žganjarico ko so v pest dobili,

ji rekoč, da več se ne izmaže.

 

Podpisala je izjavo bianco,

da do konca prazno stvar bo gnala,

brž ko je nevarnost to zaznala,

da sicer zapiskala bo tanko.

 

Drugega ji več ne preostaja,

kot da pač kemijo obtožuje,

na vse kriplje, s silo čas kupuje

 

in s podpisom bianco laž prodaja.

 

 

 

 

Špelka Koritar Sodja

 

ŠPELCA IN KORETA

 

Vlekla je koreto kar dve leti,

vlekla jo po cestah slabih, prašnih,

po strminah in prepadih strašnih,

da poznalo se je vidno teti.

 

Vlekla teta Špelca je koreto,

pa ne sama, da ne bo pomote,

so pripeli gare ji na drote,

le za osla vanje vpregli teto.

 

Špelco so ambicije gonile,

pa jo uporabijo za gare,

češ saj škoda ni korete stare,

naj porabi tetka svoje sile.

 

Naj se z garami kompromitira,

saj so takšne bunke na zalogi,

ki bi v vlekovodje grdi vlogi

vlekle častihlepno mimo tira.

 

Tetka stokala je včasih vidno,

ni pričakovala takšne teže,

ki do živega v telo zareže,

z njo ravnali strički so perfidno.

 

Dolgo je koreto Špelca vlekla,

se razgalila pri tem kot cipa,

ki se po telesu v strahu tipa,

ali se je res že čisto slekla.

 

Za nedolžno namreč je veljala.

za pravično in za objektivno,

mislila, da nje početje skrivno

bo skrivnost za vekomaj ostala.

 

Ko pririne tja do cilja gare,

bosa Špelca je in čisto gola,

ah, drži dekleta se pač smola

 

kakor sleherne vlačulje stare.

 

 

 

 

RDEČA KAPICA IN PES

 

Jo poznamo dobro iz otroštva,

vsakič znova z volkom se prikaže,

lačnim pravljic brž oči premaže,

lahkovernim daje za poroštva.

 

Kapica rdeča se ji pravi,

bi hotela večno biti mlada,

večno v sedlu, na oblasti rada,

da upira pameti se zdravi.

 

Zdavnaj že je punca ostarela,

komajda ob njej se volk še plazi,

pravljičar pa vneto vedno pazi,

publika da vanjo bi verjela.

 

Da je rdeča in samo naivna,

pa poštena, da ji res ni para,

kar vse skupaj stara je prevara,

pravljica do konca primitivna.

 

Zgodba da lahko se nadaljuje,

vsakič lovec zadnji hip poseže,

da podaljšek se laži doseže,

pravljičar nesmisle nove snuje.

 

Vedno isti tu je kozel grešen,

tokrat lotil se ga je kozina,

korpus pa delicti je lastnina,

vsak primer na koncu nerazrešen.

 

Pravljica dogaja se kot v snu,

vedno bolj jim z vajeti uhaja,

ne pomaga niti ljudska vstaja,

kapica je rdeča žal na psu.

 

Ni na volku, kot bi si želela,

volk pod težo je laži omagal,

češ da prejšnjič v pravljici je zmagal,

brez učinka ta je laž debela.  

 

Naj se trudi lovec družno z volkom,

kapica pa rdeča napihuje,

publiko izdatno podkupuje,

ni aplavza, vse konča se z molkom.

 

Se posega v pravljici vse niže,

vedno nižji so udarci rdeči,

za svet pravljic karseda boleči,

 

kapico ker rdečo kuzla liže. 😢